Cerca

Vatican News
"Pepel na glavi nas vabi, naj premislimo, kaj imamo v glavi." "Pepel na glavi nas vabi, naj premislimo, kaj imamo v glavi."  (Vatican Media)

Papež ob začetku posta: Če se vrnemo h Gospodu, bomo objeli življenje

Kakor je v navadi, je papež Frančišek danes, na pepelnično sredo, daroval sveto mašo z blagoslovom pepela in obredom pepeljenja v baziliki sv. Sabine na rimskem griču Aventinu. Bogoslužje se je začelo ob 16.30 s kratko molitvijo v bližnji cerkvi sv. Anzelma. Od tam je papež v procesiji skupaj s kardinali, škofi, duhovniki, benediktinci in dominikanci iz obeh cerkva ter z nekaterimi verniki odšel do bazilike sv. Sabine. Procesijo so spremljale litanije vseh svetnikov, uvedla pa jo je prošnja: »Usmiljeni Oče, spremljaj s svojo dobrohotnostjo prve korake naše spokorniške poti, da bi bilo zunanje spoštovanje zapovedi v skladu z globoko prenovo duha.«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Video posnetek molitve in svete maše

»Zatrobite v rog, okličite slovesni post« (glej Jl 2,15), pravi prerok v prvem berilu. Post se začne z vpijočim glasom, z glasom roga, ki ne boža ušes, ampak okliče post. Gre za močan glas, ki želi upočasniti naše življenje, ki vedno hiti, vendar pa pogosto ne ve dobro, kam. Gre za poziv, da bi se ustavili, šli k temu, kar je bistveno, se postili od nepotrebnega, ki raztresa. Gre za budilko za dušo.

Vrniti se h Gospodu

Ob glasu te budilke nas spremlja sporočilo, ki ga Gospod prenaša preko prerokovih ust, sporočilo, ki je kratko in globoko: »Vrnite se k meni«. Vrniti se. Če se moramo vrniti, pomeni, da smo odšli drugam. Post je čas, da ponovno najdemo smer življenja. Na življenjski poti, kot na vsaki poti, je namreč to, kar resnično šteje, da ne izgubimo izpred oči cilja. Kadar pa na potovanju želimo gledati pokrajino ali se ustaviti, da bi jedli, se ne pride daleč. Vsakdo izmed nas se lahko vpraša: ali na poti življenja iščem smer? Ali pa se zadovoljim s tem, da živim iz dneva v dan, mislim samo na to, da bi se dobro počutil, da bi razrešil kakšen problem in se malo zabaval? Katera je smer? Morda iskanje zdravja, za katero danes mnogi pravijo, da je pred vsem drugim, vendar pa bo prej ali slej prešlo? Morda imetje in blagostanje? Vendar pa nismo za to na svetu. Vrnite se k meni, pravi Gospod. K meni. Gospod je cilj našega potovanja na svetu. Smer mora biti naravnana Nanj.  

Pepel na glavi: premislek o tem, kaj imamo v glavi

Da bi ponovno našli smer, nam je danes podarjeno znamenje: pepel na glavi. Gre za znamenje, ki nas vabi, naj premislimo, kaj imamo v glavi. Naše misli pogosto sledijo stvarem, ki so bežne, ki grejo in pridejo. Tanka plast pepela, ki jo bomo prejeli, je zato, da bi nam obzirno in odkrito rekla: od mnogih stvari, ki jih imaš v glavi, za katerimi tekaš in se trudiš vsak dan, ne bo ostalo nič. Če se še tako naprezaš, iz življenja ne boš s seboj odnesel nobenega bogastva.

Ali živim za ogenj ali za pepel?

Zemeljske stvarnosti izginejo, kakor prah v vetru. Dobrine so začasne, oblast mine, uspeh zaide. Kultura zunanjosti, ki danes prevladuje in nas zavaja, da bi živeli za stvari, ki minejo, je veliko slepilo. Je namreč kakor plamen: ko ugasne, ostane samo pepel. Post je čas, ko smo poklicani, da se osvobodimo utvare, da živimo, medtem ko se poganjamo za prahom. Post pomeni ponovno odkriti, da smo ustvarjeni za ogenj, ki vedno gori in ne za pepel, ki takoj ugasne; za Boga, ne za svet; za večnost Neba, ne za prevaro zemlje; za svobodo otrok, ne za suženjstvo stvarem. Danes se lahko vprašamo: na kateri strani sem? Ali živim za ogenj ali za pepel? 

