PAPEŽ

Kateheza med splošno avdienco: Vse jim je bilo skupno

Kateheza med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., je govorila o občestvu krščanske skupnosti. Papež Frančišek je izhajal iz konca 4. poglavja Apostolskih del ter se oprl na besede »Vse jim je bilo skupno«. Spodbudil je h konkretni ljubezni in iskrenemu razdeljevanju dobrin ter posvaril pred duhovnim turizmom.

Andreja Červek – Vatikan

»Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno … Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval« (Apd 4,32.34-35).

Koinonia

Krščanska skupnost se rodi iz obilnega izlitja Svetega Duha in raste zahvaljujoč vrenju podeljevanja med brati in sestrami v Kristusu. Imamo dinamizem solidarnosti, ki gradi Cerkev kot Božjo družino, kjer ima središčno mesto izkušnja koinonia. Gre za grško besedo, ki pomeni postaviti v občestvo, biti skupnost, podeliti, sporočati, soudeležiti se in ne biti izolirani. V izvorni Cerkvi, ta koinonia, ta skupnost, usmerja predvsem k soudeležbi v Kristusovem Telesu in Krvi. Zato ko prejemamo obhajilo, pravimo, da se obhajamo, vstopamo v občestvo z Jezusom, in iz tega občestva z Jezusom pridemo do občestva z brati in sestrami. To občestvo z Jezusovim Telesom in Krvjo se opravlja pri sveti maši in postaja bratsko občestvo. Tudi tisto, kar je za nas težje, namreč dati dobrine v skupno last in zbirati denar za mater Cerkev v Jeruzalemu (glej Rim 12,13; 2 Kor 8-9) in za druge Cerkve.

Kot je dejal papež: »Če hočete vedeti, ali ste dobri kristjani, ja, morate moliti, pristopati k obhajilu, spovedi … A kaj je znamenje, da se je tvoje srce spreobrnilo? Ko spreobrnjenje pride v žepe. Tu se vidi, če je nekdo velikodušen do drugih, če pomaga slabotnim, revnim. Ko se dotakne lastnega interesa. Ko spreobrnjenje pride do tja, bodi prepričan, da gre za resnično spreobrnjenje. Če ostane samo pri besedah, to ni dobro spreobrnjenje.«

Vse jim je skupno

Evharistično življenje, molitve, pridiganje apostolov in izkušnja občestva (glej Apd 2,42) iz vernikov naredijo množico oseb, ki imajo – kot beremo v Apostolskih delih – »eno srce in eno dušo« in ki ne smatrajo kot svojo last to, kar imajo, ampak jim je vse skupno. Papež je pripomnil, da je vzor, ki so ga imeli, bil zelo močan, kar lahko pomaga tudi nam, da bomo velikodušni in ne skopi. Zato »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval« (Apd 4,34-35).

Cerkev je po Frančiškovih besedah vedno imela to delovanje kristjanov, ki so se odpovedovali stvarem, ki so jih imeli več, ki niso bile nujne, in so jih dajali tistim, ki so jih potrebovali. Ne samo denar, tudi čas. »Koliko kristjanov, na primer vi, tukaj v Italiji, koliko kristjanov opravlja prostovoljstvo! To je čudovito! To je občestvo: deliti svoj čas z drugimi, da bi pomagali tistim, ki to potrebujejo. Prostovoljstvo, karitativna dela, obiskovanje bolnikov … vedno deliti z drugimi, ne iskati samo lastnega interesa.«

Konkretna ljubezen

Skupnost ali koinonia na ta način postane »nova oblika odnosa med Gospodovimi učenci«, je nadaljeval s pojasnjevanjem papež Frančišek. »Kristjani postanejo nova oblika načina, kako so med seboj, kako se obnašajo – lastna oblika. Na tej točki so pogani gledali kristjane in govorili: 'Glejte, kako se ljubijo med seboj!'. Ljubezen je bila oblika. A ne ljubezen besed, ne lažna ljubezen, ampak ljubezen del, pomoči drug drugemu, konkretna ljubezen – konkretnost ljubezni.«

