Cerca

Vatican News

Papež med mašo za Caritas Internationalis: Ne podlegajmo skušnjavi »učinkovizma«

Danes popoldan je v baziliki sv. Petra papež Frančišek daroval sveto mašo ob odprtju 31. generalnega zasedanja Caritas Internationalis. V homiliji je spregovoril o današnji Božji besedi, ki nam govori o treh ključnih elementih za Cerkev na poti: ponižnost poslušanja, karizma celote ter pogum odpovedi.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Zakaj Jezus ni dal pravil, ki so vedno jasna?

Božja beseda v današnjem berilu iz Apostolskih del govori o prvem pomembnem srečanju v zgodovini Cerkve. Prišlo je do nepričakovane situacije: pogani so se približevali veri. In porodilo se je vprašanje: ali se morajo ravnati, tako kot drugi, tudi po vseh predpisih starodavne postave. Šlo je za težko odločitev in Gospod ni bil več prisoten. Lahko bi se vprašali: zakaj Jezus ni zapustil kakšnega nasveta, ki bi razrešil vsaj to »veliko prerekanje« (Apd 15,7)? Dovolj bi bil en sam namig apostolom, ki so bili več let vsak dan z njim. Zakaj Jezus ni dal pravil, ki so vedno jasna in dajejo hitre rešitve?

Skušnjava »učinkovizma«

To je skušnjava »učinkovizma«, tega, da mislimo, da je Cerkev dobro, če ima vse pod nadzorom, če živi brez velikih pretresov, z vedno urejenim dnevnim redom. Vendar pa Gospod ne dela tako; svojim iz nebes ne pošlje odgovora, pošlje Svetega Duha. In Sveti Duh ne pride tako, da prinese uredi stvari, ampak pride kot ogenj. Jezus ne želi, da bi bila Cerkev nekakšen popoln »modelček«, zadovoljen z lastno organizacijo in sposoben razširjati lastno dobro ime. Jezus ni živel tako, ampak na poti, ne da bi se bal pretresov življenja. Evangelij je naš življenjski program. Uči nas, da se vprašanj ne sooča z že pripravljenim receptom in da vera ni časovnica, ampak »Pot« (Apd 9,2), ki jo je potrebno prehoditi skupaj, vedno skupaj, v duhu zaupanja. Iz pripovedi Apostolskih del razumemo tri ključne elemente za Cerkev na poti: ponižnost poslušanja, karizma celote, pogum odpovedi.

Pogum odpovedi

Začnimo pri koncu, pri pogumu odpovedi. Izid tistega velikega prerekanja ni bil naložiti nekaj novega, ampak pustiti nekaj starega. Vendar pa tisti prvi kristjani niso pustili nepomembnih stvari: šlo je za pomembna verska izročila in predpise, ki so bili dragi izvoljenemu ljudstvu. V igri je bila verska identiteta. Vendar pa so izbrali, da je oznanilo Gospoda prvo in je pomembnejše kot karkoli drugega. V dobro poslanstva, zato, da bi vsakomur transparentno in verodostojno oznanjevali, da je Bog ljubezen, se lahko in mora pustiti tudi tista prepričanja in človeška izročila, ki so bolj ovira kot pomoč. Tudi mi moramo ponovno odkriti lepoto odpovedi, predvsem samim sebi. Sveti Peter pravi, da je Gospod »z vero očistil srca« (prim. Apd 15,9). Bog očiščuje, poenostavlja, pogosto daje rasti tako, da odvzema, ne dodaja, kot bi storili mi. Resnična vera očiščuje navezanosti. Da bi sledili Gospodu, je potrebno urno hoditi in da bi hodili urno, se je potrebno razbremeniti, tudi če nas to stane. Kot Cerkev nismo poklicani k podjetniškim kompromisom, ampak k evangeljskim zagonom. In pri tem, ko se očiščujemo in preoblikujemo, se moramo varovati obračanja po vetru to je pretvarjanja, da bi nekaj spremenili, zato, da se dejansko nič ne bi spremenilo. To se zgodi na primer kadar se zato, da bi bili v koraku s časom, malo zamaskira videz stvari, vendar pa gre le za šminkanje, da bi izgledali mladi. Gospod ne želi kozmetičnih popravkov, želi spreobrnjenje srca, ki gre preko odpovedi. Izstopiti iz sebe je temeljna reforma.

