PAPEŽ

Papež Frančišek o Štefanovih držah izročitve Bogu in odpuščanja

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Božično veselje še vedno preplavlja naša srca. Še vedno odmeva čudovito oznanilo, da je Kristus za nas rojen in prinaša svetu mir. V tem ozračju veselja obhajamo danes praznik sv. Štefana, diakona in prvega mučenca.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Po molitvi in blagoslovu se je sveti oče zahvalil za vsa voščila, ki jih je prijel tako iz Rima kot z vseh koncev sveta.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Lahko se zdi nenavadno pridružiti spomin na sv. Štefana k Jezusovemu rojstvu, saj se pojavi nasprotje med betlehemskim veseljem in dramo Štefana, ki je bil kamenjan v Jeruzalemu med prvim preganjanjem proti porajajoči se Cerkvi. V resnici pa ni tako, saj je Dete Jezus Božji Sin, ki je postal človek in bo rešil človeštvo tako, da bo umrl na križu. Sedaj ga zremo v jaslih povitega v plenice, po križanju pa bo ponovno povit v povoje in položen v grob.

Prva Štefanova drža je izročitev svojega duha Gospodu

Sveti Štefan je bil prvi, ki je šel z mučeništvom po poti svojega božanskega Učitelja. Umrl je kot Jezus, izročujoč svoje življenje Bogu in odpuščajoč svojim

preganjalcem. Dve drži: izročil je svojega duha Bogu in odpustil, odpustil preganjalcem. Medtem ko so ga kamenjali, je rekel: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha« (Apd 7,59). Povsem enake besede tistim, ki jih je izgovoril Kristus na križu: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Štefanova drža, s katero zvesto posnema Jezusovo držo je povabilo namenjeno vsakemu od nas, da z vero sprejmemo iz Gospodovih rok, kar nam bo življenje prineslo pozitivnega in tudi negativnega. Naše bivanje ne zaznamujejo samo srečne okoliščine, to vemo, temveč tudi trenutki težav in zbeganosti. Toda zaupanje v Boga nam pomaga sprejeti težavne trenutke in jih živeti kot priložnosti za rast vere in ustvarjanja novih odnosov z brati. Gre za to, da se izročimo v Gospodove roke, saj vemo, da je Oče bogat z dobroto do svojih otrok.

Druga Štefanova drža je odpuščanje

Druga Štefanova drža, s katero je posnemal Jezusa v krutem trenutku križa, je odpuščanje. Ni preklel svojih preganjalcev, temveč za njih molil: »Pokleknil je in zaklical z močnim glasom: 'Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60). Poklicani smo učiti se od njega odpuščati, vedno odpuščati. Odpuščanje namreč razširi srce, poraja podeljevanje, podarja vedrino in mir. Prvi mučenec Štefan nam kaže pot, po kateri hoditi v medsebojnih odnosih v družini, v šoli ali v službi, v župniji in po različnih skupnostih. Vedno odprti za odpuščanje. Logika odpuščanja in usmiljenja vedno zmaguje in odpira obzorja upanja. Odpuščanje pa gojimo z molitvijo, saj ni lahko odpuščati in molitev nam omogoča, da smo s pogledom vedno zazrti v Jezusa. Štefan je bil sposoben odpustiti svojim morilcem, ker se je poln Svetega Duha zazrl v nebo in je imel oči odprte na Bogu (prim. Apd 7,55). Iz molitve mu je prišla moč, da je lahko pretrpel mučeništvo. Vztrajno moramo molitvi Svetega Duha, da razlije na nas dar trdnosti, ki ozdravlja naše strahove, naše slabosti, naše majhnosti in razširja srce za odpuščati, vedno odpuščati.

Prošnja k Mariji in sv. Štefanu

Prosimo za priprošnjo Marijo in sv. Štefana. Njuna molitev naj nam pomaga vedno zaupati se Bogu, še posebej med težkimi trenutki in naj nas podpira v odločitvi, da bomo moški in ženske, ki so sposobni odpuščati.

Prisluhni opoldanskemu nagovoru