Cerca

Vatican News
»Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19). »Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19).  (©Alfredo - stock.adobe.com)

Poslanica svetega očeta Frančiška za postni čas 2019

Poslanica svetega očeta Frančiška za postni čas 2019 nosi naslov iz pisma apostola Pavla Rimljanom: »Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19).

»Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19).

Dragi bratje in sestre, vsako leto Bog po sveti materi Cerkvi »naklanja svojim vernikom, da se pripravijo z veseljem, očiščeni v duhu, na praznovanje velike noči tako [...], da zajemajo iz skrivnosti odrešenja polnost novega življenja v Kristusu« (Postni hvalospev). Tako lahko hodimo od velike noči do velike noči do dopolnitve tistega zveličanja, ki smo ga že prejeli s Kristusovo velikonočno skrivnostjo: »Odrešeni smo bili namreč v upanju« (Rim 8,24). Ta skrivnost zveličanja, ki deluje v nas že med zemeljskim življenjem, je dinamičen proces, ki vključuje tudi zgodovino in celotno stvarstvo. Tako sveti Pavel pravi: »Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19). V tej luči vam želim ponuditi v razmislek nekaj izhodiščnih točk, ki nas bodo spremljale na poti spreobrnjenja v postnem času.

1. Odrešenje stvarstva
Praznovanje svetega tridnevja Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, ki je vrhunec bogoslužnega leta, nas vedno znova vabi, da živimo pot priprave z zavestjo, da je naše postajanje podobni Kristusu (prim. Rim 8,29), neizmeren dar Božjega usmiljenja.

Če človek živi kot Božji otrok, če živi kot odrešena oseba, ki se pusti voditi Svetemu Duhu (prim. Rim 8,14) ter zna prepoznati in udejanjati Božji zakon – začenši s tistim, ki je vpisan v naše srce in naravo –, dela dobro tudi stvarstvu in sodeluje pri njegovem odrešenju. Zato stvarstvo, kakor pravi sv. Pavel, željno pričakuje razodetje Božjih otrok kot tistih, ki uživajo milost Jezusove velikonočne skrivnosti in v polnosti živijo sadove, ki dosežejo svojo polno zrelost v odrešitvi človeškega telesa. Ko Kristusova dejavna ljubezen preoblikuje življenje svetnikov v njihovem duhu, duši in telesu, le-ti hvalijo Boga in z molitvijo, kontemplacijo in umetnostjo vključujejo v to vse ustvarjeno, kot je čudovito izraženo v »Pesmi brata sonca« svetega Frančiška Asiškega (prim. okrožnica Laudato si', 87). Toda harmonijo, izhajajočo iz odrešenja, v svetu še vedno ogroža negativna moč greha in smrti.

2. Uničujoča sila greha
Ko ne živimo kot Božji otroci, se pogosto vedemo uničujoče do svojih bližnjih, do drugih stvaritev, pa tudi do nas samih, saj mislimo bolj ali manj zavestno, da jih bomo lahko uporabljali po svoji volji. Zloraba tako postane gonilo našega delovanja in vodi v stil življenja, ki krši tiste meje, ki bi jih zaradi naše človeške pogojenosti in narave morali spoštovati in sledimo svojim nenadzorovanim željam, ki jih Knjiga modrosti pripisuje brezbožnim, torej tistim, ki ne izhajajo iz Boga pri svojem delovanju, niti nimajo upanja za prihodnost (prim. Mdr 2,1-11). Če se nenehno ne stegujemo proti veliki noči, proti obzorju vstajenja, je jasno, da se nam bo vedno bolj vsiljevala logika »vse takoj« in »imeti vedno več«.

Vemo, da je vzrok za vsako zlo greh, ki je vse od začetka človeštva prekinil občestvo z Bogom,  z drugimi in s stvarstvom, s katerim smo povezani predvsem s svojim telesom. Prelom občestva z Bogom je popačil tudi harmoničen odnos človeških bitij z okoljem, v katerem smo poklicani živeti in tako se je vrt spremenil v puščavo (prim. 1 Mz 3,17–18). Gre za tisti greh, ki vodi človeka do tega, da se ima za boga stvarstva, se čuti za njegovega absolutnega gospodarja in ga ne uporablja z namenom, kot je želel Stvarnik, temveč za lastno korist in v škodo ustvarjenin in drugih.

