Papež katoliškim zdravnikom: Profesionalnost, sodelovanje in etika

Andreja Červek – Vatikan

Približati se

Sveti oče je spregovoril o Jezusovem načinu ozdravljanja ljudi. Prve krščanske skupnosti so Jezusa pogosto predstavljale kot zdravnika in v ospredje postavljale njegovo stalno pozornost in sočutje do oseb, ki so trpele za različnimi boleznimi. Njegovo poslanstvo je bilo predvsem to, da je bil blizu bolnim osebam, predvsem tistim, ki so zaradi tega bile prezirane in potisnjene na rob. Jezus na ta način zlomi sodbo, ki je pogosto etiketirala bolnega kot grešnika. S sočutno bližino je izrazil neskončno ljubezen Boga Očeta do svojih otrok, ki so bili v največji stiski.

»Skrb za bolne osebe se zato pokaže kot ena od sestavin razsežnosti Kristusovega poslanstva,« je dejal papež in pripomnil, da je to postalo tudi poslanstvo Cerkve. V evangelijih je očitna močna vez med Kristusovim pridiganjem in ozdravljanjem vseh, ki »so jih mučile različne bolezni in nadloge, tudi obsedenih, božjastnih in hromih« (glej Mt 4,24).

Dotik

Pomemben je tudi način, s katerim je Jezus skrbel za bolne in trpeče. Teh oseb se pogosto dotika in se jim pusti dotikati, tudi v primerih, ko je to bilo prepovedano. Tako je na primer z ženo, ki je že več let krvavela. Čuti, da se ga je nekdo dotaknil, zazna moč, ki je šla iz njega, in ko žena na kolenih prizna, da se ga je ona dotaknila, ji pravi: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru« (Lk 8,48).

Jezus zdravi celotno osebo

Za Jezusa zdraviti pomeni približati se osebi, čeprav bi mu nekateri včasih to hoteli preprečiti, kakor v primeru slepega Bartimaja v Jerihi. Jezus ga pokliče in ga vpraša: »Kaj hočeš, da ti storim?« (Mr 10,51) Lahko nas preseneti, da 'zdravnik' vpraša trpečo osebo, kaj naj naredi. »A to osvetli vrednost besede in pogovora v odnosu zdravljenja. Zdraviti za Jezusa pomeni vstopiti v dialog, da bi se pokazala človekova želja in blaga moč Božje ljubezni, delujoča v Sinu. Kajti zdraviti pomeni sprožiti začetek neke poti: poti olajšanja, tolažbe, sprave in ozdravitve.« Ko se namreč neka določene oskrba nudi z iskreno ljubeznijo do drugega, se razširi obzorje osebe, ki se zdravi, saj je človeško bitje eno: je enost duha, duše in telesa. In to dobro vidimo pri Jezusovem poslanstvu: nikoli ne zdravi samo enega dela, ampak vso osebo, v celotni. Včasih začne pri telesu, včasih pa pri srcu, ko odpusti grehe (glej Mr 2,5), a vedno zato, da ozdravi vse.

Poslati

Jezusova skrb obenem pomeni ponovno dvigniti osebo in odposlati njega ali njo, ki se ji je približal in jo ozdravil. Številni so bolni, ki potem, ko jih Jezus ozdravi, postanejo njegovi učenci.

Osebni odnos

Jezus se torej približa, neguje, ozdravi, spravi, pokliče in pošlje. Kot vidimo, odnos z osebami, ki so prizadete z boleznijo, je zanj osebni in bogati odnos, ni mehaničen odnos, ni odnos na daljavo. Po papeževih besedah je takšno tudi poslanstvo zdravnikov: »In to je šola Jezusa, zdravnika in brata trpečih, v katero ste poklicani vi zdravniki, ki verujete vanj in ste člani njegove Cerkve. Poklicani, da postanete blizu tistim, ki živijo trenutke preizkušnje zaradi bolezni. Poklicani ste negovati z nežnostjo ter s spoštovanjem dostojanstva in fizične in psihične celovitosti oseb. Poklicani ste poslušati s pozornostjo, da bi lahko odgovorili s primernimi besedami, ki spremljajo dejanja oskrbe, jih delajo ponižnejše in torej tudi učinkovitejše. Poklicani ste spodbujati, tolažiti, dvigovati, dajati upanje. Ni mogoče zdraviti in biti ozdravljen brez upanja; pri tem vsi potrebujemo Boga, ki nam daje upanje, za kar smo mu hvaležni. Hvaležni pa smo tudi vsem, ki delajo na področju zdravstvenega raziskovanja.«

Spoštovati dar življenja od začetka do konca

Papež je dejal, da je v zadnjem stoletju prišlo do velikega napredka. Poznamo nove načine zdravljenja in številne terapije. Vsa ta oskrba je bila nepojmljiva za prejšnje generacije. Lahko in moramo lajšati trpljenje in vzgajati za večjo odgovornost za lastno zdravje in zdravje najbližjih. Prav tako pa ne smemo pozabiti, da »zdravljenje pomeni spoštovati dar življenja od začetka do konca. Nismo mi njegovi lastniki: življenje nam je zaupano in zdravniki so njegovi služabniki.«

Katoliški zdravnik

Poslanstvo zdravnikov je obenem »pričevanje o človečnosti, je privilegirani način, da vidimo in čutimo, kako Bog, naš Oče, skrbi za vsako posamezno osebo brez razlikovanja. Pri tem se želi posluževati tudi našega znanja, naših rok in našega srca, da bi poskrbel in ozdravil vsakega človeka, kajti vsakemu želi dati življenje in ljubezen.« To od zdravnikov zahteva kompetenco, potrpežljivost, duhovno moč in bratsko solidarnost. »Slog katoliškega zdravnika povezuje profesionalnost s sposobnostjo sodelovati in z etično ostrino. Vse pa je v korist tako bolnikov kot okolja, v katerem delate. Vemo, da je kvaliteta določenega oddelka pogosto odvisna ne toliko od instrumentov, s katerimi je opremljen, ampak od stopnje profesionalnosti in človečnosti primarija in ekipe zdravnikov.« To lahko vidimo vsak dan, ko ljudje v bolnišnici prosijo za konkretnega zdravnika, kajti čutijo njegovo bližino in njegovo predanost.

Molitev

Papež je zbrane katoliške zdravnike spodbudil, naj zajemajo iz virov Božje besede in zakramentov, da se bodo tako lahko neprestano obnavljali in torej dobro opravljali svoje poslanstvo. Sveti Duh jim bo dal dar razločevanja, da se bodo lahko spoprijeli z delikatnimi in kompleksnimi situacijami, izrekli prave besede na pravi način ter tudi bili v tišini ob pravem trenutku. Povabil jih je, naj molijo za vse, ki jih zdravijo, za svoje sodelavce in prav tako za svetega očeta.