Cerca

Vatican News

Papež Svetemu sinodu: Hodimo skupaj v slavo Svete Trojice in v vzajemni blagor

»Svetost, spoštovani metropoliti in škofje Svetega sinoda, Cristos a înviat! [Kristus je vstal!] Gospodovo vstajenje je srce apostolskega oznanila, ki so ga naše Cerkve posredovale in varovale.« S temi pozdravnimi besedami je papež Frančišek začel govor na srečanju s Stalnim sinodom romunske pravoslavne Cerkve v patriarhalni palači v Bukarešti.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Na velikonočni dan so se apostoli razveselili, ko so videli Vstalega (prim. Jn 20,20). V tem velikonočnem času se tudi sam veselim, ko na vaših obrazih, dragi bratje, vidim odsev. Pred dvajsetimi leti je pred tem Svetim sinodom papež Janez Pavel II. rekel: »Prišel sem gledat obličje Kristusa, ki je vtisnjeno v vaši Cerkvi; prišel sem častiti to trpeče obličje, ki je poroštvo novega upanja« (Sv. Janez Pavel II., Nagovor patriarhu Teocistu in Svetemu sinodu, 8. maja 1999: Insegnamenti XXII,1 [1999], 938). Tudi sam sem prišel sem kot romar, ki si želi videti Gospodov obraz na obrazih bratov; ko vas gledam, se vam prisrčno zahvaljujem za sprejem.

Vezi vere, ki nas povezujejo, segajo do apostolov, prič Vstalega, zlasti vez, ki je združevala Petra in Andreja, ki je po izročilu prinesel vero v te pokrajine. Brata v krvi (prim. Mr 1,16) sta bila tudi na poseben način v prelitju krvi za Gospoda. Spominjata nas, da obstaja bratstvo krvi, ki je pred nami in kot tih poživljajoč tok skozi stoletja ni nikoli prenehalo namakati in podpirati naše poti.

Kot na tolikih drugih krajih v naših časih ste doživeli veliko noč smrti in vstajenja. Veliko sinov in hčera te dežele, različnih Cerkva in krščanskih skupnosti, so pretrpeli petek preganjanja, šli skozi soboto molka in doživeli nedeljo ponovnega prerojenja. Koliko mučencev in pričevalcev vere! Številni iz različnih veroizpovedi so bili nedavno drug poleg drugega v zaporih in se med seboj podpirali. Njihov zgled je danes pred nami in pred novimi rodovi, ki teh dramatičnih razmer niso poznali. To, za kar so trpeli vse do darovanja življenja, je preveč dragocena dediščina, da bi jo pozabili ali je ne bi častili. Gre za skupno dediščino, ki nam kliče, naj se ne oddaljimo od brata, s katerim jo delimo. Združeni s Kristusom v trpljenju in bolečini, združeni s Kristusom v Vstajenju, da bi »tudi mi stopili na pot novosti življenja« (Rim 6,4).

Svetost, dragi brat, pred dvajsetimi leti je bilo srečanje med najinima predhodnikoma velikonočni dar, dogodek, ki je prispeval ne le k ponovnemu razcvetu odnosov med pravoslavnimi in katoličani v Romuniji, ampak tudi k dialogu med katoličani in pravoslavnimi na splošno. Tisto potovanje, ki ga je rimski škof prvič posvetil deželi z pravoslavno večino, je odprlo pot drugim podobnim dogodkom. Misel hvaležnega spomina bi rad namenil patriarhu Teocistu. Kako se ne bi spomnili spontanega vzklika: »Unitate, unitate!«, ki se je v tistih dneh dvigal v Bukarešti? Šlo je za oznanilo upanja, ki je privrelo iz Božjega ljudstva, prerokba, ki je vzpostavila nov čas: čas skupne hoje v ponovnem odkritju in v prebujanju bratstva, ki nas že združuje.

Hoditi skupaj v moči spomina

Hoditi skupaj v moči spomina. Ne spomina na krivice, ki smo jih utrpeli in povzročili, na sodbe in predsodke, izobčenja, ki nas zapirajo v začarani krog in vodijo k nerodovitnim držam, ampak spomina na korenine: prva stoletja, v katerih je evangelij, ki je bil oznanjen s paresijo in preroškim duhom, srečal in razsvetlil nova ljudstva in kulture; prva stoletja mučencev, očetov in pričevalcev vere, svetosti, ki so jo vsak dan živeli in izpričevali toliki preprosti ljudje za katere je bil isti Kristus. Hvala Bogu so naše korenine zdrave in čvrste, in čeprav je rast utrpela izkrivljenost in nadloge časa, smo kot psalmist poklicani, da se hvaležno spominjamo, kaj je Gospod za nas storil, da drug za drugega dvigamo hvalnico k njemu (prim. Ps 77,6.12-13). Spomin na korake, ki smo jih naredili skupaj, nas opogumlja, da gremo naprej proti prihodnosti v zavesti – seveda – razlik, predvsem pa v hvaležnosti za družinsko ozračje, ki ga moramo ponovno odkriti, v občestvenem spominu, ki ga moramo poživiti, da bo kot svetilka metalo svetlobo na korake naše poti.

