Cerca

Vatican News
Papež Frančišek je danes, v petek 21. decembra, izrekel božična voščila voditeljem in odgovornim v rimski kuriji. Papež Frančišek je danes, v petek 21. decembra, izrekel božična voščila voditeljem in odgovornim v rimski kuriji.  (Vatican Media)

Papežev govor rimski kuriji o bridkostih ter radostih sveta in Cerkve

»Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči« (Rim 13,12). S tem odlomkom iz pisma apostola Pavla Rimljanom je papež Frančišek začel svoj govor v petek, 21. decembra v klementinski dvorani med vsakoletnimi božičnimi voščili rimski kuriji. Med govorom je spregovoril o bridkostih, ki prizadevajo človeštvo in Cerkev ter o radostih, ki nam jih daje Bog.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Govor svetega očeta Frančiška med božičnimi voščili rimski kuriji

»Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči« (Rim 13,12).

Dragi bratje in sestre, oviti v veselje in upanje, ki izžarevata z obličja božanskega Otroka, smo se tudi letos srečali, da bi si izmenjali božična voščila, noseč v srcu vse napore in veselja sveta in Cerkve.

Resnično iz srca voščim svet božič vam, vašim sodelavcem, vsem osebam, ki pomagajo v kuriji, papeškim predstavnikom in sodelavcem na nunciaturah. Želim se vam zahvaliti za vašo vsakodnevno predanost v službi Svetemu sedežu, Cerkvi in Petrovemu nasledniku. Najlepša hvala!

Dovolite mi, da izrazim prisrčno dobrodošlico novemu namestniku državnega tajništva, njegovi ekscelenci msgr. Edgaru Peñi Parru, ki je začel svojo delikatno in pomembno službo 15. oktobra letos. Njegov venezuelski izvor odseva katoliškost Cerkve in potrebo po vedno večjem odpiranju obzorij vse do skrajnih meja zemlje. Dobrodošli, draga ekscelenca in dobro delo želim!

Božič je praznik, ki nas napolnjuje z veseljem ter nam daje gotovost, da ne bo nikoli noben greh večji od Božjega usmiljenja, in da nobeno človeško dejanje ne more preprečiti zori božanske luči, da se rodi in ponovno rodi v srcih ljudi. To je praznik, ki nas vabi, da obnovimo evangeljsko prizadevanje oznanjati Kristusa, Zveličarja sveta in luč vesolja. Kristus namreč »svet, nedolžen in brezmadežen« (Heb 7,26), ni poznal greha (prim. 2Kor 5,21) in je prišel samo z namenom, da zadosti za grehe ljudstva (prim. Heb 2,17),  pa Cerkev, ki vsebuje v svojem naročju grešnike in je zato sveta in brezmadežna ter vedno potrebna očiščevanja, neprestano napreduje na svoji poti pokore in prenove. Cerkev »nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga – med preganjanji posvetnega duha in tudi med tolažbami Božjega Duha - oznanja Gospodovo trpljenje in smrt, dokler ne pride (prim. 1Kor 11,26). V moči vstalega Gospoda pa zajema moč, da s potrpežljivostjo in ljubeznijo premaguje bridkosti in težave, ki prihajajo bodisi od znotraj, bodisi od zunaj ter da razkriva sredi sveta z zvestobo, četudi ne popolno, skrivnost njega, dokler se ne bo ob koncu časov razodel v polni luči« (LG, 8).

Na osnovi trdnega prepričanja torej, da je luč vedno močnejša od teme, bi hotel razmišljati z vami o luči, ki povezuje božič – prvi prihod v ponižnosti – in paruzijo – drugi prihod v slavi – in nas potrjuje v upanju, ki nikoli ne razočara. Tistem upanju, od katerega je odvisno življenje vsakega od nas in vsa zgodovina Cerkve in sveta. Brez upanja bi bila Cerkev res grda.

Jezus se je dejansko rodil v družbenopolitičnih in verskih razmerah polnih napetosti, nemira in temačnosti. Njegovo rojstvo, ki je bilo po eni strani pričakovano, po drugi strani pa zavrnjeno, povzame božansko logiko, ki se ne ustavi pred zlom, še več, korenito in postopno ga spremenja v dobro, pa tudi logiko zla, ki pretvarja celo dobro v zlo, da zapelje človeštvo v obup in temo ter da le-to tam tudi ostane: »In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,5).