Ko se opusti Božjo postavo, postavo ljubezni, se začne uveljavaljati zakon močnejšega nad šibkejšim. Greh, ki biva v človekovem srcu (prim. Mr 7,20–23) in se izraža kot pohlep, hlastanje po pretiranem blagostanju, nezanimanje za dobro drugih in pogosto tudi za lastno dobro, privede do izkoriščanja stvarstva, oseb in okolja. Gre za nenasiten pohlep, ki ima vsako željo že za pravico in ki prej ko slej pokonča tudi tistega, ki ga obvladuje.

3.  Zdravilna moč pokore in odpuščanja
Za stvarstvo je nujno potrebno, da se Božji otroci, torej tisti, ki so postali »nova stvar«, razodenejo: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). Dejansko lahko s tem njihovim razodetjem tudi stvarstvo »praznuje veliko noč«, se odpre novim nebesom in novi zemlji (prim. Apd 21,1). Pot k veliki noči nas kliče, da s pokoro, spreobrnjenjem in odpuščanjem obnovimo svoj obraz in svoje krščansko srce, da bomo lahko zaživeli vse bogastvo milosti velikonočne skrivnosti.

Ta »neučakanost«, to pričakovanje stvarstva bo našlo svojo dopolnitev, ko se bodo razodeli Božji otroci, torej ko bodo kristjani in vsi ljudje odločno vstopili v to porodno bolečino, ki je spreobrnjenje. Vse stvarstvo je skupaj z nami poklicano, »da se iz suženjstva razpadljivosti reši v svobodo slave Božjih otrok« (Rim 8,21). Post je zakramentalno znamenje tega spreobrnjenja. Kristjane kliče, da bi velikonočno skrivnost še bolj intenzivno in konkretno utelesili v svoje osebno, družinsko in družbeno življenje, še posebej preko posta, molitve in miloščine.

Postiti se, torej učiti se spremeniti svojo držo do drugih in do stvaritev: od skušnjave, da bi nasitili svojo požrešnost, preiti k sposobnosti trpeti zaradi ljubezni, ki lahko zapolni praznino v našem srcu. Moliti, da bi se znali odpovedati malikovanju in samozadostnosti lastnega jaza ter izjavili, da potrebujemo Gospoda in njegovo usmiljenje. Dajati miloščino, da bi izstopili iz nespameti živeti in kopičiti vse za nas same v utvari, da si zagotavljamo prihodnost, ki nam ne pripada. Tako bomo ponovno odkrili veselje načrta, ki ga je Bog dal v stvarstvo in vsakega od nas, ki je v tem, da ljubimo Njega, svoje brate in sestre in ves svet ter v tej ljubezni najdemo svojo resnično srečo.

Dragi bratje in sestre, štiridesetdnevni »postni čas« Božjega Sina je bil v tem, da je vstopil v puščavo stvarstva in ga ponovno povrnil v tisti vrt občestva z Bogom, kakršen je bil pred izvirnim grehom (prim Mr 1,12–13; Iz 51,3). Naj bo naš postni čas hoja po isti poti, da bi prinesli Kristusovo upanje tudi stvarstvu, »da se iz suženjstva razpadljivosti reši v svobodo slave Božjih otrok« (Rim 8,21). Ne pustimo, da ta ugodni čas teče v prazno! Prosimo Boga, da nam pomaga udejanjiti pot resničnega spreobrnjenja. Opustimo sebičnost, pogled usmerjen vase, in se obrnimo h Kristusovi veliki noči. Postanimo bližnji bratom in sestram v težavah tako, da delimo z njimi svoje duhovne in materialne dobrine. Tako bomo sprejeli v konkretnost svojega življenja Kristusovo zmago nad grehom in smrtjo ter tako tudi v stvarstvo pritegnili njegovo moč, ki preobraža.

Iz Vatikana, 4. oktobra 2018, na god sv. Frančiška Asiškega.
Frančišek

26 februar 2019, 12:34