Cerca

Vatican News
Papež Frančišek se je med povratkom iz Paname zaustavil v pogovoru z novinarji Papež Frančišek se je med povratkom iz Paname zaustavil v pogovoru z novinarji  (Vatican Media)

Papež med povratkom iz Paname odgovarjal na vprašanja novinarjev

Papež Frančišek je danes ob 11.15 pristal na rimskem letališču Ciampino. Kakor je v navadi, se je na začetku povratnega leta z apostolskega potovanja najprej slabo uro zaustavil v pogovoru z novinarji. Beseda je tekla o potovanju v Panamo, vprašanju spolne vzgoje v šolah, mladih, splava, situacije v Venezueli, migrantih ter srečanju o zlorabah, ki bo februarja potekalo v Vatikanu.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Petrovo poslanstvo; pustiti, da se dogodki dotaknejo srca

Sveti oče je najprej odgovoril na vprašanje o svojem poslanstvu v Panami ter s kakšnimi vtisi se vrača domov: »Moje poslanstvo na SDM je poslanstvo Petra, potrjevati v veri in to ne s "hladnimi" pozivi ali predpisi, ampak tako, da dopustim, da se dogodki dotaknejo mojega srca ter odgovorim na to, kar se tam dogaja. Jaz svoje poslanstvo živim na ta način, težko si mislim, da bi lahko kdo izpolnil svoje poslanstvo samo z glavo. Potrebno je čutiti in ko čutiš, te stvari pretresejo. Pretrese te življenje, ganejo te problemi. Medtem ko sem na letališču pozdravljal predsednika, so prinesli majhnega otroka, simpatičnega črnčka. Predsednik mi je rekel, da je prečkal mejo s  Kolumbijo, mama je umrla in je ostal sam. 

Star je pet let, prihaja iz Afrike, vendar pa še ne vedo, iz katere države, saj ne govori ne angleško, ne portugalsko, ne francosko, ampak samo jezik svojega plemena. To je drama tega otroka, njegova mama je umrla, policist ga je izročil oblastem, da bi poskrbele zanj. To te pretrese in tako poslanstvo začne dobivati barve, te spodbudi, da nekaj rečeš, da pobožaš. Poslanstvo te vedno vključi v situacije, vsaj mene. Mladim vedno pravim, da morajo to, kar delajo v življenju, početi tako, da hodijo in sicer s tremi jeziki: z jezikom glave, srca in rok. Ti trije morajo biti usklajeni, tako da misliš to, kar čutiš, čutiš to, kar misliš in delaš, delaš to, kar čutiš in misliš. Z vsem tem grem pred Gospoda in molim. Včasih pred njim tudi zaspim, vendar pa mu prinašam vse tiste stvari, ki sem jih živel v poslanstvu ter Ga prosim, naj On potrjuje v veri preko mene. Tako jaz skušam živeti in živim poslanstvo papeža.«

V šolah je potrebna spolna vzgoja – brez ideoloških kolonizacij

Naslednje vprašanje se je nanašalo na prezgodnje nosečnosti, ki so pogoste v večjem delu Srednje in Latinske Amerike – samo v Panami jih je bilo lani 10.000. Nekateri za to krivijo Cerkev, ker nasprotuje spolni vzgoji v šoli. »Menim, da je  v šolah potrebna spolna vzgoja. Spolnost je Božji dar, ni neka pošast. Je Božji dar zato, da bi ljubili in če ga kdo uporablja zato, da bi zaslužil denar ali izkoristil drugega, gre za drugačen problem. Potrebno je ponuditi objektivno spolno vzgojo, kakršna je, brez ideoloških kolonizacij

, saj v nasprotnem primeru uničiš osebo. Da bi razumeli, da je spolnost Božji dar, je potrebna vzgoja, ne togost. Pomeni pomagati, da pride na dan najboljše, kar je v osebi, ter se jo spremlja na poti. Problem je v tistih, ki so odgovorni za vzgojo, tako na nacionalnem kot lokalnem nivoju, pa tudi v posameznih šolah: kakšni učitelji poučujejo ta predmet, kakšni so učbeniki … Videl sem vse vrste priročnikov – obstajajo stvari, ki pomagajo k zorenju in spet druge, ki škodijo. Ne da bi vstopal v politične probleme Paname, pravim, da je potrebna spolna vzgoja za otroke. Idealno je, če začnejo doma, s starši. To ni vedno mogoče zaradi različnih družinskih situacij ali ker ne vedo, kako to storiti. Šola mora to nadomestiti, saj sicer ostane prazen prostor, ki se ga lahko zapolni s kakršnokoli ideologijo.«

Zakaj se mladi oddaljujejo od Cerkve?

