Cerca

Vatican News
Papež Frančišek je danes dopoldan v avdienco sprejel profesorje in študente Akademije Alfonsiana v Rimu Papež Frančišek je danes dopoldan v avdienco sprejel profesorje in študente Akademije Alfonsiana v Rimu  (Vatican Media)

Sveti oče: Moralna teologija se mora pustiti oblikovati logiki usmiljene ljubezni

Papež Frančišek je danes dopoldan v avdienco sprejel profesorje in študente Akademije Alfonsiana v Rimu, ki praznuje 70-letnico ustanovitve. V nagovoru je poudaril, da se morajo vse besede moralne teologije pustiti oblikovati usmiljeni logiki ljubezni, ki omogoča, da se te besede dejansko sreča kot besede življenja v polnosti.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Ta obletnica vaše univerzitetne ustanove je trenutek hvaležnosti Gospodu za prispevek pri teološkem raziskovanju in formaciji. Specifično teološko področje, ki je lastno Akademiji Alfonsiana je moralno znanje, ki ima težko a nujno potrebno nalogo, da pomaga človeku srečati in sprejeti Kristusa v konkretnosti vsakdanjega življenja kot tistega, ki s tem, ko nas osvobaja greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti stori, da se v nas rodi in ponovno rodi veselje (prim. Veselje evangelija, 1).

V teh sedemdesetih letih si je Akademija Alfonsiana, kakor spominjajo vaši statuti, prizadevala poglobiti moralno teologijo v luči Kristusove skrivnosti (sub lumine Mysterii Christi) ter skušala odgovoriti na razvoj družbe in kultur, pri čemer je dosledno spoštovala učiteljstvo Cerkve (prim. št. 1). To je storila tako, da se je navdihovala pri svojem nebeškem zavetniku, sv. Alfonzu Mariji Liguoriju.

Obhajanje obletnice ustanove kot je vaša, se ne more omejiti zgolj na spomin na to, kaj je bilo storjenega, ampak mora predvsem spodbuditi, da bi gledali naprej, ponovno našli navdušenje v poslanstvu, načrtovali pogumne korake, da bi bolje odgovorili na pričakovanja Božjega ljudstva. Božja previdnost je, da vaša 70-letnica sovpada z obdobjem, v katerem so vse cerkvene akademske strukture poklicane k odločnejšemu prizadevanju za ponovno načrtovanje in prenovo. K temu sem pozval v apostolski konstituciji Veritatis gaudium o cerkvenih univerzah in fakultetah.

Potrebno je ovrednotiti »bogato dediščino poglabljanja in usmeritev«, ki izhaja iz drugega vatikanskega koncila in se uresničuje z »vztrajnim prizadevanjem za kulturno in družbeno posredovanje evangelija, ki ga Božje ljudstvo udejanja na različnih področjih in v dialogu z različnimi kulturami«, ter se odpreti »tisti modri in pogumni prenovi, ki jo terja misijonarska preobrazba Cerkve "v izhodu"« (prim. št. 3).

Ne gre zgolj za pregled statutov in učnih načrtov, ampak za prenovo celotnega akademskega življenja, kar spodbujajo tudi možnosti, ki jih razvoj informatike nudi na področju raziskovanja in didaktike. Zato je nujno za prednostni in stalni kriterij sprejeti tistega[…] »iz kontemplacije in iz duhovnega, intelektualnega in bivanjskega uvajanja v osrčje kerigme, to je vedno nove in privlačne vesele novice Jezusovega evangelija«. Tedaj bo mogoče uresničiti »dialog na širokem področju: ne zgolj kot taktično držo, ampak kot notranjo potrebo po tem, da bi kot skupnost izkusili veselje Resnice ter poglobili njen pomen in kaj v praksi to pomeni.«

Poleg skrbi za »inter- in trans- disciplinarnost, ki se izvajata z modrostjo in ustvarjalnostjo v luči razodetja«, je prav tako nujno potrebno »ustvariti mrežo« - ne le med katoliškimi ustanovami po vsem svetu, ampak tudi z »akademskimi ustanovami v različnih državah ter s tistimi, ki se navdihujejo ob različnih kulturnih in verskih tradicijah« (prim. št. 4).

Prepričan sem, da je Akademija Alfonsiana na to že občutljiva in bo znala odgovoriti s pripravljenostjo in pogumom, polnim zaupanja, kakor je v drugi polovici prejšnjega stoletja uspela udejanjiti prenovo moralne teologije, ki jo je želel drugi vatikanski koncil.

Zvestoba alfonzijanskim koreninam vaše ustanove od vas sedaj zahteva še bolj prepričljivo in velikodušno prizadevanje za moralno teologijo, ki jo navdihuje misijonarska napetost Cerkve »v izhodu«. Kakor sv. Alfonz moramo vedno paziti, da se ne bi pustili vkleniti v stališča določene šole ali mišljenj, ki so »daleč od konkretne situacije in dejanskih možnosti« oseb in družin. Prav tako se je potrebno varovati »pretirane  idealizacije« krščanskega življenja, ki ni sposobno ponovno prebuditi »zaupanja v milost« (prim. Radost ljubezni, 36). Če bomo spoštljivo prisluhnili stvarnosti in si skupaj prizadevali razločevati znamenja prisotnosti Duha, ki osvobaja ter ustvarja nove možnosti, bomo lahko vsem pomagali z veseljem hoditi po poti dobrega.

