Papež italijanskim pediatrom: Prizadevati si za enakost pri zdravstveni oskrbi

Andreja Červek – Vatikan

Kot je sveti oče zapisal v govoru, zveza pediatrom zagotavlja pomoč in podporo, ki jim je potrebna na njihovi profesionalni poti, da tako lahko z več vedrine in z večjo kompetenco opravljajo svoje pomembno delo. Obdobje od rojstva do najstništva je po papeževih besedah »nedvomno najbolj razvojno v človeškem življenju in zahteva splošno poznavanje človeškega telesa in njegovih patologij«. Pediater se namreč lahko ukvarja s srčnimi problemi novorojenčka ali s prebavnim aparatom otroka ali pa s fizičnimi in psihičnimi vprašanji, povezanimi s puberteto itn.

Ta tako širok razpon pristojnosti zahteva poglobljeno osnovno formacijo ter prav tako stalno aktivno usposabljanje. Zato si zveza z različnimi srečanji, razpravami, izobraževanji in simpoziji prizadeva, da so pediatri seznanjeni z novostmi, istočasno pa pospešujejo kulturo, ki varuje zdravje oseb, predvsem najmanjših. Papež zapiše: »V našem času, ko imamo veliko udobnosti, tehnološki in socialni razvoj pa se plačuje z vedno večjim vdiranjem v naravne dinamike človeškega telesa, postane nujno potrebno realizirati resne vzgojne programe o zdravju in življenjskih slogih, ki spoštujejo človeški organizem, da tako napredek ne bo v škodo osebe.«

Zaradi svojega dela na področju formacije, preventive in raziskovanja je zveza uveljavljena tudi kot znanstveno združenje. Frančišek izrazi željo, da bi lahko vedno delovali z vedrino in predanostjo, ko se posvečajo vlaganju v solidarno in vključujočo kulturo in zdravstvo. »V našem času namreč preventiva in zdravljenje vedno pogosteje postajata pravica tistih, ki uživajo določen življenjski standard in si ju torej lahko privoščijo. Spodbujam vas k prizadevanju, da se ta neenakost ne bi dodala k mnogim drugim, ki že pestijo najšibkejše, ampak bi zdravstveni sistem zagotovil vsem pomoč in preventivo kot pravici osebe. Ravno pozornost do osebe je namreč skupaj z znanstveno kompetenco bistvena značilnost vaše profesionalnosti, del katere je tudi sposobnost poslušati, razumeti in spodbujati zaupanje. V moči vere, ki ste jo prejeli, ste poklicani, da za vzor človečnosti in predanosti drugim osebam imate vedno Jezusa, ki je vir bližine in nežnosti. S pogostim branjem evangeljskih odlomkov, v katerih Jezus srečuje in ozdravlja bolne, lahko vedno znova zajemate limfo za svoje življenje in delovanje.«

Papež Frančišek v nadaljevanju govora pravi, da so pediatri pri svojem delu v stiku tudi s starši, ki so prvi varuhi in odgovorni za male paciente. Starši ne pričakujejo samo njihove zdravstvene strokovnosti, ampak tudi varnost s človeškega vidika, v kolikor jim zaupajo najdragocenejše, kar imajo. Izpostavi človeško plat pediatrov: »Tudi vi ste moški in ženske, s svojimi skrbmi, a prav tako vemo, da ste izurjeni v nasmehu, ki je potreben za opogumljanje in spodbujanje zaupanja pri najmanjših. Tako so tudi zdravila učinkovitejša.«

Pri delu z otroki naj imajo pediatri vedno v mislih besede Jezusa, ki je v svetu, kjer so bili bolj malo upoštevani, otroke postavil za vzor tistemu, ki hoče vstopiti v Božje kraljestvo, saj razumejo skrivnosti. »Spomnimo tudi na njegovo držo, ki je bila zanje prav posebej mikavna: čeprav jih ni pritegoval k sebi z vabili in darili, jih je privabljal z močjo in vedrino, ki sta izvirali iz njegove osebnosti, tako da so otroci prihajali k njemu in on jih je sprejemal.«

Papež Frančišek spomni na priznanega tržaškega pediatra Franca Panizona, ki velja za »očeta italijanske pediatrije«. Panizon je pediatre pozival, naj zasedejo, sicer majhen, a izredno pomemben del v pisanju kulture in torej zgodovine svojega časa. In zato jih je vabil, naj gledajo »onkraj«, kar pomeni »onkraj bolezni in okoliščin, onkraj sedanjega trenutka, onkraj svoje osebnosti in svojega napora«. Govoril je: »Ne mislite samo na današnji dan svojega pacienta, ampak tudi na njegov jutri. Ne mislite samo na svoje paciente, ampak mislite na vse paciente; ne mislite samo na tukajšnje, ampak tudi na oddaljene in prihodnje.«

Če pediatri živijo v tem duhu, njihovo delo predstavlja »pravo in dejansko poslanstvo, ki obsega tako razum kot srce in na nek način ne pozna odmikov, kajti čeprav obstajajo obdobja dopusta in počitka od delovnih obveznosti, vas vaš poklic vedno spremlja in vas vključuje precej dlje in globlje od ur, ko ste na delovnem mestu. S tem slogom dajete krščansko pričevanje, kajti prizadevate si prakticirati evangeljske vrednote in vašo pripadnost Cerkvi; a prav tako pričujete o širini vašega pogleda, o sposobnosti zamišljati si pravičnejši družbeni kontekst in zdravstveni sistem ter o želji, da bi s ponižnostjo in kompetenco služili vsaki osebi, ki vam je zaupana.«