Papež med sveto mašo: Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Kaj je človek, da se ga spominjaš?«

»Kaj je človek, da se ga spominjaš?«, smo molili v Psalmu (8,5). Ko sem mislil na vas, so mi prišle na misel te besede. Ob tem, kar ste videli in trpeli, ob podrtih hišah in zgradbah, ki so se spremenile v ruševine, pride to vprašanje: kaj je človek? Kaj je, če se lahko to, kar postavi, v trenutku zruši? Kaj je, če lahko njegovo upanje konča v prahu? Kaj je človek? Zdi se, da je odgovor v nadaljevanju stavka: kaj je človek, da se ga spominjaš? Nas, takšnih, kot smo, s svojimi šibkostmi, se Bog spominja. V negotovosti, ki so zaznamo zunaj in znotraj, nam Gospod daje gotovost: On se nas spominja. Spominja se, to je ponovno se s srcem vrača k nam, saj smo mu pri srcu. In medtem ko se na zemlji mnoge stvari hitro pozabijo, nas Bog ne pusti v pozabi. Nihče ni nepomemben v njegovih očeh, vsakdo ima Zanj neizmerno vrednost: majhni smo pod nebom in nemočni, ko se trese zemlja, vendar pa smo za Boga dragoceni bolj kot katerakoli stvar.

Da ne bi pozabili, da se nas Bog spominja

Spomin je ključna beseda za življenje. Prosimo za milost, da bi se vsak dan spominjali, da nas Bog ne pozabi; da smo njegovi ljubljeni otroci, enkratni in nenadomestljivi: če se tega spominjamo, dobimo moč za to, da se ne vdamo pred nasprotji življenja. Spomnimo se, koliko smo vredni, pred skušnjavo, da bi bili žalostni in še naprej pogrevali tisto najslabše, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končalo. Slabi spomini pridejo, tudi kadar ne mislimo nanje; vendar pa se ne izplačajo: pustijo le malodušnost in nostalgijo. Kako težko se je osvoboditi slabih spominov! Drži pregovor, ki pravi, da Bog lažje izpelje Izraelce iz Egipta kot Egipt iz srca Izraelcev.

Gospod ne odvzame bremen, ampak da Svetega Duha

Da bi osvobodili srce preteklosti, ki se vrača, negativnih spominov, ki zasužnjujejo, objokovanj, ki hromijo, potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal nositi bremena, ki jih imamo v notranjosti. Danes Jezus prav reče, da veliko stvari »ne moremo nositi« (prim. Jn 16,12). In kaj stori pred našo šibkostjo? Ne odvzame nam bremen, kakor bi si želeli mi, ki vedno iščemo hitre in površinske rešitve; ne, Gospod nam da Svetega Duha. Njega potrebujemo, saj je Tolažnik, to je Tisti, ki nas ne pusti samih pod težo življenja. Je Tisti, ki preoblikuje naš suženjski spomin v svoboden spomin, rane preteklosti v spomine rešenja. V nas dopolnjuje to, kar je storil za Jezusa: njegove rane, tiste grde rane, ki jih je izdolblo zlo, so po moči Svetega Duha postale kanali usmiljenja, svetle rane, v katerih se blesti Božja ljubezen, ljubezen, ki ponovno dviguje, ki oživlja. To stori Sveti Duh, kadar Ga povabimo v svoje rane. Slabe spomine mazili z balzamom upanja, saj je Sveti Duh obnovitelj upanja.