Stvarnost, ki ji je potrebno prisluhniti, so predvsem trpljenja in upanja tistih, ki jih mnoge oblike oblasti greha še naprej obsojajo na negotovost, revščino ter jih potiskajo na rob. Sv. Alfonz je zelo kmalu razumel, da ne gre za svet, pred katerim bi se bilo potrebno braniti oz. ga še toliko manj obsojati, ampak za svet, ki ga je potrebno ozdraviti in osvoboditi, po zgledu Kristusovega delovanja: učlovečiti se in podeliti potrebe, ponovno zbuditi najgloblja pričakovanja srca, pomagati izkusiti, da je vsakdo, naj bo še tako slaboten in grešen, v srcu nebeškega Očeta in ga Kristus ljubi vse do križa. Kogar se dotakne ta ljubezen, čuti, da mora odgovoriti tako, da ljubi.

Vse besede moralne teologije se morajo pustiti oblikovati tej usmiljeni logiki, ki omogoča, da se jih dejansko sreča kot besede življenja v polnosti. So odmev Učiteljevih besed, ko pravi učencem, da ni prišel, »da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil« (Jn 12,47) in da je volja njegovega Očeta, da »bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10) ter bi bili deležni polnosti njegovega veselja (prim. Jn 17,13). »Čeprav drži, da je treba paziti na neokrnjeno celovitost moralnega nauka Cerkve, je treba posebno pozornost posvetiti poudarjanju in spodbujanju k najvišjim in najbolj središčnim vrednotam  evangelija, posebno  k  prvenstvu dejavne ljubezni kot odgovoru na zastonjsko pobudo Božje ljubezni« (Radost ljubezni, 311).

Z apostolom Pavlom je moralna teologija poklicana, da bi vsem pomagala izkusiti, da  »postava Duha življenja, ki da življenje v Kristusu Jezusu,« osvobaja »postave greha in smrti«, zato ne smemo ponovno zapasti v strah, saj smo »prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: "Aba, Oče!"« (prim. Rm 8,2.15). In isti Duh stori, da ta svoboda nikoli ne more biti ravnodušnost do tistih, ki so potrebni pomoči, ampak »srce bližnjega«, ki se pusti nagovoriti in je pripravljeno z ljubeznijo poskrbeti zanj.

Moralna teologija si je v teh zadnjih letih prizadevala, da bi sprejela močno opozorilo drugega vatikanskega koncila, da bi »presegli individualistično etiko« in spodbujali zavedanje, da »čim bolj se svet združuje, tem bolj je očitno, da obveznosti ljudi presegajo posamezne skupnosti in se postopoma širijo po vsem svetu« (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, 30). Storjeni koraki nas morajo spodbuditi, da bi z večjo pripravljenostjo soočali nove in velike izzive, ki so posledica hitrega razvoja naše družbe. Spomniti želim na tiste, ki so posledica vedno večje prevlade logike »konkurenčnosti in zakona močnejšega,« ki »človeško bitje samo v sebi obravnava kot potrošno dobrino, ki se jo lahko uporabi in nato odvrže;« tako se je »začela kultura "odmetavanja"« (prim. Veselje evangelija, 53).

Isto je potrebno reči za krik zemlje, ki je zlorabljena in ranjena na tisoč načinov zaradi sebičnega izkoriščanja. Ekološka razsežnost je nujen sestavni del odgovornosti vsake osebe in vsakega naroda. Preseneča me, da se pri spovedi nihče ne spove, da je zlorabil naravo, zemljo, stvarstvo. Ne zavedamo se še tega greha. Vaša naloga je, da to storite. Moralna teologija mora na prepričljiv način sodelovati pri skrbi za skupni dom preko izvedljivih poti celostnega razvoja.

Raziskovanje na moralnem področju je poklicano k skupnemu dialogu in prizadevanju tudi na področju novih možnosti, ki jih razvoj biomedicinskih znanosti daje na razpolago človeštvu. Vendar pa nikoli ne bo smelo manjkati odkrito pričevanje brezpogojne vrednosti vsakega življenja; potrebno je poudariti, da je prav življenje, ki je najbolj slabotno in nezaščiteno tisto, za katerega smo dolžni poskrbeti na solidaren način, poln zaupanja.

Prepričan sem, da si bo Akademija Alfonsiana še naprej prizadevala za moralno teologijo, ki ne bo oklevala, da bi si »umazala roke« s konkretnostjo problemov, posebej s krhkostjo in trpljenjem tistih, ki vidijo ogroženo svojo prihodnost, ter bo z odprtostjo pričevala Kristusa, »pot, resnico in življenje« (Jn 14,6).

09 februar 2019, 17:35