Pa vendar nas vsako leto božič spominja, da Božje zveličanje, zastonjsko podarjeno celotnemu človeštvu, Cerkvi in še posebej nam, posvečenim osebam, ne deluje brez naše volje, brez našega sodelovanja, brez naše svobode, brez našega vsakodnevnega prizadevanja. Zveličanje je dar, – to je res – torej dar, ki mora biti sprejet, ohranjen in mora roditi sadove (prim. Mt 25,14-30). Biti kristjani, na splošno in za nas še posebej, torej biti od Gospoda maziljeni, posvečeni, ne pomeni obnašati se kot krog privilegirancev, ki mislijo, da imajo Boga v žepu, temveč kot osebe, ki vedo, da so od Gospoda ljubljene, ne glede na to, da smo grešniki in tega nevredni. Posvečeni niso nič drugega kot služabniki v Gospodovem vinogradu, ki morajo dati ob svojem času letino in izkupiček Gospodarju vinograda (prim. Mt 20,1-16).

Sveto pismo in zgodovina Cerkve nam dajeta dokaze, da večkrat celo isti izbranci začnejo med potjo razmišljati, verjeti in se obnašati kot gospodarji in ne kot koristniki zveličanja, kot nadzorniki Božjih skrivnosti in ne kot ponižni delivci, kot Božji cariniki in ne kot služabniki njim zaupane črede.

Večkrat se – zaradi prevelike ali slabo usmerjene gorečnosti – namesto, da se hodi za Bogom, postavi pred Njega, kot Peter, ki je kritiziral Učitelja in si tako prislužil najhujšo grajo, ki jo je Kristus kdaj namenil človeku: »Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33).

Dragi bratje in sestre,
v razburkanem svetu je letos barka Cerkve živela in živi težke trenutke, saj so jo napadli viharji in orkani. Veliko jih je bilo, ki so navidezno spečega Učitelja spraševali: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« (Mr 4,38). Drugi, osupli zaradi novic, so začeli izgubljati zaupanje vanjo in jo zapuščati; še drugi so zaradi strahu, koristi ali drugih namenov skušali tolči po njenem telesu ter ji zadajati rane; spet drugi ne skrivajo svojega zadovoljstva, ko jo vidijo tako pretreseno; številni pa se jo še naprej oprijemajo v gotovosti, da je »peklenska vrata ne bodo premagala« (Mt 16,18).

Medtem pa Kristusova Nevesta nadaljuje s svojim romanjem med radostmi in bridkostmi, med uspehi in zunanjimi ter notranjimi težavami. Seveda ostajajo notranje težave, ki so najbolj boleče in najbolj razdiralne.

Bridkosti

Bridkosti je veliko. Koliko migrantov, prisiljenih zapustiti domovino in tvegati življenje, sreča smrt, koliko jih preživi, a naletijo na zaprta vrata in na svoje človeške brate, zaposlene z osvajanjem politike in oblasti. Koliko strahu in predsodkov! Koliko oseb in koliko otrok vsak dan umre zaradi pomanjkanja vode, hrane in zdravil! Kolikšna revščina in beda! Koliko nasilja nad slabotnimi in nad ženskami! Koliko scenarijev napovedanih in nenapovedanih vojn je! Koliko nedolžne krvi je vsak dan prelite! Kolikšna nečloveškost in krutost nas z vseh strani obkrožata! Koliko oseb je še tudi danes sistematično mučenih na policijskih postajah, zaporih in v begunskih taboriščih po različnih predelih sveta!

Dejansko pa živimo tudi novo obdobje mučencev. Zdi se, da se kruto in strašno preganjanje v rimskem cesarstvu še ni končalo. Vedno znova se porajajo novi Neroni, ki morijo vernike samo zaradi njihove vere v Kristusa. Množijo se nove ekstremistične skupine, katerih tarča so cerkve, bogoslužni prostori, posvečeni služabniki in preprosti verniki. Novi in stari krogi ter tajna združenja še vedno živijo na račun sovraštva in sovražnosti do Kristusa, Cerkve in vernikov. Koliko kristjanov še danes živi pod težo preganjanj, potiskanja na rob, diskriminacije in krivic po številnih predelih sveta! Vendar pa kljub vsemu še vedno pogumno objemajo smrt, da ne bi zatajili Kristusa. Kako težko je tudi danes živeti svobodno vero po številnih delih sveta, kjer manjkata verska svoboda in svoboda vesti.

