Papež Frančišek med katehezo: S čim lahko druge obogatimo?

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

SVETOPISEMSKI ODLOMEK

[Ko je mož, ki je bil hrom] videl, da nameravata Peter in Janez stopiti v tempelj, ju je prosil miloščine. Peter in Janez sta se zazrla vanj in Peter je rekel: »Poglej naju!« Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, vstani in hôdi!« (Apd 3,3-6)

KATEHEZA

Temelj oznanjevanja ne le besede, ampak dejanja

Papež Frančišek je na začetku dejal, da oznanjevanje evangelija v Apostolskih delih ne zaupa le besedam, ampak konkretnim dejanjem, ki izpričujejo resnico oznanila. Gre za »čudeže in znamenja« (Apd 2,43), ki so se dogajali po apostolih in potrjevali njihovo besedo ter dokazovali, da delujejo v Kristusovem imenu. Tako se dogaja, da apostoli prosijo in Kristus deluje, deluje »skupaj z njimi« ter besedo potrjuje z znamenji, ki so jih spremljala (Mr 16,20). Mnoga znamenja, mnogi čudeži, ki so jih storili apostoli, so bili prav izraz Jezusove božanskosti.

Namen prvega ozdravljenja v Apd je misijonarski

Danes se nahajamo pred prvo pripovedjo ozdravljenja v knjigi Apostolskih del. Le-to ima jasen misijonarski namen, ki želi vzbuditi vero. Peter in Janez gresta molit v tempelj, ki je središče izkušnje vere Izraela in s katerim so prvi kristjani še vedno močno povezani. Prvi kristjani so molili v templju v Jeruzalemu. Luka zabeleži uro: deveta ura je, to je tri popoldan, ko je bila žrtvovana žgalna daritev kot znamenje občestva ljudstva z njegovim Bogom; to je tudi ura, v kateri je Kristus umrl, darujoč sam sebe »enkrat za vselej« (Heb 9,12; 10,10). In pri tempeljskih vratih, ki se imenujejo »Lepa«, vidita berača, moža, ki je bil hrom od rojstva. Zakaj je bil tisti človek pri vratih? Ker je Mojzesova postava (prim. 3Mz 21,18) prepovedovala darovanje žrtev tistim, ki so imeli telesne hibe, saj so menili, da so le-te posledica določene krivde. Spomnimo se, da je ljudstvo o nekom, ki je bil slep od rojstva, Jezusa vprašalo: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« (Jn 9,2) Glede na njihovo miselnost, je razlog za pohabljenost vedno določena krivda. In nato jim je bil preprečen celo dostop do templja.

Bog se vedno razodeva v odnosu

Hromi, ki je paradigma za mnoge, ki jih družba izključuje in odmetava, je tam in, kakor vsak dan, prosi vbogajme. Ni smel vstopiti, ampak je bil pri vratih. Zgodi pa se nekaj nepredvidenega: prideta Peter in Janez in sproži se igra pogledov. Hromi ju gleda, da bi prosil vbogajme, apostola pa se zazreta vanj, ga povabita, naj ju pogleda na drugačen način, da bi prejel drugačen dar. Hromi ju pogleda in Peter mu reče: »Srebra in zlata nimam, dam pa ti, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, vstani in hôdi.« (Apd 3,6) Apostola sta vzpostavila odnos, saj je to način, na katerega se Bog rad razodeva, v odnosu, vedno v dialogu, vedno v prikaznih, vedno z navdihom srca: to so odnosi Boga z nami; preko resničnega srečanja med osebami, ki se lahko zgodi le v ljubezni.

Berač ni dobil denarja, ampak je našel Ime, ki rešuje človeka

Tempelj je bil poleg verskega središča tudi kraj ekonomskih in finančnih izmenjav: preroki in tudi sam Jezus so večkrat napadli tovrstno skrčenje pomena templja (prim. Lk 19,45-46). Kolikokrat pomislim na to, ko vidim kakšno župnijo, kjer se misli, da je denar pomembnejši od zakramentov! Prosim vas! Uboga Cerkev: prosimo za to Gospoda. Tisti berač s tem, ko je srečal apostola, ni dobil denarja, ampak je našel Ime, ki rešuje človeka: Jezusa Krisusa Nazarečana. Peter kliče Jezusovo ime, hromemu ukaže, naj se postavi na noge, v položaj živih – na noge – in se dotakne tega bolnega, oziroma ga prime za roko in ga dvigne.

Podoba Cerkve, ki vidi tistega, ki je v težavah

Gre za dejanje, v katerem Janez Zlatousti vidi »podobo vstajenja« (Pridige o Apostolskih delih, 8). In tukaj se pokaže podoba Cerkve, ki vidi tistega, ki je v težavah, ne zapira oči, zna gledati človeštvu v obraz, da bi ustvarila pomenljive odnose, mostove prijateljstva in solidarnosti namesto pregrad. Pokaže se podoba »Cerkve brez meja, ki se čuti mater vseh« (Veselje evangelija, 210), ki zna prijeti za roko in spremljati, da bi dvignila – ne da bi obsodila. Jezus vedno izteguje roko, vedno želi dvigniti, storiti, da bi ljudje ozdraveli, da bi bili srečni, da bi srečali Boga.

Primimo Jezusovo roko in dopustimo, da nas dvigne

Gre za »umetnost spremljanja«, za katero je značilna občutljivost, s katero se človek približa »sveti zemlji drugega«, s svojim ravnanjem dá »zdravilen ritem bližine, s spoštljivim pogledom, polnim sočutja, ki hkrati ozdravlja, osvobaja in bodri k zorenju v krščanskem življenju.« (prav tam, 169) In to storita ta dva apostola s hromim: pogledata ga, mu rečeta »poglej naju«, podata mu roko, ga dvigneta in ozdravita. Tako dela Jezus z vsemi nami. Pomislimo na to, ko smo v slabih trenutkih, v trenutkih greha, v trenutkih žalosti. Takrat nam Jezus pravi: »Poglej me: jaz sem tukaj!« Primimo Jezusovo roko in dopustimo, da nas dvigne.

Resnično bogastvo je v odnosu z Vstalim

Peter in Janez nas učita, naj ne zaupamo v sredstva, čeprav so koristna, ampak v resnično bogastvo, ki je odnos z Vstalim. Saj smo – kakor bi rekel sv. Pavel – »ubogi, pa mnoge bogatimo; kakor nič ne bi imeli, pa imamo vse.« (2Kor 6,10) Naše vse je evangelij, ki izraža moč Jezusovega imena, ki dela čudeže.

Katero je naše bogastvo?

In mi – vsak izmed nas – kaj imamo? Katero je naše bogastvo, kateri je naš zaklad? S čim lahko druge obogatimo? Prosimo Očeta za dar hvaležnega spomina, ko se spominjamo dobrot njegove ljubezni v našem življenju, da bi vsem dali pričevanje hvale in hvaležnosti. Ne pozabimo: vedno iztegnjena roka, da bi pomagali drugemu vstati; Jezusova roka je tista, ki preko naše roke pomaga drugim vstati.