Sveti oče: Mladi nas učijo, naj ne ostajamo ujetniki razlik
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Drug drugega ponovno odkrijmo kot brata
Sodelovanje med Apostolikì Diakonia in Svetom za pospeševanje enosti med kristjani traja že več kot petnajst let in v tem času so bili uresničeni mnogi hvalevredni kulturni in formativni projekti. Gre za lep primer tega, kako koristno je, da katoličani in pravoslavni delajo skupaj. Na tej poti so tisti, ki so pripravili pobude in tisti, ki so se jih udeležili – večinoma mladi študentje naših Cerkva – izkusili, da je veliko več tega, kar nam je skupno, kot pa tistega, kar nas ločuje. Če delamo skupaj, to pomaga, da ponovno odkrijemo drug drugega kot brata. Mladi nas učijo, naj ne ostajamo jetniki razlik, ampak naj zanetimo željo, da bi hodili skupaj, da bi delovali skupaj, sanjajoč premagovanje težav, ki preprečujejo polno občestvo.
Na nas je, da še naprej hodimo skupaj
Na nas je, da še naprej hodimo skupaj, da delamo skupaj ter se ponovno prepoznamo kot bratje. Korak za korakom, v stvareh, ki jih počnemo, bomo mogli, z Božjo pomočjo, zaslutiti njegovo prisotnost ljubezni, ki nas združuje v vedno močnejše občestvo. Zato bi želel z vami prositi za milost, da bi hodili takole: ne vsak po svoji poti, sledeč lastnim ciljem, kakor da bi bil drugi samo nekdo, ki mi ga je zgodovina postavila poleg, ampak kot bratje, ki so se srečali zaradi Previdnosti in ki nadaljujejo pot skupaj k istemu Gospodu; ki nosijo bremena drug drugemu, se vzajemno veselijo korakov drug drugega. Zahvaljujem se Apostolikì Diakonia za prehojeno pot in zagotavljam podporo katoliške Cerkve pri nadaljevanju poti.
Družinska pastorala
Družinska pastorala je naslednje rodovitno področje sodelovanja med pravoslavnimi in katoličani, področje, za katerega je potrebno skrbeti z gorečnostjo in naglico. V tem času, ki je zaznamovan z zelo hitrimi spremembami v družbi, katerih posledica je vedno večja notranja šibkost, se morajo krščanske družine, čeprav pripadajo različnim geografskim in kulturnim okoljem, soočati z mnogimi podobnimi izzivi. In mi smo poklicani, da bi jim bili blizu, da bi pomagali družinam ponovno odkriti dar zakona in lepoto varovanja ljubezni, ki se obnavlja vsak dan v potrpežljivi in iskreni podelitvi ter v krotki moči molitve. Poklicani smo biti blizu tudi tam, kjer družinsko življenje ne uresničuje v polnosti evangeljskega ideala in se ne odvija v miru in veselju (glej Radost ljubezni, 5). Zato moremo v spoštovanju obeh duhovnih tradicij aktivno sodelovati pri pospeševanju dejavnosti in predlogov, ki zadevajo družine in družinske vrednote.
Ponovno se vam zahvaljujem za vaš obisk in prosim Gospoda, naj vas obilno blagoslovi. Prosim vas, da mi namenite prostor v svoji molitvi. Hvala.