Po drugi strani pa nam junaški zgled mučencev ter številnih dobrih samarijanov, torej mladih, družin, karitativnih gibanj in prostovoljcev ter številnih vernikov in posvečenih oseb, ne pusti, da bi pozabili na proti-pričevanja in pohujšanja nekaterih sinov in služabnikov Cerkve.

Omejil se bom samo na dve: na rane zlorab in nezvestobe.

Cerkev si že več let prizadeva izkoreniniti zlo zlorab, ki vpije po maščevanju h Gospodu, k Bogu, ki nikoli ne pozabi preživetega trpljenja svojih najmanjših zaradi klerikov in posvečenih oseb, torej zlorab oblasti, vesti in spolnih zlorab.

Rane zlorab

Ko pomislim na ta boleč argument, mi pride na misel podoba kralja Davida, »maziljenega od Boga« (prim. 1Sam 16,13; 2Sam 11-12). On, iz katerega potomstva je prišlo Božje Dete, imenovano tudi »Davidov sin«, kljub temu, da je bil izbran, bil kralj in od Gospoda maziljen, je storil trojni greh, skupaj torej tri težke zlorabe: spolno zlorabo, zlorabo oblasti in vesti. Tri različne zlorabe, ki se stikajo in prepletajo.

Zgodba se začenja, kot vemo, ko je kralj, čeprav izveden v vojskovanju, ostal doma in lenaril, namesto da bi šel v sredi Božjega ljudstva v boj. David je zaradi udobnosti in z namenom izkoristil to, da je kralj (zloraba oblasti). Ko se kot maziljenec prepusti udobnosti, se začne neustavljiv moralni propad in propad vesti. V takšnem kontekstu vidi s terase kraljeve palače Betsabejo, ženo Hetejca Urija, ki se je kopala in je začutil privlačnost (prim. 2Sam 11. Poslal jo je poklicati in se je združil z njo (naslednja zloraba oblasti, ki pa je že spolna zloraba). Tako je zlorabil poročeno ženo ter samo in da bi prikril svoj greh, je domov poklical Urija in ga zaman skušal prepričati, da bi preživel noč s svojo ženo. Zatem je naročil poveljniku vojske, naj v bitki izpostavi Urija gotovi smrti (ponovna zloraba oblasti in zloraba vesti). Veriga greha se je razlezla kot oljni madež in je hitro postala korupcijska mreža. On pa je ostal doma in lenaril.

Iz isker lenobnosti in pohotnosti in iz tega, »da se zmanjša stražo«, se začenja peklenska veriga težkih grehov: prešuštvo, laž in umor. Domišljujoč si, da je kralj in da lahko dela vse in doseže vse, skuša David prevarati Betsabejinega moža, ljudi, samega sebe in celo Boga. Kralj je zanemaril svoj odnos z Bogom, prekršil je Božje zapovedi, ranil svojo moralno neokrnjenost in ni pri tem niti čutil krivde. Maziljenec je nadaljeval z izvajanjem svojega poslanstva, kot da ni nič. Edino, kar je bilo zanj pomembno je, da ohrani svojo podobo in svoj videz. »Kajti tisti, ki se ne zavedajo, da so storili težke stvari proti Božji postavi, se lahko prepustijo neke vrste omami ali otopelosti. Glede na to, da ne najdejo nič, kar bi si lahko očitali, ne opazijo tiste mlačnosti, ki počasi prevzame njihovo duhovno življenje in končajo tako, da se izčrpajo in postanejo pokvarjeni (Gaudete et exsultate, 164). Iz grešnikov postanejo pokvarjenci.

Tudi danes so mnogi »Gospodovi maziljenci«, posvečeni možje, ki zlorabljajo slabotne tako, da izkoristijo svojo moralno moč in prepričljivost. Počenjajo gnusobe in nadaljujejo z izvajanjem svojega poslanstva, kot da ni nič. Ne bojijo se Boga ali njegove sodbe, bojijo pa se le tega, da bi jih odkrili in razkrinkali. Ti posvečeni služabniki trgajo telo Cerkve tako, da povzročajo škandale in spravljajo na slab glas zveličavno poslanstvo Cerkve ter požrtvovalnost številnih svojih sobratov.

Tudi danes, dragi bratje in sestre, številni Davidi, ne da bi trenili z očmi, vstopijo v korupcijsko mrežo, izdajo Boga, njegove zapovedi, svojo poklicanost, Cerkev, Božje ljudstvo ter zaupanje malih in njihovih domačih. Pogosto za pretirano prijaznostjo, brezhibno delavnostjo in angelskim obrazom, nesramno skrivajo krvoločnega volka, ki je pripravljen požirati nedolžne duše.

