Papež Romom in Sintom: Prava pot je pot bratstva
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Ko je upanje konkretno, nikoli ne razočara
Izmed stvari, ki sem jih slišal, je bilo veliko takšnih, ki so se me dotaknile, vendar pa začnimo z eno, potem bodo prišle ostale. Ta mama je rekla, da je »brala«, »videla« upanje v očeh svojih štirih otrok. Upanje ne more razočarati, sicer ni pravo upanje. Ko pa je upanje konkretno, kakor v tem primeru, v očeh otrok, nikoli ne razočara!
Tudi mame so upanje
Ko je upanje konkretno, v pravem Bogu, nikoli ne razočara. Tudi mame so upanje. Žena, ki rodi otroka, je upanje, seje upanje, sposobna je utirati pot, ustvarjati obzorja, dati upanje.
Pridevniki ustvarjajo razdalje med razumom in srcem
Ena od stvari, ki me jezi je ta, da smo se navadili, da o ljudeh govorimo s pridevniki. Ne rečemo: »To je oseba, to je mama, to je mlad duhovnik,« ampak »Ta je takšen, ta je takšen …« Uporabimo pridevnik. In to uničuje, saj ne dopušča, da bi na dan prišla oseba. To je oseba, to je druga oseba, to je spet druga oseba. Otroci so osebe. Vsi. Ne moremo reči: so takšni, so grdi, so dobri, so slabi. Pridevnik je ena izmed stvari, ki ustvarja razdalje med razumom in srcem, kot je prej rekel kardinal Bassetti. In to je problem danes.
Drugorazredni državljani so tisti, ki izključujejo druge
Če mi rečete, da gre za politični problem, socialni, kulturni ali jezikovni problem: to so stvari drugotnega pomena. Gre za problem razdalje med razumom in srcem. »Ja, ti si oseba, ampak daleč od mene, daleč od mojega srca.« Socialne pravice, zdravstvena oskrba … Res je, obstajajo drugorazredni državljani, res je. Vendar pa so resnični drugorazredni državljani tisti, ki izključujejo ljudi. Ti so drugorazredni, ker ne znajo objeti. S pridevniki vedno odmetavajo, izključujejo in živijo tako, da izločajo druge, živijo z metlo v roki in ven mečejo druge – ali z opravljanjem ali z drugimi stvarmi. Medtem ko je prava pot pot bratstva: »Pridi, potem se pogovoriva, vendar pridi, vrata so odprta.« In vsi moramo sodelovati.
Nič zamere, naprej z dostojanstvom
Vsi smo vedno v nevarnosti, recimo da imamo šibkost – mogoče je ena izmed njih ta, da dopustimo, da raste zamera. Je razumljivo, je človeško. Vendar pa vas prosim za večje srce, še širše: nič zamere. In pojdite naprej z dostojanstvom: dostojanstvo družine, dostojanstvo dela, dostojanstvo molitve. Vedno glejte naprej. In ko pride zamera, se ne meni zanjo, zgodovina bo vzela pravico v svoje roke. Zaradi zamere namreč zboli vse: zboli srce, glava, vse. Zboli družina in to ni dobro, saj te zamera vodi v maščevanje. Vendar pa menim, da si maščevanja niste izmislili vi. V Italiji obstajajo organizacije, ki so mojstri maščevanja. Vi me dobro razumete, kajne? Skupina ljudi, ki je sposobna ustvarjati maščevanje, živeti v zaroti molka: to je skupina ljudi, ki so zločinci; ne ljudi, ki želijo delati.
Obstaja Nekdo, ki te gleda prej, ki te ima rad
Pojdite naprej z dostojanstvom, z delom. In ko naletite na težave, poglejte kvišku in odkrili boste, da nas tam gledajo. Gleda te. Obstaja Nekdo, ki te gleda prej, ki te ima rad, Nekdo, ki je moral že kot otrok živeti na obrobju, da bi ohranil življenje, skrit, begunec: Nekdo, ki je trpel zate, ki je dal življenje na križu. Je Nekdo, ki te, kakor smo slišali v berilu, ki te išče, da bi te potolažil in spodbudil, da pojdi naprej. Zato vam pravim: nič razdalje; vam in vsem: razum s srcem. Nič pridevnikov, ne: vsi smo osebe, vsakdo bo zaslužil svoj pridevnik, vendar ne splošnih pridevnikov, glede na življenje, ki ga živi. Slišali smo lepo ime, ki vključuje mame; to je lepo ime »mama«.
Ljubezen je civiliziranost
Lepo se vam zahvaljujem, molim za vas, blizu sem vam. In ko v časopisu preberem kaj slabega, vam priznam, da trpim. Danes sem prebral slabo novico [protesti proti Romom v okolici Rima] in trpim, saj to ni civiliziranost. Ljubezen je civiliziranost, zato pojdite naprej z ljubeznijo.
Naj vas Gospod blagoslovi. In molite zame!