»Vez s Kristusom vzpostavlja vez med brati, ki se steka in se izraža tudi v občestvu materialnih dobrin.« Ta ljubeznivost, ta 'biti skupaj', ta ljubezen, ko znamenje pride do žepov, pride do dajanja denarja drugim, gre proti lastnemu interesu. »Kot udje Kristusovega telesa so verniki soodgovorni drug za drugega.« O tem ne razmišljamo pogosto. Biti verniki v Jezusa, nas vse naredi soodgovorne drug za drugega. »Kristjani ne moremo zgolj reči: 'Ubog človek, doma ima težave, v družini ima te težave.' Jaz moram moliti, vzeti za svoje, nisem brezbrižen. To pomeni biti kristjan. Zato močni podpirajo slabotne (glej Rim 15,1) in nihče ne trpi pomankanja, ki ponižuje in pači človeško dostojanstvo. Živijo občestvo, občestvo imajo v srcu, ljubijo se in to je znamenje – konkretna ljubezen.«

Spominjati se revežev

Jakob, Peter in Janez, ki so kot trije apostoli stebri Cerkve v Jeruzalemu, na občestveni način odločijo, da naj Pavel in Barnaba evangelizirata pogane, medtem ko bodo oni evangelizirali jude. Pavla in Barnabo prosijo le eno stvar: naj ne pozabita revežev, naj se spominjata revežev (glej Gal 2,9-10). Ne samo materialnih revežev, ampak tudi duhovnih, ljudi, ki imajo probleme in potrebujejo našo bližino. Kristjan vedno izhaja iz sebe, iz svojega srca, in se kakor Jezus približa nam. Takšna je prva krščanska skupnost.

Hinavščina

Konkreten primer razdeljevanja in skupnih dobrin vidimo pri Barnabovem pričevanju. Ima njivo, ki jo proda, izkupiček pa prinese apostolom (glej Apt 4,36-37). A poleg njegovega pozitivnega zgleda imamo še drugega, žal negativnega. Hananija in njegova žena Safira prodata svojo posest, a samo en del izkupička izročita apostolom, drugi del pa zadržita zase (glej Apd5,1-2). Ta prevara pretrga verigo razdeljevanja, ki je zastonjsko, vedro, nesebično, in posledice so tragične, so usodne (glej Apd 5,5.10). Apostol Peter razkrinka Hananijevo prevaro in mu pravi: »Zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? Ne ljudem, temveč Bogu si lagal« (Apd 5,3-4). »Lahko bi rekli, da je Hananija lagal Bogu zaradi ločene zavesti, hinavske zavesti, zaradi 'izpogajane' cerkvene pripadnosti, delne in oportunistične. Hinavščina je najslabši sovražnik te krščanske skupnosti, te krščanske ljubezni; tisto pretvarjanje, da se imamo radi, a se le išče lastni interes,« je zatrdil sveti oče.

Duhovni turizem

Pomanjkanje iskrenega razdeljevanja ali pomanjkanje iskrene ljubezni namreč pomeni gojiti hinavščino, oddaljiti se od resnice, postati egoisti, ugasniti ogenj občestva in se podati v mraz notranje smrti. Kdor se tako obnaša, pride v Cerkev kakor turist. V Cerkvi je veliko turistov, ki so vedno v mimohodu, a nikoli ne vstopijo v Cerkev. To je duhovni turizem, zaradi katerega verjamejo, da so kristjani, medtem ko so zgolj turisti v katakombah. A mi ne smemo biti turisti v Cerkvi, ampak bratje drug drugemu. Življenje, ki je postavljeno samo na pridobivanje profita in izkoriščanje situacij na izgubo drugih, neizogibno povzroča notranjo smrt. Koliko je oseb, ki pravijo, da so blizu Cerkvi, so prijatelji duhovnikov, škofov, sicer pa iščejo zgolj svoj interes. Koliko je hinavščine, ki uničuje Cerkev.

»Gospod, izlij na nas svojega Duha nežnosti, ki zmaguje nad vsako hinavščino in vnaša tisto resnico, ki hrani krščansko solidarnost, ta pa, daleč od tega, da bi bila dejavnost socialne pomoči, je nepogrešljiv izraz narave Cerkve, ki je nežna mati vseh, predvsem najrevnejših,« je sklenil katehezo papež Frančišek.