Kateheza o Apostolskih delih: 'Pridružili so ga enajstim apostolom'
Andreja Červek – Vatikan
V Apostolskih delih beremo, da je Peter rekel: »Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prihajal k nam in odhajal od nas, od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja! … Žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom« (Apd 1,21-22.26).
Vse se začne s Kristusovim vstajenjem
»Vse se začne s Kristusovim vstajenjem,« je dejal papež Frančišek na začetku kateheze. To ni samo eden med ostalimi dogodki, ampak je »vir novega življenja«. Učenci to vedo in – poslušni Jezusovemu naročilu – ostanejo povezani, složni in vztrajni v molitvi. Stisnejo se k Mariji, materi, in se pripravljajo na sprejem Božje moči. Ne na pasiven način, ampak z utrditvijo medsebojnega občestva.
Juda
Prva skupnost je bila sestavljena iz približno 120 bratov in sester. Število v sebi vsebuje številko 12, kar je bilo za Izrael simbolično, saj je predstavljalo dvanajst plemen. Simbolično pa je tudi za Cerkev zaradi dvanajstih apostolov, ki jih je izbral Jezus. Sedaj pa, po bolečih dogodkih trpljenja, Gospodovih apostolov ni več dvanajst, ampak enajst. Enega med njimi, Jude, ni več: vzel si je življenje pod težo očitkov vesti.
Že prej se je začel oddaljevati od občestva z Gospodom in drugimi, se izolirati, se navezovati na denar vse do instrumentaliziranja revnih, izgubljati izpred oči obzorje zastonjskosti in darovanja sebe, dokler ni dopustil virusu ponosa, da mu je okužil misli in srce ter ga iz »prijatelja« (glej Mt 26,50) spremenil v sovražnika in v »vodnika tistih, ki so ugrabili Jezusa« (glej Apd 1,16). Juda je prejel veliko milost, ko je postal del skupine, ki je bila blizu Jezusu, in sodeloval pri njegovem poslanstvu. A na neki točki je hotel sam rešiti svoje življenje, rezultat česa je bil, da ga je izgubil (glej Lk 9,24). Prenehal je s srcem pripadati Jezusu in se je postavil izven občestva z Njim in z njegovimi. Nehal je biti učenec in se je postavil nad Učitelja. Prodal ga je in s »plačilom krivičnosti« kupil zemljišče, ki pa ni dalo sadov, ampak se je prepojilo z njegovo lastno krvjo (glej Apd 1,18-19).
Enajsteri izberejo življenje
Če je Juda imel raje smrt kot pa življenje in je sledil zgledu podležev, katerih življenje je kakor mrak in vodi v propad, pa enajsteri izberejo življenje in blagoslov ter postanejo odgovorni za njun tok skozi zgodovino, iz roda v rod, od izraelskega ljudstva do Cerkve.
Evangelist Luka nam ob odpadu enega od dvanajsterih, kar je povzročilo rano v telesu skupnosti, pokaže, da mora njegova služba preiti na nekoga drugega. In kdo bi jo lahko prevzel? Peter pokaže na pomembno lastnost: novi član mora biti od začetka Jezusov učenec (glej Apd 1,21-22). »Treba je ponovno sestaviti skupino dvanajsterih. Na tej točki se začne praksa skupnostnega razločevanja, kar pomeni gledati realnost z Božjimi očmi, z vidika enosti in občestva,« je pojasnil papež Frančišek.
Žreb določi Matijo
Kandidata sta dva: Jožef, ki se je imenoval Barsaba, in Matija. Vsa skupnost takole moli: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, naj prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda« (Apd 1,24-25). In preko žreba Gospod pokaže na Matijo, ki se pridruži enajsterim. »Tako se obnovi telo dvanajsterih, kar je znamenje občestva, saj občestvo vedno premaga ločitve, osamitev, miselnost, ki absolutizira zasebni prostor; je znamenje, da je občestvo prvo pričevanje, ki ga dajo apostoli. Jezus jim je rekel: 'Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen' (Jn 13,35).«
Enost skupnosti
Sveti oče je pojasnil, da dvanajsteri v Apostolskih delih izražajo Gospodov slog: »So pričevalci, potrjeni s Kristusovim odrešenjskim delom. Svetu ne kažejo svoje domnevne popolnosti, ampak po milosti enosti pustijo, da pride v ospredje Drugi, ki že živi na nov način med svojim ljudstvom – to je Gospod Jezus. Apostoli izberejo življenje pod gospostvom Vstalega v enosti med brati, kar postane edino možno ozračje pristnega darovanja sebe.«
Papež Frančišek je katehezo sklenil z besedami, da »tudi mi moramo ponovno odkriti lepoto pričevanja Vstalega, izstopiti iz avotreferenčnih drž, nehati zadrževati Božje darove in ne podlegati povprečnosti. Strnjenost apostolskega zbora kaže, da sta v DNA krščanske skupnosti enost in svoboda od sebe, ki omogočata, da se ne bojimo raznolikosti, da se ne navezujemo na stvari in darove in da postanemo martyres, torej svetli pričevalci živega Boga, ki deluje v zgodovini.«
