Cerca

Vatican News
Papež Frančišek med srečanjem z mozambiškimi političnimi oblastmi Papež Frančišek med srečanjem z mozambiškimi političnimi oblastmi  (Vatican Media)

Papež mozambiškim oblastem: 'Ne' nasilju, 'da' miru in spravi

Papež Frančišek je včeraj zvečer, 4. septembra 2019, prispel v Mozambik, kjer začenja svoje 31. mednarodno apostolsko potovanje. V prihodnjih dneh bo obiskal še Madagaskar, potovanje pa prihodnji teden, 10. septembra, sklenil na Mavriciju.

Andreja Červek – Vatikan

V mozambiški prestolnici Maputo je danes dopoldne potekal vljudnostni obisk pri državnem predsedniku. Sledilo je srečanje s člani vlade in parlamenta, diplomatskim zborom in predstavniki civilne družbe, ki jim je papež namenil svoj prvi govor. Spregovoril je o prihodnosti miru in sprave, poudaril pomembno skrb za mlade generacije in pri tem izpostavil kulturo miru.

Mozambik – blagoslovljena dežela

Sveti oče je Mozambik opisal kot deželo, ki je »zelo blagoslovljena s svojo naravno lepoto« in tudi z »velikim kulturnim bogastvom«, prav tako pa je izpostavil »veselje do življenja« in »upanje v boljšo prihodnost«, ki sta znana za mozambiški narod.

Svoje prve besede bližine in solidarnosti je Frančišek želel nameniti vsem, ki sta jih pred kratkim prizadela ciklona Idai in Kenneth, njune uničujoče posledice pa še naprej pestijo mnoge družine, predvsem na območjih, kjer obnova še ni bila mogoča. Kot je dejal, se osebno ne bo mogel napotiti na prizadeta območja, a z vsemi deli tesnobo in bolečino, pri čemer je izpostavil prizadevanje katoliške skupnosti pri spoprijemanju s tako težko situacijo. »Sredi katastrofe in razdejanja, prosim Božjo previdnost, naj ne odtegne pomoči vsem civilnim in družbenim akterjev, da bi zmogli nadaljevati potrebno obnovo, medtem ko osebo postavljajo v središče,« je dejal.

Pogum miru

Papež je izrazil spoštovanje, tako svoje kot velikega dela mednarodne skupnosti, za desetletja prizadevanj, da bi mir ponovno postal pravilo, sprava pa najboljša pot za spoprijemanje s težavami in izzivi, s katerimi se srečuje Mozambik kot država. Pri tem je spomnil na podpis pogodbe pred enim mesecem, s katerim so se dokončno prenehali vojaški spopadi med mozambiškim narodom. Gre za mejnik, ki ga vsi pozdravljajo v upanju, da je dokončen, pri čemer je omenil tudi splošni sporazum iz leta 1992 v Rimu.

Od podpisa pogodbe, ki je zapečatila mir in dala svoje prve poganjke, je minilo veliko stvari: »Ti poganjki podpirajo upanje in dajejo zaupanje, da ne bi dopustili, da bi način pisanja zgodovine bil bratomorni boj, ampak zmožnost prepoznati se kot bratje, otroci ene same zemlje, upravitelji skupne usode. Pogum miru! Pogum velike kvalitete. Ne pogum okrutne sile in nasilja, ampak pogum, ki se uresničuje z neutrudnim iskanjem skupnega dobrega.«

»Vi poznate trpljenje, žalovanje in bridkost, a niste hoteli, da bi merilo za urejanje človeških odnosov bilo maščevanje ali zatiranje in ne da bi sovraštvo in nasilje imela zadnjo besedo,« pri čemer je Frančišek spomnil na besede svojega predhodnika sv. Janez Pavel II., izrečene med obiskom Mozambika leta 1988. Z vojno »mnogi možje, žene in otroci trpijo, ker nimajo doma, kjer bi bivali, zadostne hrane, šol, kjer bi se izobraževali, bolnišnic, kjer bi se zdravili, cerkva, kjer bi molili, in polj, ki bi jih obdelovali. Na tisoče oseb je prisiljenih preseliti se, ko iščejo varnost in sredstva za preživetje, spet drugi se zatečejo v bližnje države. Ne nasilju in da miru« (Govor Janeza Pavla II. v Mozambiku, 16. september 1988).