Molitev, miloščina, post: Bog, bratje, moje življenje

Na tem potovanju vračanja k bistvenemu, ki je post, nam evangelij predlaga tri postaje, za katere nas Gospod prosi, naj jih prepotujemo brez hinavščine, brez pretvarjanja: miloščina, molitev, post. Čemu služijo? Miloščina, molitev in post nas vračajo k trem edinstvenim stvarnostim, ki ne izginejo. Molitev nas ponovno priveže k Bogu; dejavna ljubezen k bližnjemu; post k samim sebi. Bog, bratje, moje življenje: to so stvarnosti, ki se ne končajo v niču, v katere je potrebno vlagati.

Gledati v višavo, k drugemu in navznoter

Post nas vabi, da bi gledali v višavo, z molitvijo, ki osvobaja od vodoravnega, ploščatega življenja, kjer se najde čas zase, vendar pa se pozabi na Boga. In potem k drugemu, preko dejavne ljubezni, ki osvobaja od nečimrnosti posedovanja, od tega, da bi mislili, da gredo stvari dobro, če so dobre zame. Končno nas vabi, da bi pogledali navznoter, s postom, ki osvobaja vsakršnih navezanosti na stvari, na posvetnost, ki omrtviči srce. Molitev, dejavna ljubezen, post: tri naložbe za zaklad, ki traja.

Čas, ko pogled usmerimo na to, kar ostane

Jezus je rekel: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). Naše srce je vedno usmerjeno v določeno smer: je kakor kompas, ki išče smer. Lahko ga primerjamo tudi z magnetom: na nekaj se mora prijeti. Vendar pa če se naveže le na zemeljske stvari, prej ali slej postane suženj: stvari, katerih se poslužujemo, postanejo stvari, ki jim je potrebno služiti. Zunanji videz, denar, kariera, zabave: če živimo zanje, bodo postali maliki, ki nas uporabljajo, sirene, ki nas očarajo in potem prepustijo usodi. Če pa se srce naveže na to, kar ne mine, ponovno najdemo same sebe in postanemo svobodni. Post je čas milosti, da bi mogli srce osvoboditi nečimrnosti. Je čas zdravljenja od odvisnosti, ki nas zapeljujejo. Je čas, ko pogled usmerimo na to, kar ostane.

Usmeriti pogled na Križanega: kompas življenja

Kam naj torej usmerimo pogled na poti posta? Na Križanega. Jezus na križu je kompas življenja, ki nas usmerja v nebo. Uboštvo lesa, Gospodova tišina, njegovo izpraznjenje iz ljubezni nam kažejo potrebo po preprostejšem življenju, ki je svobodno od pretiranih skrbi za stvari. Jezus nas s križa uči močnega poguma odpovedi. Obloženi z okornimi bremeni namreč ne bomo šli nikoli naprej. Moramo se osvoboditi lovk potrošništva in zank sebičnosti; tega, da želimo vedno več, da nikoli nismo zadovoljni, srca, ki je zaprto za potrebe drugih. Jezus, ki na lesu križa gori iz ljubezni, nas kliče k življenju, v katerem je On tisti, ki gori, ki se ne izgubi med pepelom sveta; življenje, ki gori iz ljubezni in ne ugasne v povprečnosti.

Če se vrnemo h Gospodu, bomo objeli življenje

Ali je težko živeti tako, kot pravi On? Da, vendar pa vodi k cilju. To nam kaže post. Prične se s pepelom, vendar pa nas na koncu pripelje k ognju velikonočne noči; da bi odkrili, da v grobu Jezusovo meso ne postane pepel, ampak slavno vstane. To velja tudi za nas, ki smo prah: če se s svojimi šibkostmi vrnemo h Gospodu, če se odpravimo po poti ljubezni, bomo objeli življenje, ki ne zaide. In zagotovo bomo v veselju.   

Photogallery

Fotografije
06 marec 2019, 17:44