Do odpovedi preko ponižnosti poslušanja

Vidimo, kako so do tega prišli prvi kristjani. Do poguma odpovedi so prišli izhajajoč iz ponižnosti poslušanja. Urili so se v samoodpovedovanju: vidimo, da vsakdo pusti govoriti drugemu in je pripravljen spremeniti lastna prepričanja. Poslušati zna samo tisti, ki dopusti, da glas drugega resnično vstopi vanj. In ko se veča zanimanje za druge, se manjša zanimanje zase samoodpovedovanje. Ponižen se postane tako, da se sledi poti poslušanja, ki preprečuje, da bi se želeli uveljaviti, odločno sledili svojim idejam, da bi na vse načine iskali soglasja. Ponižnost se rodi takrat, ko se namesto da bi govorili, posluša; ko se preneha biti v središču. Zatem raste preko ponižanj. Je pot ponižnega služenja, tista, ki jo je prehodil Jezus. In na to pot dejavne ljubezni se spusti Duh in jo usmerja.

Poslušati glas vseh, posebej malih in poslednjih

Za tistega, ki želi prehoditi poti dejavne ljubezni, ponižnost in poslušanje pomenita uho, ki je pripravljeno prisluhniti malim. Poglejmo ponovno prve kristjane: vsi so tiho, da bi prisluhnili Barnabi in Pavlu. Bila sta zadnja prišleka, vendar pa jima pustijo, da sta pripovedovala o vsem tem, kar je Bog storil po njiju (prim. v. 12). Vedno je pomembno poslušati glas vseh, posebej malih in poslednjih. V svetu tisti, ki ima več sredstev, govori več, vendar pa med nami ne sme biti tako, saj se Bog rad razodeva preko malih in poslednjih. In vsakemu pravi, naj na nikogar ne gleda zviška.

Poslušanje konkretnega življenja

In na koncu poslušanje konkretnega življenja: Pavel in Barnaba pripovedujeta o izkušnjah, ne idejah. To je način, na katerega razločuje Cerkev; ne pred računalnikom, ampak pred stvarnostjo oseb. Osebe pred načrti, s ponižnim pogledom tistega, ki zna v drugih iskati prisotnost Boga, ki ne prebiva v veličini tega, kar počnemo, ampak v majhnosti ubogih, ki jih srečamo. Če ne gledamo neposredno njih, na koncu vedno gledamo same sebe in kako bi jih uporabili za lastno samouveljavljanje.

Karizma celote, dati prostor Besedi

Od ponižnosti poslušanja do poguma odpovedi, vse gre preko karizme celote. V razpravi prve Cerkve namreč vedno prevlada njena enost nad razlikami. Za nikogar niso na prvem mestu lastne prednosti ali strategije, ampak biti in čutiti se Jezusova Cerkev, zbrana okrog Petra, v dejavni ljubezni, ki ne ustvarja uniformiranosti, ampak občestvo. Nihče ni vedel vsega, nihče ni imel karizme celote. To je bistveno, saj ni mogoče delati dobro ne da bi se imeli resnično radi med seboj. Katera je bila skrivnost tistih kristjanov? Bili so različno občutljivi ter so imeli različne usmeritve, med njimi so bile tudi močne osebnosti, vendar pa je bila tudi moč, da so se medsebojno ljubili v Gospodu. To vidimo pri Jakobu, ki v trenutku ko predstavlja zaključke, izreče malo svojih besed in veliko navaja Božjo besedo (prim. vv. 16-18). Dopusti, da govori Beseda. Medtem ko glasovi hudiča in sveta vodijo k razdeljenostim, glas Dobrega Pastirja tvori eno samo čredo. In tako je skupnost utemeljena na Božji besedi in ostaja v Njegovi ljubezni.

Ostajati v ljubezni: evharistija in ubogi

»Ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,9): to je tisto, po čemer Jezus sprašuje v evangeliju. Kako se to stori? Potrebno je biti blizu Njega, razlomljenega Kruha. Pomaga nam, če smo pred tabernakljem in pred mnogimi živimi tabernaklji, ki so ubogi. Evharistija in ubogi, pritrjen tabernakelj in premikajoči se tabernaklji: tam se ostaja v ljubezni in srka miselnost razlomljenega Kruha. Tam se razume, »kakor«, o katerem govori Jezus: »Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz ljubil vas« (prav tam). In kako je Oče ljubil Jezusa? Tako, da mu je dal vse, da ni ničesar zadržal zase. To izgovarjamo v veroizpovedi: »Bog od Boga, luč od luči«; dal mu je vse. Ko pa se zadržujemo, da bi dali, ko najprej zagovarjamo svoje interese, ne posnemamo Božjega kakor, nismo svobodna in osvobajajoča Cerkev. Jezus pravi, naj ostanemo v Njem, ne v svojih idejah; naj si ne domišljamo, da lahko nadzorujemo in upravljamo; vabi nas, naj zaupamo drugemu in se drugemu darujemo. Prosimo Gospoda, naj nas osvobodi »učinkovizma«,  posvetnosti, prefinjene skušnjave, da bi častili sebe in svoje sposobnosti. Prosimo za milost, da bi sprejeli pot, ki jo nakazuje Božja beseda: ponižnost, občestvo, odpoved.

 

Četrtek, 23. maj 2019, 19:26