Sveta maša za Latinsko Ameriko v baziliki sv. Petra

PAPEŽ

Papež med mašo za Latinsko Ameriko: Marija nas uči pristnega protagonizma

Papež Frančišek je ob prazniku Naše Gospe iz Gvadalupeja včeraj zvečer v baziliki sv. Petra daroval sveto mašo za Latinsko Ameriko. Med homilijo je spomnil, da Marija, »vzgojiteljica evangelija«, hodi z materinsko nežnostjo in rahločutnostjo. Povabil je, naj se od nje naučimo pristnega protagonizma, ki ne ponižuje ali se zateka k nasilju, ampak vrača dostojanstvo.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle.« (Lk 1,46-48) Tako se začne Magnifikat in preko njega Marija postane prva »vzgojiteljica evangelija« (CELAM, Puebla, 290): spominja nas na obljube, dane našim očetom ter nas vabi, da bi opevali Gospodovo usmiljenje.
Marija nas uči, da v umetnosti poslanstva in upanja ni potrebno veliko besed ali programov, njena metoda je zelo preprosta: hodila je in pela.

Marija je hodila

Marija je hodila. Tako nam jo predstavi evangelij po angelovem oznanjenju. V naglici – vendar ne v nemiru – je hodila proti Elizabetinemu domu, da bi jo spremljala v zadnjem obdobju nosečnosti; hitro je stopila k Jezusu, ko je na svatbi zmanjkalo vina; in že s sivimi lasmi zaradi let, ki so minila, je hodila do Golgote, da bi bila ob vznožju križa: na tistem pragu teme in bolečine se ni skrila ali odšla proč, hodila je, da bi bila tam.
Hodila je vse do Tepeyaca, da bi spremljala Juana Diega in še naprej hodi po celini, kadar preko slike, podobice, sveče ali svetinjice, rožnega venca ali zdravamarije, vstopi v dom, celico zapora, sobo v bolnici, v dom za ostarele, v šolo, v rehabilitacijski center … da bi rekla: »Ali nisem tukaj jaz, ki sem tvoja mati?« (Nican Mapohua, št. 119) Ona je poznala okolico bolj kot kdorkoli drug. Je žena, ki hodi z materinsko nežnostjo in rahločutnostjo, se pusti sprejeti kot gostja v družinskem življenju, razveže vse vozle mnogih težav, ki jih uspemo povzročiti in nas uči ostajati na nogah sredi viharjev.

V Marijini šoli se učimo biti na poti

V Marijini šoli se učimo biti na poti, da bi prišli tja, kjer moramo biti: ob nogah in na nogah pred mnogimi življenji, ki so izgubila upanje ali so jim ga ukradli.
V Marijini šoli se učimo hoditi po soseski ter po mestu, ne z udobnimi čevlji magičnih rešitev, trenutnih receptov in takojšnjih učinkov; ne v moči čudovitih obljub nekakšnega kvazinapredka, ki postopoma ne dela drugega kot da si prisvoji kulturno in družinsko identiteto ter našim ljudstvom odvzame tisto življenjsko tkivo, ki jih je ohranjalo in sicer z domišljavim namenom, da bi vzpostavili neko enkratno in enovito misel. V Marijini šoli se učimo hoditi po mestu in svoje srce hranimo z multikulturnim bogastvom, ki obstaja na celini; to se zgodi, kadar smo sposobni prisluhniti tistemu skritemu srcu, ki utripa v naših ljudstvih ter ohranja – kakor žerjavica pod tem, kar se zdi, da je pepel – čut za Boga ter njegovo transcendentnost, svetost življenja, spoštovanje do stvarstva, vezi solidarnosti, veselje umetnosti dobrega življenja ter zmožnosti biti brezpogojno srečni in veseli (prim. Srečanje z upravnim odborom Celama, Kolumbija, 7 september 2017).

Marija je pela

Marija je hodila in Marija je pela. Marija hodi tako, da prinaša radost tistega, ki opeva čudovita dela, ki jih je Bog dopolnil preko majhnosti svoje služabnice. Na svoji poti kakor dobra Mati vzbudi pesem, dá glas mnogim, ki so na takšen ali drugačen način čutili, da ne morejo peti. Dá besedo Janezu – ki poskoči v telesu svoje matere – dá besedo Elizabeti, ki začne blagoslavljati –, starčku Simeonu – ki prerokuje in sanja, Besedo uči govoriti njene prve besede.

Marija je drugim pomagala biti protagonisti

V Marijini šoli se učimo, da njeno življenje ni bilo zaznamovano s protagonizmom, ampak s tem, da je drugim pomagala biti protagonisti. Opogumlja, uči govoriti in predvsem spodbuja, da bi živeli drznost vere in upanja. Na ta način ona sama postaja prosojnost Gospodovega obličja, ki izkazuje svojo moč tako, da vabi in kliče k soudeležbi pri izgradnji njegovega živega templja. Tako je storila z Indijancem Juanom Diegom ter z mnogi drugimi, katerim je dala glas, da so izstopili iz anonimnosti; dala je spoznati njihovo obličje in njihovo zgodovino ter jih storila za protagoniste naše zgodovine zveličanja. Gospod ne išče egoističnega aplavza ali posvetnega občudovanja. Njegova slava je v tem, da svoje otroke stori za protagoniste stvarstva. Z materinskim srcem Marija želi vzdigniti in povrniti dostojanstvo vsem tistim, ki so bili zaradi različnih razlogov in okoliščin zapuščeni in vrženi v pozabo.

V Marijini šoli se učimo pristnega protagonizma

V Marijini šoli se učimo protagonizma, ki nima potrebe, da bi poniževal, se izživljal nad drugimi, jim vzel ugled ali jih zasmehoval, da bi se čutil pomembnega; ki se ne zateka k fizičnemu ali psihološkemu nasilju, da bi se čutil varnega in zaščitenega. Gre za protagonizem, ki se ne boji nežnosti in božanja ter ve, da je njegovo najboljše obličje služenje. V njeni šoli se naučimo pristnega protagonizma, naučimo se povrniti dostojanstvo vsemu, kar se je zgodilo in sicer z vsemogočno močjo božje ljubezni, ki je neustavljiva moč njegove obljube usmiljenja.
V Mariji Gospod zavrne skušnjavo, da bi izročil protagonizem môči ustrahovanja in oblasti, kriku najmočnejšega ali uveljavljanja na podlagi laži in manipulacije. Z Marijo Gospod varuje vernike pred tem, da bi njihovo srce otrdelo in bi mogli nenehoma spoznavati prenovljeno in prenavljajočo moč solidarnosti, ki more slišati utripanje Boga v srcu mož in žena naših ljudstev.

Gvadalupska Devica je preprosto Latinoameričanka

Marija, »vzgojiteljica evangelija«, je hodila in pela po naši celini in zato se Gvadalupske Device ne spominjamo le kot avtohtone prebivalke, Španke, špansko govoreče Američanke ali Afroameričanke. Je preprosto Latinoameričanka: Mati rodovitne in velikodušne zemlje, v kateri se moremo vsi, na takšen ali drugačen način, srečati, saj imamo vodilno vlogo pri gradnji svetega Templja Božje družine.