Papež na Telovo: Evharistija je šola blagoslova. Bodimo blagoslov in dar za druge

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je že drugo leto obhajal praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi na rimskem obrobju. Lani je izbral župnijo sv. Monike v Ostiji, letos pa je mašo daroval na ploščadi pred cerkvijo sv. Marije Tolažnice v Casalu Bertoneju na vzhodu Rima, kamor je Franček prišel kot četrti papež v zadnjih 75 letih.

Reči dobro besedo

Papež je spregovoril o pomenu blagoslavljanja ter se oprl na samo besedo »blagoslov«, ki je sestavljena iz »blago« in »slovo«, torej »izreči ali povedati blago ali dobro besedo nad nekom«. V prvem berilu iz prve Mojzesove knjige se je bralo o Melkízedeku, ki izreče blagoslov nad Abramom (glej 1 Mz 14,19-20): »Blagoslovi naj te, Abram, Bog Najvišji, ki je ustvaril nebo in zemljo!« »Vse se začne z blagoslovom: besede dobrega ustvarjajo zgodbo dobrega,« je dejal papež Frančišek. Enako se zgodi v evangeliju. Jezus, preden pomnoži kruh, ga blagoslovi: »Vzel je pet hlebov, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico« (glej Lk 9,16). »Blagoslov iz petih hlebov kruha naredi hrano za množico: povzroči slap dobrega.«

Evharistija je šola blagoslova

Blagoslavljanje ustvari dobro, ker pomeni spremeniti besedo v dar. Ko se blagoslavlja, se ne naredi nekaj zase, ampak za druge. Blagosloviti ne pomeni izreči lepe besede, uporabljati besede, ki ustrezajo okoliščini. Pomeni »izreči dobro, povedati z ljubeznijo«. Tako je storil Melkízedek, ko je spontano govoril dobro o Abramu, ne da bi ta kar koli rekel ali zanj storil. Tako je naredil tudi Jezus in pokazal na pomen blagoslova z zastonjsko razdelitvijo kruha. »Koliko krat smo tudi mi bili blagoslovljeni, v cerkvi ali v naših hišah, koliko krat smo bili deležni dobrih besed ali pa znamenja križa na čelo … Postali smo blagoslovljeni na dan našega krsta in ob koncu vsake maše smo blagoslovljeni. Evharistija je šola blagoslova. Bog reče dobro o nas, svojih ljubljenih otrocih, in nas tako spodbudi, da gremo naprej. In mi blagoslavljamo Boga v naših zborih (glej Ps 68,27), s tem pa najdemo zadovoljstvo slavljenja, ki osvobaja in ozdravlja srce. K maši prihajamo z gotovostjo, da smo blagoslovljeni od Gospoda, in odhajamo od nje, da bi blagoslavljali, bili kanali dobrega v svetu.«

Pastirji naj blagoslavljajo Božje ljudstvo

Pomembno je, da se tudi pastirji spomnijo blagoslavljati Božje ljudstvo. »Dragi duhovniki,« je dejal papež, »ne bojte se blagoslavljati Božjega ljudstva. Gospod želi reči dobro svojemu ljudstvu. Zadovoljen je, da nam dá čutiti svojo naklonjenost. In samo kot blagoslovljeni lahko blagoslavljamo druge z istim maziljenjem ljubezni.« Žalostno je namreč videti, s kakšno lahkoto se danes počenja ravno nasprotno: preklinja se, se prezira, se žali. Brez brzdanja se stresa jeza na vse in na vsakega. Pogosto se žal za tistega, ki najbolj in najmočneje vpije, ki je najbolj jezen, zdi, da ima najbolj prav in se z njim najbolj soglaša. »Ne pustimo se nalesti s prevzetnostjo, ne dovolimo, da nas zajame zagrenjenost, mi, ki jemo Kruh, ki vsebuje vso milino. Božje ljudstvo ljubi slavljenje, ne živi od pritoževanja; ustvarjeno je za blagoslove, ne za pritoževanja,« je zatrdil papež. »Pred evharistijo, pred Jezusom, ki je postal Kruh, pred tem ponižnim Kruhom, ki vsebuje vso Cerkev, se učimo blagoslavljati to, kar imamo, v slavo Boga, blagoslavljati in ne preklinjati svoje preteklosti, podarjati dobre besede drugim.«

