Išči

"Ljubezen do bližnjega predstavlja pomembno osnovo za vsak dialog, še posebej med judi in kristjani." "Ljubezen do bližnjega predstavlja pomembno osnovo za vsak dialog, še posebej med judi in kristjani." 

Pri papežu profesorji in študenti Biblicuma: Ljubezen do bližjega je osnova dialoga

Papeški biblični inštitut letos praznuje 110 let delovanja. Leta 1909 ga je ustanovil papež Pij X. z namenom, da bi v Rimu postal središče za proučevanje Svetega pisma ter pospeševanje svetopisemskega nauka v duhu katoliške Cerkve. Profesorji in študenti Biblicuma so se danes srečali s papežem Frančiškom, ki je osebno pozdravil vsakega posebej, pripravljen govor pa jim je izročil v branje. Na avdienci so se jim pridružili tudi udeleženci simpozija z naslovom Jezus in farizeji.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče v središče govora postavi ravno tematiko simpozija, ki ga je Papeški biblični inštitut organiziral ob 110. obletnici svoje ustanovitve. Jezus in farizeji – meddisciplinarni pogled, kot se glasi naslov simpozija, po papeževih besedah pristopa k pomembnemu vprašanju za naš čas in se kaže kot neposreden rezultat koncilske izjave Nostra aetate. Poskuša namreč razumeti odlomke Svetega pisma, ki pripovedujejo o farizejih. »Med kristjani in v sekularni družbi beseda 'farizej' pogosto pomeni 'hinavsko ali ošabno osebo'. Za mnoge jude pa so farizeji ustanovitelji rabinskega judovstva in torej njihovi duhovni predniki,« trdi papež v govoru. Razlaga je skozi zgodovino podpirala negativne podobe o farizejih, tudi brez konkretne osnove v evangeljskih pripovedih. In takšen pogled so kristjani pogosto pripisovali judom na splošno. »V našem svetu so ti negativni stereotipi žal velikokrat postali običajni.«

Novejše študije pa dokazujejo, da danes vemo manj o farizejih, kot pa so to mislile prejšnje generacije. Nismo ravno prepričani o njihovem izvoru, njihovem učenju in praksah. Meddisciplinarno raziskovanje omenjenega simpozija bo torej pomagalo oblikovati verodostojnejši pogled na to versko skupino, s tem pa tudi prispevalo k boju proti antisemitizmu, kot zapiše papež Frančišek.

Če upoštevamo Novo zavezo, vidimo, da sv. Pavel zase pravi, kako je bil »po postavi farizej« (Fil 3,5), preden je srečal Gospoda. Jezus je s farizeji veliko razpravljal. Z njimi se je strinjal o veri v vstajenje (glej Mr12,18-27) in sprejemal druge vidike njihove interpretacije Tore. Če Apostolska dela trdijo, da so nekateri farizeji postali učenci Jezusa iz Nazareta (glej Apd 15,5), pomeni, da je med Jezusom in farizeji moralo biti precej skupnih stvari.

Med pomembnejšimi trenutki v Janezovem evangeliju je srečanje med Jezusom in Nikodmom, ki je bil farizej in prvak med judi (glej Jn 3,1). Jezus Nikodemu pojasni: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Nikodem bo Jezusa zagovarjal pred zborom (glej Jn 7,50-51) in bo navzoč tudi pri njegovem polaganju v grob (glej Jn 19,39). Kakor koli obravnavamo Nikodema, ostaja jasno, da se mu različnih predsodkov o farizejih ne pripisuje.

Papež Frančišek spomni še na neko drugo srečanje med Jezusom in verskimi voditelji njegovega časa, o katerem govorijo sinoptični evangeliji. Gre za vprašanje o »največji ali prvi zapovedi«. V Markovem evangeliju (glej Mr 12,28-34) vprašanje zastavi nek pismouk, ki začne spoštljiv dialog z učiteljem postave. Po Mateju pismouk postane farizej, ki hoče preizkušati Jezusa (Mt 22,34-35). Po Marku Jezus ob koncu pravi: »Nisi daleč od Božjega kraljestva« (Mr 12,34), s čimer izrazi visoko spoštovanje, ki ga je Jezus imel do tistih verskih voditeljev, ki so zares bili »blizu Božjemu kraljestvu«.

Eden od najslavnejših rabinov drugega stoletja, rabin Aqiba, bil je naslednik farizejskega nauka, je besede »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« označil kot pomembno načelo Tore. Po izročilu bi naj umrl z besedami na ustnicah, ki vključujejo tudi zapoved ljubezni do Gospoda z vsem srcem, dušo in močjo. Papež Frančišek pripomni, da bi zatorej lahko soglašal z Jezusom in njegovim sogovornikom pismoukom ali farizejem. Na isti način se tako imenovanega zlatega pravila (glej Mt 7,12) ne pripisuje samo Jezusu, ampak njegovemu starejšemu sodobniku Hillelu, ki običajno velja za enega najpomembnejših farizejev tistega časa. Zlato pravilo je že navzoče v devterokanonični knjigi Tobit (Tob 4,15).

»Ljubezen do bližnjega torej predstavlja pomemben indikator za ugotovitev podobnosti med Jezusom in njegovimi sogovorniki farizeji. Zagotovo predstavlja pomembno osnovo za vsak dialog, še posebej med judi in kristjani, in to tudi danes,« poudarja papež. »Da bi bolje ljubili svoje bližnje, jih moramo poznati. In da bi vedeli, kdo so, moramo pogosto najti način in preseči starodavne predsodke.« Zato je po papeževem prepričanju simpozij o Jezusu in farizejih, ko v odnos postavlja verstva in discipline, da bi tako bolje razumel vlogo in položaj farizejev, omogoča njihovo ustreznejšo umestitev v nauk in pridiganje. »Prepričan sem,« sklene papež Frančišek, »da bodo takšne študije in nove poti, ki jih odpirajo, pozitivno prispevale k odnosom med judi in kristjani, z vidika vedno globljega in bolj bratskega dialoga.«

Četrtek, 9. maj 2019, 12:21