Išči

Papež Frančišek med katehezo o Očenašu: Temveč reši nas hudega. Papež Frančišek med katehezo o Očenašu: Temveč reši nas hudega. 

Papeževa kateheza: Temveč reši nas hudega

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Končno smo tukaj pri sedmi prošnji Očenaša 'Temveč reši nas hudega' (Mt 6,13b).« S temi besedami je papež Frančišek začel katehezo o Očenašu med današnjo splošno avdienco na Trgu sv. Petra, ki jo je uvedel odlomek iz Prvega pisma apostola Petra: »Ponižajte se pod močno Božjo roko […] Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri« (1Pt 5,6-9).

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

S tem izrazom: (»Temveč reši nas hudega«), tisti ki moli, ne samo prosi, da ne bo zapuščen v času skušnjave, temveč prosi, da bi bil rešen hudega. Izviren grški glagol je zelo močan, saj omenja navzočnost hudiča, ki nas skuša zgrabiti ter ugrizniti (prim. 1Pt 5,8) in od katerega se prosi Boga za osvoboditev. Apostol Peter še pravi, da hodi hudič okoli nas, kakor rjoveč lev, da bi nas požrl, mi pa prosimo Boga, da nas reši.

Krščanska molitev je sinovska in ne otročja

S to dvojno prošnjo »ne zapusti nas« in »reši nas« pride na dan bistvena značilnost krščanske molitve. Jezus uči svoje prijatelje, da postavijo klicanje k Očetu nad vse, še posebej v trenutkih, ko hudič da čutiti svojo grozečo navzočnost. Krščanska molitev namreč ne zapira oči pred življenjem. Je sinovska molitev in ne otročja. Ni tako zelo razvneta z Božjim očetovstvom, da bi pozabila, da je človekova pot posuta s težavami. Če ne bi bilo zadnjih vrstic Očenaša, kako bi lahko molili grešniki, preganjani, obupani, umirajoči? Zadnja prošnja je ravno naša prošnja, ko bomo na robu.

Skrivnost zla

V našem življenju je neko zlo, katerega navzočnost je neizpodbitna. Zgodovinske knjige so mučen katalog o tem, kako je bilo naše bivanje na tem svetu avantura, ki se je pogosto slabo končala. Je skrivnostno zlo, ki zagotovo ni Božje delo, da, ni Božje delo, ki pa po tihem pronica med pore zgodovine. Tiho kakor kača, ki tiho prinaša strup. V kakšnem trenutku se zdi, da je dobil premoč. Nekatere dni se zdi njegova navzočnost bolj jasna od navzočnosti Božjega usmiljenja. V trenutkih obupa je bolj jasna.

Vsi vemo, kaj je skušnjava

Molivec pa ni slepec, saj jasno vidi pred svojimi očmi to tako zagatno zlo, ki je tako zelo v nasprotju s samo skrivnostjo Boga. Opazi ga v naravi, v zgodovini in celo v svojem srcu. Kajti ni nikogar med nami, ki bi lahko rekel, da je brez zla ali vsaj, da ni bil skušan. Vsi mi vemo, kaj je zlo. Vsi vemo, kaj je skušnjava. Vsi mi smo v svojem mesu doživljali skušnjavo ali greh. Toda skušnjavec, ki nas spodbuja: stori to, misli na to, pojdi po tej poti, nas potiska v zlo. Zadnji krik Očenaša je zagnan proti tej tako zajetni plasti zla, saj zajema različne izkušnje: človeško žalovanje, bolečino nedolžnega, suženjstvo, intrumentalizacijo drugega, jok nedolžnih otrok. Vsi ti dogodki protestirajo v srcu človeka in postanejo glas zadnje besede Jezusove molitve.

Jezus v polnosti doživlja to prebodenost z zlom

Ravno v pripovedi Trpljenja dobijo nekateri izrazi Očenaša presunljiv odmev. Jezus pravi: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Vzemi ta kelih od mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36). Jezus v polnosti doživlja to prebodenost z zlom. Ne samo smrt, ampak smrt na križu. Ne samo osamljenost, ampak zaničevanje in poniževanje. Ne samo zlovoljnost, ampak krutost, besnost proti Njemu. Poglejte kaj je človek: bitje, ki je izbrano za življenje, ki sanja ljubezen in dobroto, ki pa nenehno izpostavlja zlu sebe in sebi podobne do takšne mere, da smo lahko skušani obupati nad človekom.

Jezus se bojuje, da spreobrne zlo

Dragi bratje in sestre, tako je Očenaš podoben simfoniji, ki jo je potrebno izvesti v nas. Kristjan ve, kako obvladujoča je oblast zla, istočasno pa izkuša, kako je Jezus, ki ni nikoli popustil njegovemu laskanju, na naši strani in nam pride na pomoč. Tako nam Jezusova molitev zapušča, kar je od njegove dediščine najdragocenejše: navzočnost Božjega Sina, ki nas je osvobodil zla tako, da se je bojeval, da bi ga spreobrnil. V uri zadnjega boja je Petru zaukazal, naj spravi meč v nožnico, skesanemu razbojniku je zagotovil raj, vsem ljudem okoli njega, ki se niso zavedali tragedije, ki se je vršila, je ponudil besedo miru: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Gospod nam daje mir, odpuščanje

Iz Jezusovega odpuščanja na križu izvira mir, resničen mir prihaja od tam. Dar Vstalega je mir, torej dar, ki nam ga daje Jezus. Poglejte, prvi pozdrav vstalega Jezusa je bil »mir vam bodi«, mir vašim dušam, vašim srcem, vašemu življenju. Gospod nam daje mir, nam daje odpuščanje, toda mi moramo prositi »reši nas hudega«, da ne bomo padli v zlo. To je naše upanje, moč, ki nam jo da Jezus, vstali Jezus, ki je tukaj med nami. Tukaj je in tudi tista moč, ki nam jo da, da gremo naprej ter nam obljublja, da nas bo rešil hudega. Hvala.

Sreda, 15. maj 2019, 12:46