Cerca

Vatican News
Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra  (Vatican Media)

Kateheza: Kakor Jezus se sredi trpljenja obrnimo na Očeta

Nahajamo se tik pred velikonočnim tridnevjem. Sveti oče je zato katehezo med današnjo splošno avdienco želel nameniti Jezusovi molitvi v trenutkih trpljenja, s katero se je obračal na Očeta. Papež je spodbudil, naj v preizkušnjah enako storimo tudi mi, ter opogumil k ljubezni in odpuščanju.

Andreja Červek – Vatikan

»V teh tednih premišljujemo o molitvi Očenaš. Na vigilijo velikonočnega tridnevja pa se zaustavimo pri nekaterih besedah, s katerimi Jezus med svojim trpljenjem moli k Očetu,« je začel današnjo katehezo papež Frančišek in spregovoril o treh Jezusovih molitvah.

Božja slava je ljubezen

Prvo molitev je Jezus izgovoril po zadnji večerji, ko »je dvignil oči proti nebu in dejal: Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe.« Ter zatem: »In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet« (Jn 17,1.5). Jezus prosi za poveličanje, slavo, kar se po papeževih besedah zdi paradoksalno, glede na to, da je pred vrati trpljenje. O kateri slavi govori? »Slava v Svetem pismu kaže na razodevanje Boga in je značilno znamenje njegove odrešilne navzočnosti med ljudmi. Sedaj je Jezus tisti, ki na dokončen način razodene Božjo navzočnost in zveličanje. In to naredi na veliko noč: dvignjen na križ je poveličan (glej Jn 12,23-33). Tu Bog končno razodene svojo slavo: odstrani zadnjo tančico in nas presune kakor nikoli prej. Odkrijemo, da je Božja slava v celoti ljubezen: čista, nora in nepredstavljiva ljubezen, onkraj vsake meje in brez mere.«

Za katero slavo živim?

Papež je zbrane pozval, naj Jezusova molitev postane tudi njihova: »Prosimo Očeta, naj odstrani tančice z naših oči, da bi v teh dneh, medtem ko gledamo Križanega, lahko sprejeli, da je Bog ljubezen. Kolikokrat si ga predstavljamo kot gospodarja in ne kot Očeta, kolikokrat o njem premišljujejo kot o sodniku, namesto usmiljenem Rešitelju. Bog pa med veliko nočjo odstrani razdalje, ko se pokaže v ponižnosti ljubezni, ki prosi za našo ljubezen. Mi mu torej izkažemo slavo, ko vse, kar počnemo, živimo z ljubeznijo, ko vsako stvar počnemo iz srca, kakor za Njega (glej Kol 3,17). Resnična slava je slava ljubezni, ker je edina, ki daje svetu življenje. Seveda je ta slava nasprotna posvetni slavi, kar pomeni občudovanje, pohvale, odobravanje – ko sem jaz v središču pozornosti. Božja slava pa je paradoksalna: nič aplavzov, nič občinstva. V središču nisem jaz, ampak drugi. Ob veliki noči vidimo, da Oče poveliča Sina, medtem ko Sin poveliča Očeta. Nihče ne poveliča samega sebe. Danes se lahko vprašamo: Za katero slavo živim? Za svojo ali za Božjo? Ali želim samo prejemati od drugih ali pa drugim tudi dajati?«

Ko smo v svojem Getsemaniju

Po zadnji večerji, Jezus vstopi v vrt Getsemani in tudi tukaj moli k Očetu. Medtem ko učencem ne uspe, da bi ostali budni, Juda pa prihaja z vojaki, Jezus začne čutiti strah in tesnobo. Čuti tesnobo pred vsem tistim, kar ga čaka: izdaja, preziranje, trpljenje, neuspeh. Žalosten je in v tistem prepadu, v tisti potrtosti, se na Očeta obrne z najbolj milo in nežno besedo: Oče, kar pomeni, očka (glej Mr 14,33-36). »V preizkušnji nas Jezus uči, naj objamemo Očeta, kajti v molitvi k Njemu je moč za hojo naprej v bolečini,« je izpostavil papež. »Molitev v naporu pomeni olajšanje, zaupanje, tolažbo. Sredi zapuščenosti od vseh, v notranji potrtosti, Jezus ni sam, ampak je z Očetom. Mi pa v naših vrtovih Getsemani pogosto raje ostanemo sami, kakor da bi rekli 'Oče' in mu zaupali, kakor je to storil Jezus, in se izročili njegovi volji, kar je naše resnično dobro. Ko v preskušnji ostanemo zaprti sami vase, v sebi izkopljemo tunel, bolečo introvertno pot, ki ima eno samo smer: gre vedno bolj dol v nas same. Največji problem ni bolečina, ampak kako k njej pristopimo. Osamljenost ne ponuja poti za izhod. Molitev pa jih, ker je odnos, je zaupanje. Jezus vse zaupa in vse izroči Očetu, ko mu prinese vse, kar čuti, se nanj nasloni sredi boja. Ko vstopimo v svoj Getsemani, kajti vsak ima, je imel ali pa bo imel svoj Getsemani, ne pozabimo moliti takole: Oče!«

Višek ljubezni in odpuščanje

Nazadnje Jezus nameni Očetu še tretjo molitev, ki je povezana z nami, je dejal papež: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Jezus moli za tiste, ki so bili do njega zlobni, ki so ga ubili. Evangelij pravi, da to molitev Jezus izreče v trenutku križanja. »Najverjetneje je bil trenutek najsilnejše bolečine, ko so zabijali žeblje v Jezusova zapestja in noge. Tukaj, na višku bolečine, ko se doseže višek ljubezni: pride do odpuščanja, do daru ogromne sile, ki zlomi krog zla.«

Papež je ob koncu kateheze še dejal, da ko v teh dneh molimo Očenaš, lahko prosimo za naslednje milosti: »Da bi svoje dni živeli za Božjo slavo, da bi torej živeli z ljubeznijo; da bi znali zaupati Očetu v preizkušnjah in mu reči 'očka'; in da bi v srečanju z Očetom našli odpuščanje in pogum za odpuščanje – oboje gre skupaj: Oče nam odpušča in nam daje pogum, da odpustimo.«

Photogallery

Fotografije
Sreda, 17. april 2019, 11:44