Eden izmed novinarjev je svetega očeta vprašal, kateri so po njegovem mnenju razlogi za to, da se mladi oddaljujejo od Cerkve: »Veliko jih je, nekateri so osebni. Vendar pa je najbolj splošen pomanjkanje pričevanja kristjanov, duhovnikov, škofov. Če je pastir podjetnik ali organizator pastoralnega načrta, če ni blizu ljudem, ne da pričevanja pastirja. Pastir mora biti z ljudmi. Biti mora pred čredo, da kaže pot. Med čredo, da čuti vonj ljudi in razume, kaj oni čutijo, kaj potrebujejo. In biti mora za čredo, da jo varuje od zadaj. Če pa pastir ne živi z gorečnostjo, se ljudje čutijo zapuščeni ali prezirani. Čutijo se sirote. Govoril sem o pastirjih, vendar pa obstajajo tudi kristjani, katoličani, ki so hinavci. Hodijo k maši vsako nedeljo in ne izplačajo trinajste plače, te plačujejo na črno, izkoriščajo ljudi. In potem gredo na Karibe na počitnice, s tem, ko izkoriščajo ljudi. Če to delaš, daješ proti-pričevanje. To je po mojem mnenju tisto, kar najbolj oddaljuje ljudi od Cerkve. Laikom bi predlagal: ne reci, da si katoličan, če ne pričuješ. Lahko pa rečeš: prejel sem katoliško vzgojo, vendar pa sem mlačen posveten, opravičujem se, ne imejte me za vzor. To je potrebno reči. Bojim se katoličanov, ki se imajo za popolne. Zgodovina se ponavlja, isto se je zgodilo Jezusu z učitelji postave, ki so molili z besedami: "Zahvaljujem se ti, Gospod, ker nisem kot ti grešniki"«.

Odprava celibata?

Naslednje vprašanje je bilo povezano s celibatom. Francosko novinarko je zanimalo, ali je mogoče, da bo kdaj dovolil poročenim moškim, da bi postali duhovniki v katoliški Cerkvi. »V katoliški Cerkvi vzhodnega obreda to lahko storijo, pred diakonskim posvečenjem se izbere celibat ali poročenost. Kar zadeva latinski obred, mi pridejo na misel besede sv. Pavla VI.: "Raje dam življenje kot da bi spremenil zakon o celibatu." To mi je prišlo na misel in želim reči, ker so pogumne besede, izrekel jih je v letih 1968-1970, v trenutku, ki je bil še težji od sedanjega. Osebno mislim, da je celibat dar za Cerkev in se ne strinjam s tem, da bi ga dovolili kot možnost. Ne. Lahko pa bi obstajala kakšna možnost v zelo oddaljenih krajih, kot so na primer pacifiški otoki, vendar bi se o tem lahko razmišljalo le takrat, ko bi šlo za pastoralne potrebe. Pastir mora misliti na vernike. Obstaja knjiga duhovnika Lobingerja, ki je zanimiva in gre za debato med teologi, ni moja odločitev. Moja odločitev je: ne možnosti izbire celibata pred diakonskim posvečenjem. To je moja osebna stvar, vendar jaz tega ne bom storil, to je jasno. Ali sem zaprt? Mogoče, vendar pa ne čutim, da bi se postavil pred Boga s to odločitvijo. Lobinger pravi: Cerkev udejanja evharistijo in evharistija ud

ejanja Cerkev: Vendar pa tam, kjer ni ne evharistije ne skupnosti – npr. na pacifiških otokih – Lobinger sprašuje: kdo udejanja evharistijo? Tiste skupnosti vodijo in organizirajo diakoni, sestre ali laiki. Lobinger pravi, da bi se lahko posvetilo v duhovnika ostarelega poročenega moškega, to je njegova trditev. Vendar pa bi opravljal samo posvečevalno službo, torej obhajal mašo, podeljeval zakrament sprave in bolniškega maziljenja. Duhovniško posvečenje zajema tri službe: vodstveno (pastir, ki vodi), učiteljsko (pastir, ki poučuje) in posvečevalno. Škof bi mu dal dovoljenje le za posvečevalno službo. To je njegova trditev, knjiga je zanimiva in morda bi nam to lahko pomagalo pri iskanju odgovora na problem. Mislim, da mora biti tema odprta v tem smislu za kraje, kjer obstaja pastoralni problem zaradi pomanjkanja duhovnikov. Ne pravim pa, da je to treba storiti, saj nisem dovolj razmislil in molim glede tega.

