Papež Frančišek: Če mislim, da nimam napak, ne morem popravljati drugih
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Z vprašanjem: »Mar more slepi voditi slepega?« (Lk 6,39), hoče On poudariti, da voditelj ne sme biti slep, temveč mora dobro videti, to je, mora imeti modrost za razumno vodstvo, če ne tvega, da bo povzročal škodo osebam, ki se mu zaupajo. Jezus s tem privabi pozornost tistih, ki imajo vzgojne ali vodstvene odgovornosti: pastirjev duš, političnih oblasti, zakonodajalcev, učiteljev, staršev in jih opozori, da se morajo zavedati svoje občutljive vloge in vedno razločevati pravo pot, po kateri voditi osebe.
Učenec ni nad učiteljem
Jezus uporabi enega od modrostnih izrekov, da bi pokazal na samega sebe kot zgled učitelja in voditelja, za katerim hoditi: »Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izpopolnjen, bo kakor njegov učitelj« (v. 40). To je povabilo za hojo za njegovim zgledom in njegovim naukom, da bi bili zanesljivi in modri voditelji. Ta nauk predvsem vsebuje govor na gori, ki ga zadnje tri nedelje predlaga v evangeliju bogoslužje in pokaže na drži krotkosti ter usmiljenja, da bi bili iskrene, ponižne in pravične osebe.
Popustljivi s samim seboj, trdi pri obsodbi drugih?
V današnjem odlomku najdemo še drugi pomenljiv stavek, torej tisti, ki opozarja, da nismo domišljavi in hinavci. Tako pravi: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v lastnem očesu pa ne opaziš?« (v. 41). Večkrat, to vemo vsi, je veliko lažje opaziti in obsoditi pomanjkljivosti ter grehe drugih in ne uspeti videti z isto jasnostjo svojih. Mi vedno skrivamo svoje napake, skrivamo jih tudi pred samim seboj, medtem ko je lahko videti napake drugih. Skušnjava je namreč v tem, da smo popustljivi s samim seboj, širokogrudni s samim seboj in pa trdi pri obsodbi drugih. Vedno je koristno pomagati bližnjemu z modrimi nasveti, a ko opazujemo in popravljamo napake svojega bližnjega, se moramo pri tem zavedati, da imamo tudi mi napake. Če sam mislim, da jih nimam, ne morem obsojati in popravljati drugih. Vsi imamo napake, vsi. Tega se moramo zavedati in preden obsojamo druge, moramo pogledati sami vase. Na ta način se bomo odzivali s ponižnostjo in verodostojnostjo ter pričevali z dejavno ljubeznijo.
Skušajmo se vsaj malo popravljati
Kako lahko razumemo, če je naše oko svobodno ali pa ga ovira bruno? O tem reče ponovno Jezus: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (vv. 43-44). Sad so dejanja, pa tudi besede. Tudi po besedah se prepozna kvaliteto drevesa. Saj tisti, ki je dober, jemlje iz svojega srca in svojih ust dobro in kdor je slab jemlje ven slabo, ker izvaja najbolj škodljivo dejanje med nami in to je opravljanje. Govorice, govoriti slabo o drugih, to uničuje. Uničuje družino, uničuje šolo, uničuje delovno mesto, uničuje četrt… Z jezikom se začenjajo vojne. Pomislimo malo na ta Jezusov nauk in premislimo. Zastavimo si vprašanje: Govorim grdo o drugih? Skušam vedno umazati druge? Zame je lažje videti napake drugih ali svoje napake? Skušajmo se vsaj malo popravljati. To bo dobro delo vsem. Prosimo za Marijino pomoč in priprošnjo, da bi lahko hodili za Gospodom po tej poti.
