Cerca

Vatican News
Papež Frančišek Papež Frančišek  (Vatican Media)

Papež: Besedi poklicanost ni pretekel rok trajanja

S papežem Frančiškom so se srečali udeleženci kongresa narodnih centrov za duhovne poklice pri Cerkvah v Evropi. Papež jim je govor izročil v branje.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek v govoru v ospredje postavi tri smernice: svetost kot klic, ki daje smisel hoji skozi vse življenje; občestvo kot 'humus' poklicanosti v Cerkvi; poklicanost kot ključna beseda, ki jo je treba ohranjati in jo povezovati z drugimi, in to so 'sreča', 'svoboda' in 'skupaj', ter jo na zadnje razumeti kot posebno posvečenost.

Svetost

Ko govorimo o poklicanosti, najprej pomislimo na mlade, kajti mladost je privilegirano obdobje za življenjske izbire in odgovore na Božji klic (glej Sklepni dokument škofovske sinode o mladih, 140). Tako je tudi prav, poudarja papež in dodaja, da pa ne smemo pozabiti, da je poklicanost »pot, ki traja vse življenje«: »Poklicanost se namreč nanaša na čas mladosti, v kolikor gre za orientiranje in smer, ki jo izberemo kot odgovor na Božje povabilo, in se nanaša na odraslo življenje v smislu rodovitnosti in razločevanja dobrega, ki se ga naj opravlja.« Življenje je ustvarjeno, da obrodi sad v dejavni ljubezni in to se nanaša na klic k svetosti, ki ga Gospod namenja vsem, vsakemu preko njegove lastne poti (glej Gaudete et exultate, 10-11). Zelo pogosto smo poklicanost obravnavali kot neko individualno pustolovščino, pri tem pa verjeli, da se nanaša samo na 'mene' in ne najprej in predvsem na 'nas'. V resnici  se nihče ne reši sam, ampak postanemo svetniki skupaj (glej Gaudete et exultate, 6). Življenje enega je povezano z življenjem drugega (glej 1 Mz 44,30) in nujno je, da skrbimo za to skupno svetost ljudstva.

Občestvo

Drugi pomemben element je občestvo. Pastorala ne more drugega, kakor da je sinodalna, torej zmožna dati obliko »skupni hoji« (glej Christus vivit, 206). Sinodalnost pa je hči občestva. Gre za to, da bolj živimo sinovsto in bratstvo, pospešujemo vzajemno spoštovanje, vrednotimo bogastvo vsakega, verujemo, da Vstali lahko naredi čudovita dela trudi preko ran in šibkosti, ki so del zgodovine vseh. Iz občestva Cerkve se bodo rodili novi poklici. Pogosto smo v naših skupnostih, družinah in prezbiterijih razmišljali in delali s posvetnimi logikami, ki so nas razdelile in ločile. To se tiče tudi nekaterih potez današnje kulture, težavna politična zgodovina Evrope pa nam je pri tem v opomin in je tudi ostroga. »Samo tako, da se zares prepoznamo kot skupnosti – odprte, žive, vključujoče – bomo postali zmožni prihodnosti. Tega so mladi žejni.«

Poklicanost

»Besedi poklicanost ni pretekel rok trajanja,« nadaljuje papež. Obnovljena je bila med zadnjo sinodo skozi vse njene faza. Njena destinacija pa ostaja Božje ljudstvo, pridiganje in kateheza, predvsem pa osebno srečanje, ki je prvi trenutek oznanila evangelija (glej Evangelii gaudium, 127-129). Sveti oče kot »pogubno strategijo« označi odstranitev besede »poklicanost« iz besednjaka, samo zato, da ne bi prestrašili mladih: »Odstraniti iz verskega besednjaka besedo 'poklicanost' pomeni pohabiti besedišče in s tem tvegati, da se prej ali slej ne bomo več razumeli. Nasprotno, potrebujemo moške in ženske, laike in posvečene, ki so navdušeni in goreči za srečanje z Bogom in preoblikovani v svoji človeškosti, zmožni oznanjati z življenjem srečo, ki prihaja iz njihove poklicanosti.«