Hoditi skupaj v poslušanju Gospoda

Hoditi skupaj v poslušanju Gospoda. Pomaga nam zgled, ki nam ga je Gospod dal na veliko noč na poti z učencema proti Emavsu. Razpravljala sta o tem, kar se je zgodilo, o svojih skrbeh, dvomih in vprašanjih. Gospod ju je potrpežljivo poslušal in se odkritosrčno pogovarjal z njima ter jima pomagal razumeti in razločevati, kar se je zgodilo (prim. Lk 24,15-24).

Tudi mi moramo skupaj poslušati Gospoda, zlasti v zadnjih časih, ko so ceste sveta vodile k hitrim družbenim in kulturnim spremembam. Mnogi so imeli koristi od tehnološkega razvoja in gospodarske blaginje, vendar je večina ostala neizprosno izključena, medtem ko je globalizacijsko poenotenje prispevalo k izkoreninjenju vrednot ljudstev, ko je oslabilo etiko in skupno življenje, ki ga je v zadnjih letih onesnažil razširjen občutek strahu, ki je pogosto umetno zaneten in vodi k zapiranju in sovraštvu. Moramo si pomagati, da se ne bomo prepuščali zapeljevanju »kulture sovraštva« in individualizma, ki je, morda nič več ideološka, kot je bila v času ateističnega preganjanja, vseeno bolj prepričljiva in nič manj materialistična. Pogosto predstavlja pot razvoja, ki je na videz takojšnja in odločilna, v resnici pa je brezbrižna in površna. Krhkost vezi, ki se konča z osamitvijo ljudi, se posebej občuti na osnovni celici družbe, na družini, in od nas zahteva napor, da bi stopili ven in šli naproti trudu naših bratov in sester, zlasti mlajših, in to ne z malodušnostjo in nostalgijo – kot emavška učenca – ampak z željo, da bi posredovali vstalega Jezusa, ki je srce upanja. Potrebno je, da skupaj z bratom ponovimo poslušanje Gospodovih besed, da bo srce skupno gorelo in se oznanilo ne bo oslabelo (prim. vv. 32.35). Potrebno je pustiti si ogreti srce z močjo Svetega Duha.

Pot pripelje k cilju, kot v Emavs, po vztrajni prošnji, naj Gospod ostane z nami (prim. vv. 28-29). On, ki se razodeva v lomljenju kruha (prim. vv. 30-31), kliče k ljubezni, k skupnemu služenju; naj prej »dajemo Boga« kot »govorimo o Bogu«; naj ne bomo nedejavni v dobrem, ampak naj bomo pripravljeni vstati in iti, naj bomo dejavni in sodelujoči (prim. v. 33). V tem smislu so nam zgled številne pravoslavne romunske skupnosti, ki odlično sodelujejo z številnimi katoliškimi škofijami v Zahodni Evropi, kjer so navzoče. V mnogih primerih se je razvil odnos medsebojnega zaupanja in prijateljstva, utemeljen na bratstvu, ki ga gojijo konkretne geste sprejemanja, podpore in solidarnosti. Po tem medsebojnem obiskovanju so številni katoličani in pravoslavni Romuni odkrili, da si niso tujci, ampak so bratje in prijatelji.

Hoditi skupaj proti novim binkoštim

Hoditi skupaj proti novim binkoštim. Pot, ki nas čaka, gre od velike noči do binkošti: od tiste velikonočne zore edinosti, ki se je tukaj porodila pred dvajsetimi leti, smo na poti k novim binkoštim. Za učence je velika noč označevala začetek nove poti, na kateri pa vendarle niso izginili strahovi in negotovosti. Tako je bilo vse do binkošti, ko so apostoli, zbrani okoli Svete Božje Matere v enem samem Duhu ter v pluralnosti in bogastvu jezikov, pričali za Vstalega z besedo in življenjem. Naša pot se je začela z gotovostjo, da imamo ob sebi brata, da z njim delimo vero, utemeljeno na vstajenju istega Gospoda. Od velike noči k binkoštim: čas, da se zberemo v molitvi pod varstvom Svete Božje Matere, da drug za drugega kličemo Duha. Naj nas prenovi Sveti Duh, ki zavrača enoličnost in rad oblikuje enost v najlepši in najbolj harmonični različnosti. Njegov ogenj naj použije naše nezaupanje; njegov veter naj odnese zadržanost, ki nam preprečuje, da bi skupaj pričevali za novo življenje, ki nam ga podarja. On, tvorec bratstva, naj nam da milost, da bomo hodili skupaj. On, ustvarjalec novosti, naj nas opogumi za preizkušanje še neznanih poti medsebojne podelitve in poslanstva. On, moč mučencev, naj nam pomaga, da njihova žrtev ne bo postala nerodovitna.

Svetost, dragi bratje, hodimo skupaj, v slavo Svete Trojice in v vzajemni blagor, da bomo svojim bratom pomagali videti Jezusa. Ponovno izražam svojo hvaležnost in vam zagotavljam ljubezen, prijateljstvo ter svojo molitev in molitev Katoliške Cerkve.

Petek, 31. maj 2019, 16:28