Cerca

Vatican News
Danes želimo motriti Križanega kakor prototip in predstavnika vseh zapuščenih, nezaželenih in odvrženih Danes želimo motriti Križanega kakor prototip in predstavnika vseh zapuščenih, nezaželenih in odvrženih.  (Vatican Media)

P. Cantalamessa na veliki petek: Zaničevan in zapuščen od ljudi

Obredi velikega petka, s katerimi se Cerkev spominja Jezusovega trpljenja in smrti, so se v baziliki sv. Petra začeli ob 17. uri. Vodil jih je papež Frančišek, pridigal pa papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. Besednemu bogoslužju je sledilo čaščenje križa, postavljenega pred glavni oltar bazilike sv. Petra. Pred križ je najprej pokleknil in ga poljubil sveti oče, za njim pa so ga počastili kardinali, škofje, diakoni in predstavniki diplomatskega zbora.

Andreja Červek – Vatikan

Papeški pridigar je homilijo velikega petka oprl na prvo berilo iz knjige preroka Izaija: »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin, izkušen v trpljenju, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, preziran in ga nismo cenili« (Iz 53,3). Kot je dejal, je pripoved o trpljenju, ki je sledila prvemu berilu, dala ime in obraz temu skrivnostnemu možu bolečin, zaničevanemu in zapuščenemu od ljudi: to sta ime in obraz Jezusa iz Nazareta. »Danes želimo motriti Križanega kakor prototip in predstavnika vseh zapuščenih, nezaželenih in odvrženih, tistih, pred katerimi se obraz obrne na drugo stran, da se jih ne bi videlo,« je dejal Cantalamessa.

Prototip vseh zavrženih

Jezus je bil del njih vse svoje življenje in ne samo med trpljenjem. Rodil se je v hlevu, ker v gostišču ni bilo prostora, njegovi starši so v templju darovali dva goloba, kar je bila daritev revežev, med svojim javnim delovanjem ni imel mesta, kamor bi položil glavo, bil je brezdomec. In potem pridemo do trpljenja.

V pripovedi o Jezusovem trpljenju imamo trenutek, ob katerem se pogosto ne zaustavljamo, a je poln pomena: Jezus na dvorišču Pilatove sodne hiše (Mr 15,16-20). Vojaki so na dvorišču palače opazili trsje, natrgali šop in ga z njim tolkli po glavi; na ramena, ki so še vedno krvavela zaradi bičanja, so mu dali plašč; roke je imel zvezane z vrvjo; v eno roko so mu položili trstično palico kot posmehljiv simbol njegovega kraljevanja. »Je prototip aretiranih oseb, samih, v rokah vojakov in nasilnežev, ki na uboge nesrečneže stresejo svojo jezo in krutost, ki so si ju nabrali skozi življenje. Mučeni!« je zatrdil Cantalamessa.

Besedi »Glejte, človek!«, s katerimi je Pilat Jezusa kmalu zatem predstavil ljudem, se »po Kristusu lahko izrečeta celi vrsti moških in žensk, ki so ponižani, zvedeni na predmet, prikrajšani za vsako človeško dostojanstvo. Na križu Jezus iz Nazareta postane simbol vsega tega ponižanega in prizadetega človeštva.«

Popoln preobrat strani

P. Cantalamessa je zatrdil, da najgloblji pomen Jezusovega trpljenja in smrti ni družbeni, ampak duhovni: »Tista smrt je odrešila svet od greha, Božjo ljubezen je prinesla v najbolj oddaljeno in najtemnejšo točko, kamor je človeštvo pobegnilo pred njim, to je v smrt. To ni pomembnejši smisel križa, a je tisto, kar vsi, verni in neverni, lahko prepoznajo in sprejmejo.« Vsi, ne samo verniki, je poudaril Cantalamessa. Z učlovečenjem je Božji sin postal človek in se pridružil vsemu človeštvu. Z načinom, s katerim se je zgodilo učlovečenje, pa je postal eden od revnih in zapuščenih. Sam je rekel: »Kar ste storili lačnemu, nagemu, ujetniku, pregnanemu, ste meni storili. Kar niste storili enemu od teh, tudi meni niste storili« (glej Mt 25,31-46).