'Ne' nasilju, 'da' miru in spravi

Vsa ta leta ste izkusili, da iskanje trajnega miru – kar je poslanstvo, ki vključuje vse – zahteva trdo, stalno in neutrudno delo, kajti mir je kakor nežen cvet, ki hoče zacveteti med kamni nasilja. Zato je treba še naprej poudarjati, z odločnostjo, a brez fanatizma, s pogumom, a brez poveličevanja, z vztrajnostjo, a na inteligenten način: ne nasilju, ki uničuje, da miru in spravi.

Kot vemo, mir ni le odsotnost vojne, ampak neutrudno prizadevanje – predvsem tistih, ki so na odgovornih mestih – za priznanje, zagotovitev in konkretno izgradnjo dostojanstva naših bratov, ki je pogosto pozabljeno ali zanemarjeno, da bi se lahko čutili protagonisti usode lastnega naroda. Izpred oči ne smemo izgubiti, da »brez enakih možnosti različne oblike agresije in vojne najdejo rodovitna tla, ki bodo prej ali slej povzročila eksplozijo. Dokler krajevna, narodna ali svetovna družba en del same sebe pušča na obrobjih, ne bo nobenih političnih programov, niti zakonitih prisil ali nadzornih sistemov, ki bi lahko neomejeno zagotovili mir« (Evangelii gaudium, 59).

Mladi

Kot je nadaljeval papež, je mir v Mozambiku omogočil razvoj različnih sektorjev. Napredek na področju izobraževanja in zdravja je obetajoč. »Opogumljam vas, da nadaljujete z utrjevanjem potrebnih struktur in institucij, tako da se nihče ne bo čutil zavrženega, predvsem pa ne vaši mladi. Ti niso le upanje te dežele, ampak so sedanjost, ki zastavlja vprašanja, išče in hoče najti dostojne poti, ki jim bodo omogočile razviti vse njihove talente; so potencial za sejanje in rast tako zelo želenega družbenega prijateljstva.«

Kultura miru

Kultura miru zahteva stalen proces, v katerega je vključena vsaka nova generacija. Zato mora ta pot pospeševati kulturo srečanja in biti z njo popolnoma prežeta: priznati drugega, okrepiti vezi, zgraditi mostove. V tem smislu je bistveno ohranjati živi spomin, saj je to pot, ki odpira prihodnost, je pot, ki usmerja v iskanje skupnih ciljev, vrednot, idej, ki povzročajo preseganje sektorskih, korporacijskih ali strankarskih interesov, da bodo bogastva vašega naroda služila vsem, predvsem najrevnejšim. »Imate pogumno in zgodovinsko poslanstvo, ki ga morate opraviti: ne nehajte se truditi, dokler so otroci in mladi brez izobrazbe, družine brez hiše, delavci brez dela, kmetje brez zemlje … To je osnova za prihodnost upanja, ki je dostojanstvena prihodnost. To so orožja miru.«

Mir nas vabi, da prav tako skrbimo za naš skupen dom. S tega vidika je Mozambik blagoslovljena država, vi pa ste na poseben način povabljeni, da skrbite za ta blagoslov. Zaščita zemlje je tudi zaščita življenja, ki zahteva posebno pozornost, ko se opaža tendenca prisvajanja in plenjenja, ki jo spodbuja pohlep po kopičenju in ki je v splošnem sploh ne gojijo osebe, ki živijo na teh ozemljih, in niti ne izhaja iz skupnega dobrega za vaš narod. Kultura miru vsebuje donosen, trajnosten in vključujoč razvoj, kjer vsak Mozambičan lahko čuti, da je ta država njegova in da lahko vzpostavi bratske in pravične odnose s svojim sosedom in z vsem, kar ga obdaja.

Papež je ob koncu govora zbranim predstavnikom mozambiških oblasti dejal, da so graditelji najlepšega, kar se lahko zgradi. To je »prihodnost miru in sprave, ki sta zagotovili za pravico vaših otrok do prihodnosti«. »Boga prosim, da bi v tem času, ki ga bom preživel med vami, tudi jaz lahko – v občestvu s svojimi brati škofi in katoliško Cerkvijo, ki roma po tej zemlji – prispeval, da bodo mir, sprava in upanje dokončno zakraljevali med vami.«

Audio

Photogallery

Fotografije
Četrtek, 5. september 2019, 10:31