Izšla je papeževa poslanica za svetovni dan bolnikov 2019

Andreja Červek – Vatikan

Pri skrbi za bolne so potrebni profesionalnost in nežnost, dejanja zastonjskosti, takojšnjosti in preprostosti, kot je to božanje, po katerih se drugega čuti kot 'ljubega', zapiše papež v poslanici in izpostavi, da je življenje »Božji dar«. In ravno zato, ker je dar, življenje ne more biti obravnavano kot navadna posest ali zasebna lastnina, še posebej ne pred medicinskimi in biotehničnimi dosežki, ki bi človeka lahko privedli do skušnjave manipulacije drevesa življenja (glej 1 Mz 3,24).

Papež poudarja, da je pred kulturo odmetavanja in brezbrižnosti »dar treba postaviti kot paradigmo«, ki lahko izzove individualizem in sodobno družbeno fragmentacijo ter spodbudi nove vezi in različne oblike človeškega sodelovanja med narodi in kulturami. Izpostavi pomen dialoga: »Dialog, ki je predpostavka daru, odpira prostore za rast odnosov in človeškega razvoja, ki zmorejo razbiti utrjene sheme izvajanja družbene moči.« Dajati ni isto kot dejanje poklanjanja, saj se kot tako lahko imenuje le, če je dajanje samega sebe; ne more se omejiti na prenos neke lastnine ali nekega predmeta. »Od poklanjanja se loči ravno zato, ker vsebuje dar sebe in predpostavlja željo po vzpostavitvi vezi. Dar je torej najprej vzajemno prepoznanje, kar je nenadomestljiva lastnost družbene vezi. V daru je odsev Božje ljubezni, ki doseže svoj vrh v učlovečenju Sina Jezusa in v izlitju Svetega Duha.«

Vsak človek je ubog in potreben. Ko se rodimo, potrebujemo skrb svojih staršev. V nobenem življenjskem obdobju se nihče med nami ne bo nikoli mogel popolnoma osvoboditi potreb in pomoči drugih. Po papeževih besedah je to tudi stanje, ki nas zaznamuje kot ustvarjena bitja. »Zvesto priznanje te resnice nas vabi, da ostanemo ponižni in pogumno udejanjamo solidarnost kot nujno življenjsko krepost.«

To zavedanje nas usmerja k praksi, ki je odgovorna in ki spodbuja k odgovornosti, z vidika osebnega in skupnostnega dobrega. Kot poudari Frančišek, samo takrat, ko se človek ne dojema kot na sebi stoječi svet, ampak kot nekdo, ki je po svoji naravi povezan z vsemi drugimi, je mogoča solidarna družbena praksa, zaznamovana s skupnim dobrim. »Ni se nam treba bati pred priznanjem, da smo v potrebi in nezmožni dati sami sebi vse tisto, kar potrebujemo, kajti sami in samo s svojimi močmi, ne bomo uspeli rešiti vseh omejitev,« še zapiše papež v poslanici.