Sreča

V nadaljevanju govora papež Frančišek v ospredje postavil tri točke poklicanosti: sreča, svoboda in skupaj. Biti radostno znamenje po papeževih besedah ni nekaj samoumevnega, ampak je najpomembnejše vprašanje za naš čas, v katerem ima 'bog pritoževanja' mnogo pripadnikov in kjer se z lahkoto zadovoljimo z mimobežnim veseljem. »Sreča pa je globlja in ostaja tudi takrat, ko trenutno veselje ali navdušenje izgineta, tudi ko presenetijo težave, bolečine, obupanost, razočaranje. Sreča ostane, ker je sam Jezus, njegovo prijateljstvo pa je neminljivo (glej Christus vivit, 154).« Nekatere izkušnje mladinske pastorale in pastorale poklicev zamenjujejo srečo, ki je Jezus, s čustvenim veseljem, in razglašajo poklicanost kot čisto svetlost. Kar po papeževih besedah ni v redu, kajti ko se pride v stik s trpečim mesom človeštva – svojim ali od drugih –, to veselje izgine. Spet drugi uvajajo idejo, da sta razločevanje lastne poklicanosti ali hoja duhovnega življenja vprašanje tehnike, natančnih vaj ali pravil. V resnici pa je življenje, ki nam ga ponuja Bog, povabilo, da smo del zgodbe ljubezni, ki se prepleta z našimi zgodbami (glej Christus vivit, 252).

Svoboda

Res je, da beseda 'poklicanost' lahko mlade prestraši, saj je bila pogosto zamenjana z načrtom, ki jemlje svobodo. Bog pa v celoti podpira svobodo vsakega (glej Christus vivit, 113). In to je dobro spomniti, predvsem takrat, ko osebno ali skupnostno spremljanje sproža dinamike odvisnosti ali – še slabše – podrejanja. To je zelo resna stvar, saj preprečuje rast in utrjevanje svobode, duši življenje in ga dela otročjega. »Poklicanost se prepozna tako, da se začne pri realnosti, v poslušanju Božje besede in osebne zgodovine, v poslušanju sanj, ki navdihujejo odločitve, v čudenju spoznanja – na neki točki –, da to, kar zares hočemo, je tudi to, kar Bog hoče. Iz začudenosti tega srečanja se svoboda usmeri v odločitev za rušilno ljubezen, volja pa daje rast nasipom, ki zadržujejo življenjsko energijo in jo usmerjajo v eno samo smer.«

Skupaj

Poklicanost ni nikoli samo 'moja'. Resnične sanje so vedno 'naše' sanje, papež izpostavi še tretjo razsežnost poklicanosti – skupaj. »Nihče ne more narediti neko življenjsko odločitev samo zase; poklicanost je vedno za druge in z drugimi.« In ravno o teh »naših sanjah«, »sanjah nas« je po papeževih besedah treba zelo dobro razmisliti, saj se nanašajo na poklicanost naših skupnosti posvečenega življenja, naših prezbiterjev, naših župnij, naših cerkvenih skupin. »Gospod nas nikoli ne kliče kot posameznikov, ampak vedno znotraj bratstva, da bi delili njegov načrt ljubezni, ki je od vsega od začetka množina, saj je to tudi On sam, usmiljenja Trojica,« poudarja papež. Zato je razmišljati o poklicanosti v tej smeri tudi zelo rodovitno. Predvsem zato, ker ponuja skupni misijonarski pogled, potem zato, ker obnavlja zavedanje, da v Cerkvi ne naredimo ničesar sami; da smo znotraj dolge zgodovine usmerjeni proti prihodnosti, ki je sodelovanje vseh. Pastorala poklicanosti ne more biti naloga samo nekaterih voditeljev, ampak skupnosti: vsaka pastorala je pastorala poklicanosti, vsaka formacija je formacija poklicanosti in vsaka duhovnost je duhovnost poklicanosti (glej Christus vivit, 254).

Poklicanost v posebno posvečenost

Če izhajamo iz prepričanosti, da Duh kar naprej spodbuja poklicanost v duhovništvo in posvečeno življenje, lahko ponovno vržemo mreže v Gospodovem imenu in s polnim zaupanjem (glej Christus vivit, 274). »Odločno želim poudariti to moje prepričanje in vas tako opogumiti k prizadevanju s še več energije pri sprožanju procesov in širjenju prostorov bratstva, ki očara, saj živi iz evangelija (glej Christus vivit, 38).« Papež izpostavi skupnosti posvečenega življenja, meniško življenje, predvsem žensko, župnije, številne duhovnike, diakone, redovnike in redovnice ter škofe. Spodbuja: »Ne bojte se sprejeti izziva oznanjevanja poklicanosti v posvečeno življenje in službeno duhovništvo. Cerkev to potrebuje! In ko mladi srečajo verodostojne posvečene moške in ženske, ne zato, ker so popolni, ampak ker so zaznamovani s srečanjem z Gospodom, znajo okušati drugačno življenje in se spraševati o svoji poklicanosti.«

Četrtek, 6. junij 2019, 14:11