Grehi in zločini posvečenih oseb postanejo še temačnejši z nezvestobo in sramoto ter maličijo obličje Cerkve in rušijo njeno kredibilnost. Dejansko je Cerkev skupaj s svojimi zvestimi sinovi žrtev te nezvestobe in teh pravih in resničnih »kaznivih dejanj«.

Dragi bratje in sestre, naj bo jasno, da se Cerkev pred takšnimi gnusnostmi ne bo obotavljala narediti vse potrebno, da izroči roki pravice vsakega, ki je storil takšne zločine. Cerkev ne bo nikoli skušala »pomesti pod preprogo« ali podcenjevati nobenega takega primera. Očitno je, da so v preteklosti nekateri odgovorni zaradi lahkomiselnosti, nezaupljivosti, nepripravljenosti, neizkušenosti – preteklost moramo namreč soditi z hermenevtiko preteklosti – ali zaradi duhovne in človeške plitkosti obravnavali številne primere brez dolžne resnosti in nujnosti. To se ne sme nikoli več zgoditi. To je izbira in odločitev vse Cerkve.

Prihodnjega februarja bo Cerkev potrdila svojo odločno voljo, da z vso svojo močjo nadaljuje po poti očiščevanja. Cerkev se bo vprašala, poslužujoč se tudi izvedencev, kako zaščititi otroke; kako se izogniti takšnim zločinom, kako zdraviti in vključevati žrtve; kako okrepiti formacijo po semeniščih. Skušala bo preoblikovati storjene napake v priložnosti, kako izkoreniniti to rano ne samo iz telesa Cerkve, ampak tudi iz telesa družbe. Kajti, če je ta strašna nesreča zadela nekatere posvečene služabnike, se je za vprašati, koliko mora še biti globoko zakoreninjena v naši družbi in v naših družinah? Cerkev se torej ne bo omejila samo na zdravljenje same sebe, ampak se bo skušala soočiti s tem zlom, ki povzroča počasno smrt številnih oseb tako na moralnem, duševnem in človeškem nivoju.

Dragi bratje in sestre, ko se govori o tej rani znotraj Cerkve, se vnema gonja proti nekaterim medijskim delavcem, obtožujoč jih, da zanemarjajo veliko večino primerov zlorab, ki jih niso storili kleriki Cerkve – statistke govorijo o več kot 95% - obtožujoč jih namernega dajanja napačne podobe, kakor da je to prizadelo samo katoliško Cerkev. Nasprotno pa se jaz želim živo zahvaliti tistim medijskim delavcem, ki so ostali pošteni in objektivni in ki so skušali razkrinkati te volkove ter dati glas žrtvam. Tudi če bi šlo za en sam primer zlorabe, – ki že sam po sebi predstavlja pošastnost – Cerkev zahteva, da se ne molči in da se ga da objektivno na dan, saj je največje pohujšanje v tej materiji, da se prikriva resnica.

Vse spomnimo, da je samo zaradi srečanja s prerokom Natanom David razumel težo svojega greha. Danes potrebujemo nove Natane, da pomagajo številnim Davidom prebuditi se iz hinavskega in pokvarjenega življenja. Prosim vas, pomagajmo sveti materi Cerkvi pri njeni težki nalogi, torej da prepozna tiste prave primere in jih loči od tistih lažnih, obtožb od obrekovanja, tihe jeze od namigovanja, govoric od opravljanja. To je zelo težka naloga, saj se resnični krivci znajo skrbno skriti do take mere, da številne žene, matere in sestre, ne uspejo prepoznati tega v najbližjih osebah: možeh, botrih, dedkih, stricih, bratih, bližnjih, učiteljih... Pa tudi žrtve, ki so jih njihovi roparji skrbno izbrali, imajo raje molk in celo zaradi strahu postanejo podvržene sramu in grozi, da bodo zavržene.

Vsem, ki zlorabljajo mladoletne, hočem reči: spreobrnite se in izročite se človeški roki pravice ter se pripravite na božjo roko pravice tako, da se spomnite na Kristusove besede: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja. Gorje svetu zaradi pohujšanj! Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje!« (Mt 18,6-7).

