Papež na zadnji dan leta: Ljubezen daje polnost vsemu, tudi času

Andreja Červek – Vatikan

Jezus – 'koncentrat' Božje ljubezni v človeku

Papež Frančišek je homilijo oprl na besede apostola Pavla iz Pisma Galačanom: »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,4-5). V ospredje je postavil izraz »polnost časa«, ki na prav poseben način odmeva v teh zadnjih urah leta, ko še bolj čutimo potrebo po nečem, kar bi napolnilo pomen minevanja časa. »Po nečem ali – bolje – po nekom. In ta 'nekdo' je prišel, Bog ga je poslal. To je njegov Sin, Jezus,« je dejal papež. Pred kratkim smo praznovali njegovo rojstvo. Rodil se je iz žene, Device Marije. Rodil se je pod postavo, kot judovski otrok, podrejen Gospodovi postavi. A kako je to lahko mogoče? Kako je to lahko znamenje polnosti časa? Seveda je za zdaj skoraj nevidno in nepomembno, a v dobrih tridesetih letih bo ta Jezus pokazal neverjetno moč, ki še vedno traja in ki bo trajala vso zgodovino. »Ta moč se imenuje ljubezen. Ljubezen daje polnost vsemu, tudi času. In Jezus je 'koncentrat' vse Božje ljubezni v enem človeku.«

Odkupiti – izstopiti iz suženjskega v svobodo

Sv. Pavel jasno pravi, zakaj je Božji Sin rojen v času, kaj je poslanstvo, ki mu ga je naložil Oče. Rodil se je, da bi »odkupil«. In to je bil drugi izraz, ki ga je papež Frančišek želel izpostaviti med homilijo – odkupiti, to pomeni »izstopiti iz suženjskega stanja in povrniti svobodo, dostojanstvo in svobodo, ki je lastna otrokom«. Suženjstvo, na katerega misli apostol, je suženjstvo postave, razumljene kot skupek zapovedi, ki jih je treba upoštevati; postave, ki zagotovo vzgaja človeka in je pedagoška, vendar pa ga ne osvobaja od njegovega stanja kot grešnika, ampak ga 'pribija' na to stanje, s tem ko mu preprečuje, da bi dosegel svobodo otroka.

Iz človeškega srca …

Bog Oče je poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi iz človekovega srca izkoreninil starodavno suženjstvo greha in mu tako povrnil dostojanstvo. Iz človeškega srca namreč – kot to uči Jezus v evangeliju (glej Mr 7,21-23) – prihajajo vsi slabi nameni, podlosti, ki kvarijo življenje in odnose. Kot je poudaril papež Frančišek, se ravno pri tem moramo zaustaviti in z bolečino in s kesanjem razmisliti, zakaj so tudi v tem letu, ki se izteka, mnogi moški in ženske živeli in živijo v »stanjih suženjstva«, nevrednih človeške osebe.

Naši bratje in sestre

Tudi v Rimu so bratje in sestre, ki se zaradi različnih vzrokov nahajajo v tem položaju. Sveti oče je posebej izpostavil tiste, ki živijo brez bivališča. Več kot deset tisoč jih je. Pozimi je njihova situacija še posebej težka. »Vsi ti so Božji sinovi in hčere, a različne oblike suženjstva, pogosto zelo kompleksne, so jih privedle do življenja na robu človeškega dostojanstva. Tudi Jezus se je rodil v podobnem položaju, vendar ne slučajno ali po nesreči. On se je hotel roditi tako, da bi pokazal Božjo ljubezen do malih in ubogih ter tako vrgel na svet seme Božjega kraljestva, kraljestva pravičnosti, ljubezni in miru, kjer ni nihče suženj, ampak smo vsi bratje in sestre, otroci enega samega Očeta. Cerkev, ki je v Rimu, noče biti brezbrižna do suženjstev našega časa, ampak hoče biti znotraj te stvarnosti, blizu tem osebam in tem situacijam.«

Ljubezen

Papež je želel spodbuditi k tej »obliki materinskosti Cerkve«, medtem ko praznujemo božje materinstvo Device Marije: »Ko motrimo to skrivnost, priznavamo, da je Bog 'rojen iz žene', da bi mi lahko prejeli polnost naše človeškosti, 'posinovljenje'. Iz njegovega ponižanja smo bili povzdignjeni. Iz njegove majhnosti je prišla naša veličina. Iz njegove šibkosti naša moč. Iz njegovega služenja naša svoboda. Kakšno ime naj damo vsemu temu, če ne Ljubezen? Ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha, h kateri nocoj sveta mati Cerkev po vsem svetu dviga svojo hvalnico in zahvalo,« je sklenil homilijo papež Frančišek.