Ne čarovnija, ampak zaupanje v Boga

Podarjati, dajati je bil drugi poudarek papeževe homilije. Kot je dejal, za »reči« pride »dati«. Kakor pri Abramu, ki ga je blagoslovil Melkízedek, zatem pa mu je »Abram dal desetino od vsega« (1 Mz 14,20), kot beremo v prvem berilu. Enako je tudi pri Jezusu, ki je najprej izrekel blagoslov, potem pa dal kruh, da se ga je razdelilo, s čimer je razkril najlepši pomen: »Kruh ni samo potrošni proizvod, ampak je sredstvo za razdelitev.« Zanimivo je, da se v pripovedi o pomnožitvi kruha nikoli ne govori o pomnožitvi. Nasprotno, uporablja se glagole razlomiti, dati, razdeliti (glej Lk 9,16). Skratka, ne poudarja se pomnožitve, ampak raz-delitev. Kot je pripomnil papež, je to pomembno: »Jezus ne naredi neke čarovnije, ne spremeni petih hlebov kruha v pet tisoč, da bi potem lahko rekel: Zdaj pa jih razdelite. Ne. Jezus moli, blagoslovi tistih pet hlebov kruha in jih začne razlamljati, pri tem pa zaupa Očetu. In tistih pet hlebov ne zmanjka. To ni čarovnija. To je zaupanje v Boga in v njegovo previdnost.«

Jezusov glagol je 'dati', ne 'imeti'

V svetu se vedno išče povečanje zaslužka, da bi narasel promet. In kaj je cilj tega? Je cilj dati ali pa imeti? Razdeliti ali nakopičiti? »'Ekonomija' evangelija pomnožuje tako, da razdeljuje, hrani z razdeljevanjem, ne zadovolji požrešnosti nekaterih, ampak daje življenje svetu (glej Jn 6,33). Ne 'imeti', ampak 'dati' je Jezusov glagol.«

»Dajte jim vi jesti!«

Navodilo, ki ga Jezus dá učencem, je jasno: »Dajte jim vi jesti!« (Lk 9,13). Predstavljajmo si, kako so razmišljali učenci: »Zase nimamo kruha in mislili bi naj na druge. Zakaj moramo njih nahraniti, če pa so prišli poslušat našega Učitelja? Če si niso nič prinesli za jesti, naj se vrnejo domov, to je njihov problem, ali pa naj nam dajo denar in jim mi kupimo.« Kot je pripomnil papež Frančišek, ne gre za napačno razmišljanje, a ni Jezusovo. »Dajte jim vi jesti!« »To, kar imamo, rodi sad, če damo – to hoče povedati Jezus. In ni pomembno ali je malo ali veliko. Gospod naredi velike stvari z našim 'malim', kakor je to storil s petimi hlebi kruha. On ne dela čudežev s spektakularnimi dejanji, nima čarovne palice, ampak deluje s ponižnimi stvarmi. Božja vsemogočnost je ponižna, narejena samo iz ljubezni. In ljubezen dela velike stvari z malimi stvarmi. To nas uči evharistija: tukaj se hrani Bog. In nas vodi, da damo sami sebe drugim kakor zdravilo proti 'zelo mi je žal, a se me ne tiče', proti 'nimam časa, ne morem, ni moja stvar'; proti gledanju na drugo stran.«

Bodi blagoslov in dar

V našem mestu, ki je lačno ljubezni in skrbi, ki trpi zaradi propadanja in zapuščenosti, ob mnogih osamljenih ostarelih, pred družinami v težavah, pred mladimi, ki z muko služijo kruh in gojijo svoje sanje, ti Gospod pravi: »Ti sam jim daj jesti!« In ti mu lahko odgovoriš: »Imam malo, nisem sposoben.« To ni res. Tvoje 'malo' je 'veliko' v Jezusovih očeh, če ga le ne zadržuješ zase, ampak ga daš na razpolago. Nisi sam. Imaš evharistijo, Kruh poti, Jezusov Kruh. Tudi ta večer se bomo nahranili z njegovim darovanim Telesom. Če ga sprejmemo s srcem, bo ta Kruh v nas osvobodil moč ljubezni: čutili se bomo blagoslovljene in ljubljene in hoteli bomo blagoslavljati in ljubiti, začenši tukaj, v tem mestu, na teh ulicah, ki jih bomo nocoj prehodili. Gospod prihaja na naše ceste da bi »rekel dobro« o nas in nam »dal« pogum. Tudi nas prosi, naj smo blagoslov in dar, je papež Frančišek sklenil homilijo.