O splavu

Naslednji novinar se je navezal na močne besede, ki jih je eden od mladih izrekel med križevim potom: »Je grob, ki vpije v nebo in naznanja strašno krutost človeštva, torej je grob, ki se odpre v maternicah mater… Naj nam Bog podeli, da bomo z odločnostjo branili življenje in bomo storili, da bodo zakoni, ki ubijajo življenje, za vedno izbrisani.« Novinarja je ob tej zanj tako radikalni misli zanimalo, če to stališče spoštuje trpljenje žensk, ki se znajdejo v tej situaciji in če je v skladu s papeževim sporočilom o usmiljenju.
»Sporočilo usmiljenja je za vse, tudi za obravnavano človeško  osebo. Po tem polomu je tudi usmiljenje. Vendar je to usmiljenje težko, saj problem ni dati odpuščanje, temveč spremljati ženo, ki se zaveda, da je splavila.  Težke drame so to. Žena, ki misli na to, kar je storila… Potrebno je biti v spovednici, tam je potrebno dati tolažbo. Zaradi usmiljenja sem dal vsem duhovnikom sposobnost odvezati greh splava. Velikokrat, vedno, se morajo "srečati" z otrokom. Jaz jim večkrat, ko jokajo in imajo v sebi to stisko, takole svetujem: "Tvoj otrok je v nebesih, pogovarjaj se z njim, poj mu uspavanko, ki mu jo nisi mogla peti." To je ena od poti sprave mame z otrokom, ker je z Bogom že bila, Bog vedno odpušča. Vendar pa mora tudi ona predelati to, kar se je zgodilo. Da bi prav razumeli dramo splava, je potrebno biti v spovednici. Grozno.«

Srečanje o zaščiti mladoletnih: pričakovanja in upanja

Eno izmed zadnjih vprašanj se je nanašalo na februarsko srečanje o zaščiti mladoletnih. Novinarja je zanimalo, kakšna so pričakovanja in upanja v pripravi na ta dogodek. »Ideja za to srečanje se je porodila med zasedanjem sveta devetih kardinalov, saj smo videli, da nekateri škofje niso dobro razumeli ali vedeli, kaj storiti. Čutili smo odgovornost, da za škofovske konference pripravimo neke vrste "katehezo" o tem problemu, zato smo povabili njihove predsednike. Prvi namen je ta, da bi se zavedali drame, kaj pomeni zlorabljen otrok. Redno se srečujem z osebami, ki so bile zlorabljene. Spominjam se nekoga, ki mi je rekel, da 40 let ni mogel moliti. Gre za strašno trpljenje. Drugi namen pa je, da bi vedeli, kaj je potrebno storiti, kakšen je postopek, saj škof pogosto ne ve, kaj naj stori. Zatem pa je potrebno narediti splošne programe, ki morajo priti do vseh škofovskih konferenc: gle

de tega, kaj mora storiti škof, kaj nadškof metropolit in kaj predsednik škofovske konference. Prvi namen je jasnost postopkov, vendar pa je pred tem potrebno ozaveščanje. Na srečanju se bo molilo, prav tako bo nekaj pričevanj ter spokorno bogoslužje v prošnji za odpuščanje za vso Cerkev. Tisti, ki so odgovorni za pripravo, dobro delajo. Reči moram, da sem zaznal, da so bila pričakovanja malo napihnjena. Potrebno jih je zmanjšati na tistih točkah, ki sem vam omenil, saj se bo problem zlorab nadaljeval, gre za človeški problem, ki je prisoten povsod. Zadnjič sem bral statistiko, ki pravi, da je prijavljenih 50% primerov, in le v 5% pride do obsodbe. Strašno. Gre za človeško dramo, katere se je potrebno zavedati. Tudi mi bomo s tem, ko bomo razrešili problem v Cerkvi, pomagali, da bo le-ta razrešen v družbi in v družinah, kjer se zaradi sramu vse prikriva. Vendar pa moramo najprej problem ozavestiti in poskrbeti za postopke.«

28 januar 2019, 16:26