Upanju Svetega Duha ne poteče rok trajanja

Upanje. Za kakšno upanje gre? Ne gre za prehodno upanje. Zemeljska upanja so kratkotrajna, vedno imajo rok trajanja: narejena so iz zemeljskih sestavin, ki se prej ali slej pokvarijo. Upanje Svetega Duha pa je dolgotrajno. Ne poteče, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Upanje Svetega Duha prav tako ni optimizem. Rodi se bolj v notranjosti, na dnu srca ponovno prižge gotovost, da smo dragoceni, ker smo ljubljeni. Vlije zaupanje, da nismo sami. Gre za upanje, ki v notranjosti pušča mir in veselje, neglede na to, kaj se dogaja zunaj. Gre za upanje, ki ima močne korenine, ki ga ne more izruvati noben vihar življenja. Gre za upanje, pravi danes sv. Pavel, ki »ne osramoti« (Rim 5,5) – upanje ne osramoti! –, ki daje moč za premagovanje vseh stisk (prim. v. 2-3). Ko smo v stiski ali ranjeni – in vi dobro veste, kaj pomeni biti v stiski ali ranjeni –, smo nagnjeni  k temu, da bi okoli svojih žalosti in strahov »naredili gnezdo«. Sveti Duh pa nas osvobaja naših gnezd, nam pomaga vzleteti, razkriva nam čudovito usodo, za katero smo rojeni. Duh v nas goji živo upanje. Povabimo ga. Prosimo ga, naj pride v nas in nam bo blizu. Pridi, Duh Tolažnik! Pridi in nam podari malo luči, osmisli to tragedijo, daj nam upanje, ki ne osramoti. Pridi, Sveti Duh!

Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine

Bližina je tretja in zadnja beseda, ki bi jo želel podeliti z vami. Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodušen; ne, On je Oče, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal človek kot mi, in ki nam zato, da bi nam bil še bližje, da bi nam pomagal nositi bremena življenja, pošilja svojega Duha. On, ki je Duh, prihaja v našega duha in nas tako tolaži odznotraj, v notranjost nam prinaša nežnost Boga. Z Bogom bremena življenja ne ostajajo na naših ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal moč, da bi nas spodbudil, da bi pomagal nositi bremena. On je namreč strokovnjak pri oživljanju, pri opogumljanju, pri obnavljanju. Potrebno je več moči za popravljanje kot za gradnjo, za ponovni začetek kot za začetek, za to, da bi se spravili, kot pa da bi se strinjali. To je moč, ki nam jo da Bog. Zato tisti, ki se približa Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: ponovno začne, ponovno poskusi, ponovno gradi. Tudi trpi, vendar pa uspe ponovno začeti, ponovno poskusiti, ponovno zgraditi.

Prišel sem, da bi vam bil blizu

Dragi bratje in sestre, danes sem prišel preprosto zato, da bi vam bil blizu; tukaj sem, da bi z vami prosil Boga, naj se nas spomni, da nihče ne bi pozabil na tiste, ki so v težavah. Prosim Boga upanja, da to, kar je nestalno na zemlji, ne bi zamajalo gotovosti, ki jo imamo znotraj. Prosim Boga, ki je blizu, da bi spodbudil konkretna dejanja bližine. Minila so skoraj tri leta in tveganje je, da bi po prvem čustvenem in medijskem odzivu, pozornost upadla in bi obljube končale v pozabi; da bi povečale razočaranje tistih, ki vidijo, da se vedno več ljudi odseljuje s tega področja. Gospod pa spodbuja, da bi se spominjali, popravljali, ponovno gradili, ter da bi to storili skupaj, ne da bi kadarkoli pozabili na tistega, ki trpi.

Da bi se spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje

Kaj je človek, da se ga spominjaš? Bog, ki se nas spominja, Bog, ki ozdravlja naše ranjene spomine tako, da jih mazili z upanjem, Bog, ki nam je blizu, da bi nas ponovno dvignil od znotraj, ta Bog naj nam pomaga biti graditelji dobrega, tolažniki src. Vsakdo lahko stori nekaj dobrega, ne da bi pričakoval, da bi drugi začeli. »Jaz bom začel, jaz bom začel, jaz bom začel«: vsakdo mora to reči. Vsakdo lahko koga potolaži, ne da bi pričakoval, da bodo razrešeni njegovi problemi. Tudi ko nosim svoj križ, se skušam približati, da bi tolažil druge. Kaj je človek? Je tvoj veliki sen, Gospod, katerega se vedno spominjaš. Daj, da bi se tudi mi spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje in bližino, saj sm