Bridkost nezvestobe

Dragi bratje in sestre, sedaj pa mi dovolite, da spregovorim še o drugi bridkosti, to je o bridkosti nezvestobe tistih, ki izdajo svojo poklicanost, svojo zaprisego, svoje poslanstvo, svoje posvečenje Bogu in Cerkvi; tistih, ki se skrivajo za dobrimi nameni, da bi zabodli svoje brate in sejali ljuljko, razdor in zbeganost; osebe, ki vedno najdejo utemeljitve, celo logične in celo duhovne, da bi nemoteno nadaljevali po poti pogube.

To ni neka novost v zgodovini Cerkve. Sv. Avguštin, ko govori o dobri pšenici in o ljuljki zatrjuje: »Morda verjamete, bratje moji, da se ljuljka ne more povzpeti celo do škofovske stolice? Morda verjamete, da je le-ta samo v nižjih slojih in je ni v višjih? Nebo bi hotelo, da mi ne bi bili ljuljka! Tudi na škofovskih stolicah je pšenica in je ljuljka; in med raznimi skupnostmi vernikov je pšenica in je ljuljka« (Sermo 73,4: PL 38,472).

Te besede sv. Avguština nas spodbujajo, da se spomnimo pregovora: »pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni«; ter nam pomagajo razumeti, da je Skušnjavec, Veliki tožnik, tisti, ki ločuje, seje spor, podtika sovraštvo, prepričuje sinove in jih pelje v dvom.

V resnici, v resnici se za temi sejalci ljuljke skoraj vedno nahaja trideset srebrnikov. V tem nas Davidova podoba pripelje do podobe Juda Iškarijota, še enega, ki je bil od Gospoda izbran in je prodal ter izročil v smrt svojega učitelja. Grešnik David in Juda Iškarijot bosta vedno navzoča v Cerkvi, saj predstavljata slabost, ki je del tega, da smo ljudje. Sta podobi grehov in zločinov, storjenih s strani izbranih in posvečenih oseb. Enaki v teži greha, se pa vendarle razlikujeta v spreobrnjenju. David se je pokesal ter se zanesel na Božje usmiljenje, medtem ko je Juda storil samomor.

Vsi mi torej, da bi zasvetila Kristusova luč, imamo dolžnost, da se borimo proti vsaki duhovni pokvarjenosti, ki je hujša od padca grešnika, saj gre za lagodno in samozadostno slepoto, kjer na koncu vse postane dovoljeno, torej varanje, obrekovanje, sebičnost in toliko prefinjenih oblik samovšečnosti, saj se »sam Satan dela angela luči« (2Kor 11,14).Tako je Salomon končal svoje dni, medtem ko je velik grešnik David znal prebroditi svojo bedo« (Gaudete et exsultate 165). 

Preidimo k radostim

Veliko jih je bilo letos, kot naprimer dobro uspela sinoda posvečena mladim, o kateri je spregovoril kardinal dekan. Do sedaj narejeni koraki reforme (rimske) kurije. Mnogi se sprašujejo, kdaj se bo končala? Nikoli se ne bo končala, toda koraki so dobri. Od teh korakov naprimer: delo na razčiščevanju in transparentnosti ekonomije; hvalevredna do sedaj udejanjena prizadevanja Urada generalnega revizorja in Informacijsko finančne oblasti; doseženi dobri rezultati Inštituta za verske ustanove; nova zakonodaja Države mesta Vatikan; odlok o delu v Vatikanu in številne druge manj vidne uresničitve. Kot radost se spomnimo na nove blažene in svete, ki so »dragoceni kamni«, ki krasijo obličje Cerkve in izžarevajo v svet upanje, vero in luč. Na tem mestu je potrebno omeniti 19 alžirskih mučencev: »Devetnajst življenj darovanih za Kristusa, za njegov evangelij in za alžirsko ljudstvo, so zgledi običajne svetosti, svetosti 'sosednjih vrat'«; zatem veliko število vernikov, ki vsako leto prejmejo krst in pomladijo vedno rodovitno mater Cerkev; in številni otroci, ki se vrnejo spet domov in ponovno objamejo vero in krščansko življenje; družine in starši, ki z vso resnostjo živijo vero in jo vsakodnevno preko veselja svoje ljubezni posredujejo svojim otrokom; pričevanje številnih mladih, ki pogumno izberejo posvečeno življenje in duhovništvo.

