Išči

Papež Frančišek Papež Frančišek 

Papež škofom ZDA: Rana verodostojnosti v Cerkvi naj ne postane samo organizacijski problem

Papež Frančišek je ameriškim škofom, ki so ta teden na duhovnem odmiku v Čikagu, napisal pismo in jih spodbudil k molitvi in razločevanju, ko se soočajo s kulturo zlorabe in krizo verodostojnosti. Spoprijemanje z zlorabami zgolj na organizacijski ravni po papeževem prepričanju ni dovolj. Nujna sta globoko spreobrnjenje in vrnitev k evangeliju.

Andreja Červek – Vatikan

Škofje Ameriške škofovske konference so na enotedenskem odmiku na predlog papeža Frančiška. Povabil jih je, naj se v trenutku, ko se Cerkev v ZDA sooča s krizo spolnih zlorab, posvetijo molitvi in razločevanju, ki sta pomembna in temeljna pri evangeljskem pristopanju in odzivanju na krizo verodostojnosti, ki jo živijo kot Cerkev.

Papež pojasni, da želi s pismom biti blizu ameriškim škofom ter kot brat z njimi premisliti in podeliti nekatere pomembne vidike. Obenem jih hoče spodbuditi v molitvi in pri korakih, ki jih delajo v boju proti »kulturi zlorabe« – kot zapiše – ter prav tako pri načinu pristopanja h »krizi verodostojnosti«.

Izhodišče papeževega pisanja so Jezusove besede iz Markovega evangelija: »Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,43-45). Papež povabi, naj bedijo kot skupnost, da v teh trenutkih »naše odločitve, izbire, dejanja in nameni ne bi bili omadeževani s temi notranjimi konflikti in napetostmi ter bi bili predvsem odgovor Gospodu, ki je življenje za svet«. Potrebna je pazljivost, da »zdravilo ne bi postalo slabše od bolezni«, to pa od njih zahteva »modrost, molitev, veliko poslušanja in bratskega občestva«.

V zadnjem času so Cerkev v Združenih državah pretresli številni škandali, ki se do temeljev dotikajo njene verodostojnosti. »Viharni časi v življenju mnogih žrtev, ki so na svojem telesu doživele zlorabe moči, vesti in spolne zlorabe s strani posvečenih služabnikov, posvečenih oseb in vernikov laikov; časi burnosti in križa za te družine in vse Božje ljudstvo,« piše papež. »Zavedamo se, da so grehi in zločini ter vse njihove posledice na cerkveni, družbeni in kulturni ravni pustili odtis in globoko rano v srcu zvestega ljudstva.«

Papež Frančišek poudari, da boj proti kulturi zlorabe, rana v verodostojnosti, kot tudi vznemirjenost, zbeganost in diskreditiranost poslanstva zahtevajo »novo in odločno držo za rešitev konflikta«. »Rana v verodostojnosti terja poseben pristop, kajti ne reši se s prostovoljnimi dekreti ali z enostavno vzpostavitvijo novih komisij ali z izboljšanjem delovnih organizacijskih shem, kot da bi bili šefi neke agencije za človeške vire.« Takšen pogled omeji poslanstvo pastirja Cerkve na zgolj administrativno/organizacijsko nalogo v »evangelizacijskem podjetju«. »Povejmo jasno,« zapiše Frančišek, »mnoge od teh stvari so potrebne, a so nezadostne, kajti ne uspejo osvojiti in pristopiti k realnosti v njeni kompleksnosti in tvegajo, da bodo na koncu vse zvedle na organizacijske probleme.«

Novo cerkveno obdobje potrebuje pastirje, ki so mojstri v razločevanju Boga, ki gre skozi zgodovino svojega ljudstva, in niso preprosti administratorji, kajti ideje se obravnavajo, a življenjske situacije se razločujejo. Zato je sredi razdejanja in zbeganosti, ki jo našo skupnosti živijo, po papeževih besedah »naša dolžnost, da najdemo skupni duh, ki nam bo pomagal pri razločevanju«. Ne da bi dosegli neko mirnost kot sad človeške uravnoteženosti ali demokratičnega glasovanja, kjer eni zmagajo nad drugimi. Ampak kolegialno očetovski način, da osvojimo sedanjo situacijo, ki bo predvsem varovala pred obupanostjo in duhovno osirotelostjo ljudstvo, ki nam je bilo zaupano.

Frančišek nadaljuje, da trenutki vznemirjenosti in preizkušnje ne samo ogrožajo bratsko občestvo, ampak se lahko tudi spremenijo v trenutke milosti, ki okrepijo naše predanost Kristusu in jo naredijo verodostojno. »Ta verodostojnost ne bo ukoreninjena v nas in niti v naših govorih, ne v naši zaslugi, ne v naši osebni ali skupnosti časti … Verodostojnost bo sad združenega telesa, ki se bo prepoznalo kot grešno in omejeno in bo zato zmožno odločno poudariti potrebo po spreobrnjenju. Kajti mi nočemo oznanjati sami sebe, ampak Njega, ki je umrl za nas …«

Osebna in skupnostna zavest o naših omejitvah nas spominja, da se oblasti ne sme razumeti kot prosta podvrženosti neki drugi nadrejenosti in se zato ne more ločiti od razločevanja in iskanja skupnega dobrega. Vera in zavest, ki sta brez skupnostnega elementa, počasi začneta oznanjati »Boga brez Kristusa, Kristusa brez Cerkve, Cerkev brez ljudstva«, kar bo privedlo do napačnega in nevarnega nasprotja med osebnim obstojem in cerkvenim obstojem, med Bogom kot čisto ljubeznijo in darovanim telesom Jezusa Kristusa.

Papež v pismu ameriškim škofom spregovori tudi o služenju. Zvesto Božje ljudstvo in poslanstvo Cerkve sta že preveč trpela in trpita zaradi zlorab moči in vesti, spolnih zlorab ter slabega pristopanja k njim, k čemur papež doda še nesložno škofovstvo, ki je bolj osredotočeno na jemanje ugleda drugim kot pa na iskanje poti sprave. Ta stvarnost nas sili, da pogledamo na bistveno, da se odrečemo vsega, kar ne pomaga, da bi evangelij Jezusa Kristusa postal transparenten. »Danes se od nas v svetu zahteva nova navzočnost, skladna s Kristusovim križem, ki kristalizira služenje moškim in ženskam našega časa,« poudari in izpostavi, da morajo škofje biti ljudem bratje, če jim hočejo biti pastirji, očetje in učitelji. Ozračje dialoga pa je prijateljstvo. Še več, je služenje.

Takšna drža zase ne zahteva prvih mest in niti uspeha in aplavzov zaradi naših dejanj, je jasen Frančišek. Nasprotno, od nas pastirjev terja temeljno izbiro, da hočemo biti seme, ki bo vzklilo, kadar in kjer bo to hotel Gospod. Verodostojnost se rodi iz zaupanja, doda sveti oče. »Zaupanje pa se rodi iz iskrenega in vsakodnevnega, ponižnega in zastonjskega služenja vsem. To služenje ne namerava biti marketinška poteza ali zgolj neka strategija za obnovitev izgubljenega mesta ali ničevo priznanje družbenega tkiva, ampak pripada samemu bistvu Jezusovega evangelija.«

Petek, 4. januar 2019, 15:25