Papež na cvetno nedeljo: Radostni vzkliki in kruta trdovratna zakrknjenost

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Radostni vzkliki in kruta trdovratna zakrknjenost

Vzklikanja ob vhodu v Jeruzalem in Jezusovo ponižanje. Radostni vzliki in kruta trdovratna zakrknjenost. Ta dvojna skrivnost vsako leto spremlja vstop v veliki teden, v dveh trenutkih, ki sta značilna za to obhajanje: procesija z vejami palm in oljk na začetku in nato slovesno branje pripovedi pasijona.

Pustimo se vključiti v delovanje, ki ga spodbuja Sveti Duh

Pustimo se vključiti v to delovanje, ki ga spodbuja Sveti Duh, da bi prejeli to, kar smo prosili v molitvi: da bi z vero spremljali našega Zveličarja na njegovi poti ter bi se vedno spominjali pomembnega nauka njegovega trpljenja kot zgleda življenja in zmage nad duhom zla.

Jezus nam kaže, kako naj soočamo skušnjave

Jezus nam kaže, kako naj soočamo težke trenutke in najbolj zahrbtne skušnjave: tako, da v srcu ohranjamo mir, ki ni odmaknjenost, ni brezčutnost ali junaškost, ampak je zaupna prepustitev Očetu in njegovi volji po zveličanju, po življenju, po usmiljenju. Pri vsem svojem poslanstvu je šel skozi skušnjavo, da bi »delal svoje delo« tako, da bi On izbiral način in odstopil od pokorščine Očetu. Od začetka, v času štiridesetdnevnega boja v puščavi, pa vse do konca, v trpljenju, Jezus zavrača to skušnjavo s pokornim zaupanjem v Očeta.

Jezus na skušnjavo triumfalizma odgovori s ponižnostjo

Tudi danes, ob svojem vhodu v Jeruzalem, nam On kaže pot. Pri tistem dogodku je zlobec, vladar tega sveta, stavil na eno karto: na karto triumfalizma, in Gospod je odgovoril tako, da je ostal zvest svoji poti, poti ponižnosti.

Duhovna posvetnost – najbolj zahrbtna skušnjava za Cerkev

Triumfalizem želi približati cilj preko bližnjic, preko lažnih kompromisov. Računa na to, da bi se povzpel na voz zmagovalca. Vendar pa triumfalizem živi iz dejanj in besed, ki niso šle preko izkušnje križa; hrani se s primerjanjem z drugimi in jih ima vedno za slabše, pomanjkljive, zavožene. Ena izmed prefinjenih oblik triumfalizma je duhovna posvetnost, ki je največja nevarnost, najbolj zahrbtna skušnjava, ki grozi Cerkvi (De Lubac). Jezus je uničil trumfalizem s svojim trpljenjem.

Ponižnost ne pomeni zanikati stvarnosti

Gospod se je resnično strinjal in veselil z ljudstvom, z mladimi, ki so vzklikali njegovo ime, ga pozdravljali kot Kralja in Mesijo. Njegovo srce se je veselilo ob pogledu na navdušenje in praznovanje izraelskih ubožcev. 

Vse do te točke, da je farizejem, ki so mu rekli, naj posvari svoje učence zaradi njihovih pohujšljivih vzklikov, odgovoril: »Če ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk 19,40). Ponižnost ne pomeni zanikati stvarnosti, in Jezus je resnično Mesija ter resnično Kralj.

Molčati, moliti, ponižati se, da bi dali prostor Bogu

Vendar pa je istočasno Kristusovo srce na drugi poti, na sveti poti, ki jo poznata le On in Oče: na tisti, ki vodi od »podobe Boga« do »podobe služabnika«, na poti ponižanja v pokorščini »do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,6-8). On ve, da mora zato, da bi dosegel resnično zmago, dati prostor Bogu; in zato, da bi dali prostor Bogu, obstaja le en način; izničenje, izpraznjenje samega sebe. Molčati, moliti, ponižati se. S križem, bratje in sestre, se ni mogoče pogajati: ali se ga sprejme ali zavrne. In s svojim ponižanjem nam je Jezus želel odpreti pot vere in iti po njej pred nami.

Tudi Marija je znala molčati

Prva, ki je šla za njim po tej poti, je bila njegova Mati, Marija, prva učenka. Devica in svetniki so morali trpeti, da so hodili po poti vere in Božje volje. Da bi na težke in boleče dogodke v življenju odgovorili z vero, je potreben »poseben napor srca« (glej sv. Janez Pavel II., Okrožnica o Odrešenikovi Materi, št. 17). To je noč vere. Vendar pa le v tej noči vzide zora vstajenja. Ob vznožju križa je Marija ponovno premišljevala besede, s katerimi ji je angel oznanil njenega Sina: »Velik bo …; Gospod Bog mu dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo nad Jakobovo hišo vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lk 1,32-33) Marija se na Golgoti znajde pred popolnim zanikanjem tiste obljube: njen Sin umira na križu kakor hudodelec. Tako je bil triumfalizem, ki ga je uničilo Jezusovo ponižanje, na isti način uničen tudi v srcu Matere; oba sta znala molčati.

Mladi, ne bojte se slediti Jezusu po poti križa!

Marija je hodila pred brezštevilnimi svetniki in svetnicami, ki so sledili Jezusu po poti ponižnosti in po poti pokorščine. Danes, ko obhajamo Svetovni dan mladih, želim spomniti na mnoge mlade svetnike in svetnice, posebej na svetnike »sosednjih vrat«, za katere ve le Bog, in ki nam jih On rad včasih nepričakovano pokaže. Dragi mladi, ne sramujte se, da bi pokazali svoje navdušenje za Jezusa, da bi vzklikali, da On živi, da je vaše življenje. Hkrati pa se mu tudi ne bojte slediti po poti križa. In ko boste čutili, da zahteva, da se odpoveste samim sebi, da odvržete svoje gotovosti, da se popolnoma izročite Očetu, ki je v nebesih, tedaj se, dragi mladi, veselite in radujte!« Ste na poti Božjega kraljestva.

V Jezusovem trpljenju je presunljiva Njegova tišina

Radostni vzkliki in kruta trdovratna zakrknjenost; v Jezusovem trpljenju je presunljiva Njegova tišina, premaga tudi skušnjavo, da bi odgovoril, da bi bil »medijski«. V trenutkih temačnosti in velike stiske je potrebno molčati, imeti pogum molčati, če gre le za krotak molk in ne molk, poln mržnje. Zaradi krotkosti tišine bomo izgledali še bolj šibki, ponižani in tedaj se bo hudič opogumil in prišel na plan. Potrebno se mu bo zoperstaviti v tišini, vztrajati, vendar pa z isto držo, kot jo je imel Jezus. On ve, da vojna poteka med Bogom in vladarjem tega sveta in da ne gre zato, da bi položili roko na meč, ampak da bi ostali mirni, trdni v veri. To je ura Boga. In v uri, ko se Bog spusti v boj, mu je potrebno pustiti, da ga odbojuje.

Tiho pričevanje v molitvi

Naš varen prostor bo pod plaščem svete Božje Matere. In medtem ko čakamo, da Gospod pride in pomiri vihar (glej Mr 4,37-41), s svojim tihim pričevanjem v molitvi samim sebi in drugim dajemo »razlog upanja, ki je v [nas]«  (1Pt 3,15). To nam bo pomagalo živeti v sveti napetosti med spominom na obljube, stvarnostjo krute trdovratne zakrknjenosti, ki je prisotna na križu, ter upanjem na vstajenje.