Pravi vzrok za veselje je tudi veliko število posvečenih, (tako moških kot žensk), škofov in duhovnikov, ki vsakodnevno živijo svojo poklicanost v zvestobi, tišini, svetosti in samozatajevanju. So osebe, ki s svojim pričevanjem vere, ljubezni in dejavne ljubezni razsvetljujejo temino človeštva. Osebe, ki potrpežljivo delajo iz ljubezni do Kristusa in njegovega evangelija, za revne, zatirane in zadnje, ne da bi pri tem iskali objavo na prvih straneh časopisov ali pa bi zasedli prve sedeže. Osebe, ki pustijo vse in ponudijo svoje življenje zato, da prinašajo luč vere tja, kjer je Kristus zapuščen, žejen, lačen, zaprt ali nag (prim. Mt 25,31-46). Še posebej pa mislim na župnike, ki vsak dan nudijo dober zgled Božjemu ljudstvu, torej na duhovnike, ki so blizu družinam, poznajo vsa njihova imena in živijo svoje življenje v preprostosti, veri, gorečnosti, svetosti in dejavni ljubezni. Osebe, ki jih množična občila pozabljajo, a brez njih bi kraljevala tema.

Božično voščilo

Dragi bratje in sestre, ko sem govoril o luči, o bridkostih, o Davidu in Judu, sem hotel izpostaviti vrednost zavedanja, ki se mora s strani tistih, ki v strukturah cerkvenega in posvečenega življenja izvajajo službo oblasti, spremeniti v dolžnost budnosti in varovanja. Dejansko moč katerekoli institucije ni v tem, da jo sestavljajo popolni ljudje, (kar je nemogoče), temveč v njeni volji po nenehnem prečiščevanju; v njeni sposobnosti, da ponižno prizna napake in jih tudi popravi; v njeni sposobnosti ponovno vstati iz padca; da vidi luč božiča, ki izhaja iz betlehemskih jaslic, gre skozi zgodovino in pride vse do paruzije (ponovnega prihoda).

Potrebno je torej odpreti naše srce resnični luči, Jezusu Kristusu: luči, ki lahko razsvetli življenje in spremeni naše temine v svetlobo; luč dobrega, ki premaga zlo; luč ljubezni, ki preraste sovraštvo; luč življenja, ki porazi smrt; božansko luč, ki spremeni v luč vse (stvari) in vse (ljudi); luč našega Boga, ubogega in bogatega, usmiljenega in pravičnega, navzočega in skritega, majhnega in velikega.

Spomnimo se čudovitih besed sv. Makarija Velikega, egiptovskega puščavskega očeta iz 4. stoletja, ki je, ko je govoril o božiču, zatrdil: »Bog je postal otrok! Nedostopni in neustvarjeni, je v svoji nepredstavljivi dobroti prevzel telo in je postal otrok. V svoji dobroti se je spustil iz svoje slave. Nihče v nebesih in nihče na zemlji ne more razumeti veličine Boga in nihče v nebesih in na zemlji ne more razumeti, kako je Bog postal reven in majhen za revne in majhne.«

Spomnimo se, da je božič praznik  »velikega Boga, ki postane majhen in v svoji majhnosti ne neha biti velik. V tej veliki dialektiki je velik majhen; v tem je Božja nežnost. Božja nežnost, je tista beseda, ki jo posvetnost skuša izbrisati iz slovarja. Bog, ki je velik, postane majhen, in ki je velik nenehno postaja majhen.«

Božič nam vsako leto podarja gotovost, da Božja luč še naprej sveti, navkljub naši človeški revščini; gotovost, da bo Cerkev izšla iz te stiske še lepša, očiščena in sijoča. Kajti vsi grehi, padci in zlo, ki so ga povzročili nekateri sinovi Cerkve, ne morejo nikoli zatemniti lepote njenega obraza, še več, z gotovostjo potrjujejo, da njena moč ni v nas, temveč je predvsem v Jezusu Kristusu, Zveličarju sveta in Luči vesolja, ki jo ljubi in je zanjo, svojo nevesto, dal svoje življenje. Božič potrjuje, da vso težko zlo, ki so ga povzročili nekateri, ne more zatemniti vsega dobrega, kar Cerkev zastonjsko počne na svetu. Božič zagotavlja, da je resnična moč Cerke in našega vsakodnevnega dela, - večkrat skritega, kot je delo v kuriji, kjer so svetniki! – večkrat skritega, je v Svetem Duhu, ki jo vodi in varuje skozi stoletja in spreminja celo grehe v priložnost odpuščanja, padce v priložnosti za prenovo, zlo v priložnost za očiščenje in zmago.

Najlepša hvala in blagoslovljen božič vsem!

21 december 2018, 11:23