Papežev predgovor: »Ženske, pribite na križ. Sramota trgovine z ljudmi, kot jo pripoveduje cesta«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Ko sem na enega izmed petkov usmiljenja med izrednim svetim letom vstopil v varno hišo Skupnosti papež Janez XXIII., si nisem mislil, da bom tam našel tako ponižane, onemogle, preizkušene ženske. Resnično ženske, ki so križane. V sobi, v kateri sem se srečal z dekleti, ki so bila osvobojena iz trgovine s prisilno prostitucijo, sem čutil vso bolečino, krivico in posledice nasilja. Priložnost za podoživljanje Kristusovih ran. Po tem, ko sem prisluhnil ganljivim in zelo človeškim pripovedim teh ubogih žensk – nekatere izmed njih so imele v naročju otroka –, sem občutil močno željo, skoraj nujo, da bi jih prosil odpuščanja za prava in resnična mučenja, ki so jih morale prenašati zaradi svojih strank, mnoge izmed njih se imajo za kristjane.
To je še dodatna spodbuda, da bi molili za sprejem žrtev trgovine s prisilno prostitucijo in nasilja.

Oseba ne more biti nikoli naprodaj. Zato sem vesel, da lahko predstavim dragoceno in pogumno delo pomoči in rehabilitacije, ki ga don Aldo Buonaiuto opravlja že vrsto let, ko sledi karizmi Oresta Benzija. To pomeni tudi pripravljenost, da se izpostavi nevarnostim in maščevanju kriminalcev, ki so iz teh deklet naredili neusahljiv vir nedovoljenih ter sramotnih zaslužkov.

Želel bi, da bi tej knjigi prisluhnil čim širši krog ljudi, in sicer zato, da bi se s poznavanjem zgodb, ki so za pretresljivimi številkami trgovine z ljudmi, moglo razumeti, da se ne bo mogoče učinkovito boriti proti izkoriščanju in ponižanju nedolžnih življenj, dokler se ne bo zaustavilo tako velikega povpraševanja strank.

Korupcija je bolezen, ki se ne zaustavi sama, potrebna je ozaveščenost na osebni in skupni ravni, tudi kot Cerkev, da bi resnično pomagali tem našim nesrečnim sestram ter preprečili, da bi se podlost sveta zgrnila na najbolj krhka in nezaščitena bitja. Kakršnakoli oblika prostitucije je zasužnjevanje, zločin, ostudna pokvarjenost, ki zameša ljubljenje s sproščanjem lastnih nagonov tako, da trpinči nebogljeno žensko.

Gre za rano kolektivne zavesti, odklon od splošno sprejetih predstav. Miselnost, zaradi katere je ženska izkoriščana, kakor da bi bila blago, ki se ga uporabi in potem zavrže, je patološka. Gre za bolezen človeštva, za napačen način razmišljanja družbe. Osvoboditi te uboge sužnje je dejanje usmiljenja in dolžnost za vse ljudi dobre volje. Njihov krik bolečine ne more pustiti ravnodušnih ne posameznikov ne ustanov. Nihče se ne sme obrniti stran ali si umiti rok nad nedolžno krvjo, ki se preliva po cestah sveta.«