"Da bi bili mi angeli, ki hodijo gor in dol, primejo pod roko zadnje, ki bi sicer ostali zadaj in bi videli samo stisko zemlje, ne da bi že zdaj ugledali kakšen sij neba."

PAPEŽ

Papež: Migranti so predvsem osebe, ne le družbeno vprašanje

Papež Frančišek je danes, 8. julija 2019, v baziliki sv. Petra daroval sveto mašo za migrante. Sovpadala je s šesto obletnico njegovega obiska Lampeduze. Slovesnosti se je udeležilo približno 250 oseb, migrantov, beguncev in tistih, ki jim pomagajo in jih sprejemajo. Med mašo so se spomnili vseh, ki so izgubili življenje med begom pred vojno in revščino. Sveti oče poudaril, da so migranti predvsem osebe in da ne gre zgolj za družbena in migracijska vprašanja.

Andreja Červek – Vatikan

Rešitev

Sveti oče je med homilijo govoril o 'zadnjih', izhajal pa iz Božje besede, ki se je brala med bogoslužjem in je govorila o rešitvi in osvoboditvi. Odlomek iz 1. Mojzesove knjige nam pripoveduje o Jakobovih sanjah (glej 1 Mz 28,10-22). Jakob se med svojim potovanjem iz Beeršébe proti Haránu ustavi na samotnem kraju. V sanjah vidi stopnice, ki so bile postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. Papež je pojasnil: »Stopnice, po katerih hodijo gor in dol Božji angeli, predstavljajo povezanost med božjim in človeškim, kar se zgodovinsko uresniči s Kristusovim učlovečenjem (glej Jn 1,51), ljubeči ponudbi razodetja in rešitve s strani Očeta. Stopnice so alegorija božje iniciative, ki se začne pred vsakim človeškim gibanjem. Je nasprotje Babilonskega stolpa, ki so ga zgradili ljudje, ki so hoteli z lastnimi močmi doseči nebo, da bi postali bogovi. V tem primeru pa je Bog tisti, ki pride dol, Bog je ta, ki se razodene, Bog je ta, ki rešuje. In Emanuel, Bog-z-nami, uresniči obljubo vzajemne pripadnosti med Gospodom in človeštvom, v znamenju učlovečene in usmiljenje ljubezni, ki v izobilju daje življenje.«

Ob tem razodetju, se Jakob zaobljubi Gospodu, kar postane dejanje priznanja in čaščenja, ki zaznamuje bistveni trenutek v zgodovini zveličanja. Gospoda prosi, naj ga varuje na težkem potovanju, ki ga bo moral opraviti, in pravi: »Gospod bo moj Bog« (1 Mz 28,21).

Kot odmev na očakove besede, se je med Psalmom ponavljalo: »Moj Bog, vate zaupam.« »On je naše zatočišče in naša moč, naš ščit in oklep, sidro v trenutkih preizkušnje. Gospod je zaščita za zveste, ki ga kličejo v stiski,« je dejal papež Frančišek. »Sicer pa ravno v teh trenutkih naša molitev postane čistejša, ko se zavemo, da malo veljajo zanesljivosti, ki nam jih ponuja svet, in ne ostane drugega kakor Bog. Samo Bog na stežaj odpira nebo za tistega, ki živi na zemlji. Samo Bog rešuje.«

Osvoboditev

Ta popolna in skrajna izročitev je tudi skupna predstojniku in bolni ženski v evangeliju (glej Mt 9,18-26). Po papeževih besedah gre za dva prizora osvoboditve: »Oba se približata Jezusu, da bi dobila to, kar jima nihče drug ne more dati: osvoboditev od bolezni in smrti. Na eni strani imamo hčer enega od predstavnikov oblasti v mestu, na drugi strani ženo, ki je zaradi svoje bolezni zavržena, odrinjena na rob, nečista oseba. A Jezus ne dela razlike: osvoboditev je velikodušno podarjena v obeh primerih. Stiska postavi obe, ženo in hčer, med 'zadnje', ki se jih ljubi in dviguje.«

Jezus razodene svojim učencem potrebo po prednostni izbiri zadnjih, ki morajo biti postavljeni na prvo mesto pri udejanjanju ljubezni. Danes je veliko revščine, kot je zapisal sv. Janez Pavel II. Revni so v mnogoterih dimenzijah revščine zatirani, izključeni, ostareli, bolni, mali, tisti, ki se jih obravnava kot zadnje v družbi.

Zadnji

Papež Frančišek je v nadaljevanju spregovoril o migrantih in vseh, ki so zavrženi s strani današnje globalizirane družbe: »Na to šesto obletnico obiska Lampeduse, moja misel gre k 'zadnjim', ki vsak dan vpijejo h Gospodu in prosijo, da bi bili osvobojeni hudega, ki jih muči. Zadnji so prevarani in zapuščeni v umiranju v puščavi; zadnji so mučeni, zlorabljeni in posiljeni v centrih za pridržanje; zadnji kljubujejo valovom neusmiljenega morja; zadnje se pušča v sprejemnih centrih predolgo časa, da bi lahko rekli, da je samo začasno. Ti so samo nekateri med zadnjimi, za katere nas Jezus prosi, naj jih ljubimo in ponovno dvignemo. Žal so bivanjske periferije naših mest na gosto poseljene z odvrženimi, izrinjenimi, zatiranimi, diskriminiranimi, zlorabljenimi, izkoriščanimi, zapuščenimi, revnimi in trpečimi osebami. V duhu blagrov smo poklicani, da jih tolažimo v njihovih stiskah in jim ponudimo usmiljenje; potešimo njihovo lakoto in žejo po pravičnosti; jim pomagamo začutiti skrbno očetovstvo Boga; jim pokažemo pot v nebeško kraljestvo. So osebe, ne gre samo za družbena ali migracijska vprašanja! Ne gre samo za migrante! V dvojnem smislu: da so migranti predvsem človeške osebe in da so danes simbol vseh odvrženih s strani globalizirane družbe.«

Angeli, ki pomagajo zadnjim

Kot je dodal sveti oče, se skoraj spontano vrnemo k Jakobovi lestvi: »V Jezusu Kristusu je povezanost med zemljo in nebom zagotovljena in dostopna vsem. A da bi se dvignili po stopnicah so potrebni trud, napor in milost. Najšibkejšim in najranljivejšim je treba pomagati. Všeč mi je misliti, da bi lahko bili mi tisti angeli, ki hodijo gor in dol, primejo pod roko male, šepave, bolne, izključene: zadnje, ki bi sicer ostali zadaj in bi videli samo stisko zemlje, ne da bi že zdaj ugledali kakšen sij neba.«

Po papeževih besedah je to velika odgovornost: »Bratje in sestre, gre za veliko odgovornost, ki se ji nihče ne more izmuzniti, če želimo izpolniti poslanstvo rešitve in osvoboditve, h kateremu nas je sam Gospod poklical, naj sodelujemo. Vem, da mnogi med vami, ki so prispeli šele pred kakšnim mesecem, že pomagajo bratom in sestram, ki so prispeli pred kratkim. Želim se vam zahvaliti za to prelepo znamenje človečnosti, hvaležnosti in solidarnosti.«