A če Jezus ne bi imel ničesar drugega povedati razdedinjenim tega sveta, ne bi bil drugo kot eden več med njimi, zgled dostojanstva sredi nesreče in nič več. Bil bi samo še en dokaz več kot očitek Bogu, ki vse to dovoljuje. Evangelij se namreč ne konča tukaj. Pravi še nekaj drugega, da je namreč križani vstal. »V njem se je zgodil popolni preobrat strani: premagani je postal zmagovalec, obsojeni je postal sodnik, zavržen kamen je postal vogelni. Zadnja beseda ni bila in nikoli ne bo beseda nepravičnosti in zatiranja. Jezus ni le povrnil dostojanstva razdedinjenim tega sveta. Dal jim je upanje!«

Papeški pridigar je spomnil, da Cerkev v prvih treh stoletjih velike noči ni obhajala v več dneh. Z velikonočno vigilijo se je praznovalo tako smrt kot vstajenje. »Ni se obhajalo ne smrti ne vstajenja kot dveh različnih in ločenih dogodkov. Obhajal se je Kristusov prehod od enega k drugemu, od smrti v življenje. Beseda pasqua, pesach, pomeni prehod: prehod judovskega ljudstva iz suženjstva v svobodo, Kristusov prehod s tega sveta k Očetu in prehod teh, ki verujejo vanj, od greha v milost.« Po Cantalamessovih besedah gre za preobrat, ki ga naredi Bog in ga uresniči v Kristusu: »Je začetek in obljuba edinega popolnega preobrata, ki je nepovraten v usodi človeštva. Revni, izključeni, žrtve različnih oblik suženjstva, ki še vedno obstajajo v naši družbi: velika noč je vaš praznik!«

Verstva ne smejo biti brezbrižna

Križ vsebuje sporočilo tudi za tiste, ki se nahajajo na drugem bregu: mogočneži, oblastniki, tisti, ki se čutijo mirni v svoji vlogi zmagovalcev. Kot vedno, gre za sporočilo ljubezni in zveličanja, ne sovraštva in izdajstva. Spominja jih, da so na koncu vezani na isto usodo kot vsi; da slabotni in močni, nebogljeni in tirani, vsi so podvrženi istemu zakonu in istim človeškim omejitvam. Smrt kakor Damoklejev meč visi nad glavo vsakega, visi na žimasti niti. Opozarja pred najhujšim zlom za človeka, kar je iluzija vsemogočnosti. Dovolj je pomisliti na bližnjo zgodovino, da se zavemo, kako je ta nevarnost pogosta in kako vodi osebe in narode v katastrofo.

Cerkev je od svojega ustanovitelja dobila naročilo, naj je na strani revnih in slabotnih, naj je glas tistega, ki je brez glasu in, hvala Bogu, to tudi počne, predvsem po svojem vrhovnem pastirju, je dejal Cantalamessa. Druga zgodovinska naloga, ki jo morajo danes skupaj prevzeti verstva, je poleg pospeševanja miru tudi »ostati v tišini pred spektaklom, ki je na očeh vseh«. »Redki privilegirani posedujejo dobrine, ki jih ne bi mogli potrošiti, četudi bi živeli stoletja in stoletja, ter neskončne mase revnih, ki nimajo niti kosa kruha in požirka vode, da bi ju dali svojim otrokom. Nobeno verstvo ne sme ostani brezbrižno, kajti Bog vseh verstev ni brezbrižen pred vsem tem,« je poudaril papeški pridigar.

P. Cantalamessa se je ob koncu homilije vrnil k Izaijevi prerokbi. Začne se z opisom ponižanega Božjega služabnika, zaključi pa se z opisom njegovega končnega poveličanja. Bog takole spregovori: »Za muko svoje duše bo videl luč, se sitil, s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik opravičil mnoge, njihove krivde bo naložil nase. Zato mu bom mnoge dal v delež in z mogočnimi bo delil plen, zato ker je svoje življenje dal v smrt in bil prištet med hudodelce, medtem ko je nosil grehe mnogih in prosil za hudodelce« (Iz 53,11-12).

»Čez dva dni bo bogoslužje z oznanilom Kristusovega vstajenja dalo ime in obraz tudi temu zmagovalcu. Bdimo in premišljujmo v pričakovanju,« je povabil Cantalamessa.

19 april 2019, 18:20