Papež: Človekove pravice v središču, tudi kadar to pomeni iti proti toku

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sveti oče na začetku pisma pozdravi vse prisotne na konferenci, ki jo organizirata Dikasterij za služenje celostnemu človeškemu razvoju in Papeška univerza Gregoriana ob 70-letnici Splošne deklaracije človekovih pravic ter 25-letnici Dunajske deklaracije in akcijskega programa.
Papež Frančišek poudari, da je želela družina Narodov preko teh dveh dokumentov priznati enako dostojanstvo vsake človeške osebe[1], iz katerega izhajajo temeljne pravice in svoboda, ki so, v kolikor ukoreninjene v naravi človeške osebe, splošne, nedeljive, medsebojno odvisne in povezane[2]. Hkrati Deklaracija iz leta 1948 priznava, da ima »vsak posameznik dolžnosti do skupnosti, kajti samo v njej je mogoč svoboden in poln razvoj njegove osebnosti«.[3]  
Sveti oče doda, da je v letu, ko obhajamo pomenljivi obletnici teh mednarodnih pravnih sredstev, primerno, da poglobljeno premislimo o temelju in spoštovanju človekovih pravic v sodobnem svetu. Želi, da bi bil ta razmislek napoved prenovljenega prizadevanja za varovanje človeškega dostojanstva, s posebno pozornostjo na najbolj ranljive člane skupnosti.

Papež nadalje spomni, da moremo ob pogledu na naše sodobne družbe odkriti mnoga protislovja, ki nas vabijo, da se vprašamo, če je enako dostojanstvo vseh človeških bitij, ki je bilo slovesno razglašeno pred 70 leti, resnično priznano, spoštovano, zaščiteno in spodbujano v vsakršni okoliščini. Danes se v svetu še naprej nadaljujejo številne oblike krivice, ki jih spodbujajo omejevalni antropološki pogledi in ekonomski model, ki temelji na dobičku, ki izkorišča, škartira in celo ubija človeka.[4] Medtem ko en del človeštva živi v izobilju, je lastno dostojanstvo drugega dela človeštva prezirano ali poteptano ter so njegove temeljne pravice zapostavljene ali kršene.

Sveti oče na tem mestu poudari, da misli na otroke, katerim se zanika pravica, da bi prišli na svet; na tiste, ki nimajo dostopa do sredstev, ki so nujno potrebna za dostojno življenje;[5] na tiste, ki so izključeni iz primerne izobrazbe; na tiste, ki po krivici nimajo dela ali so primorani delati kot sužnji; na tiste, ki so zaprti v nečloveških pogojih, so mučeni ali nimajo možnosti, da bi bili osvobojeni; na žrtve prisilnih izginotij ter njihove družine.
Papeževa misel gre tudi k vsem tistim, ki živijo v okolju, v katerem prevladujeta sumničavost in preziranje, ki vodita k dejanjem nestrpnosti, diskriminacije in nasilja zaradi rasne, etnične, narodne ali verske pripadnosti.[6]

»Ob koncu ne morem ne da bi spomnil na tiste, ki doživljajo mnogotera kršenja svojih temeljnih pravic v tragičnem kontekstu oboroženih spopadov, medtem ko trgovci smrti brezvestno bogatijo za ceno krvi njihovih bratov in sester.
Ti pereči pojavi zadevajo nas vse. Kadar so namreč kršene temeljne pravice, kadar se daje prednost le nekaterim pravicam pred drugimi ali kadar se jih zagotovi le določenim skupinam, tedaj se dogajajo velike krivice, ki povečujejo konflikte s težkimi posledicami – tako znotraj posameznih narodov, kakor tudi v odnosih med njimi.
Vsakdo je torej poklican, da glede na specifično nalogo, ki jo ima, pogumno in odločno prispeva k spoštovanju temeljnih pravic vsake osebe, posebej tistih »nevidnih«: mnogih, ki so lačni in žejni, nagi, bolni, tujci ali v ječi (prim. Mt 25,35-36), ki živijo na robovih družbe ali so izključeni.
Ta potreba po pravičnosti in solidarnosti ima poseben pomen za nas kristjane, saj nas sam evangelij vabi, da bi pogled povzdignili k najmanjšim izmed naših bratov in sester, da bi sočustvovali z njimi (prim. Mt 14,14) ter si konkretno prizadevali lajšati njihovo trpljenje.

Ob tej priložnosti želim z žalostjo v srcu pozvati vse, ki imajo odgovornosti v različnih institucijah, naj postavijo človekove pravice v središče vseh politik, vključno s sodelovanjem pri razvoju, tudi kadar to pomeni iti proti toku.
V želji, da bi mogla ta dva dneva premišljevanja ponovno prebuditi vesti in navdihniti pobude, ki bodo varovale in pospeševale človeško dostojanstvo, izročam vsakega izmed vas, vaše družine in vaša ljudstva priprošnji presvete Marije, kraljice miru, ter na vse kličem obilje božjih blagoslovov.«

Iz Vatikana, 10. decembra 2018
Frančišek

[1] Prim. Splošna deklaracija človekovih pravic, 10. december 1948, Preambola in 1. člen.
[2] Prim. Dunajska deklaracija, 25. junij 1993, št. 5.
[3] Splošna deklaracija človekovih pravic, člen 29.1.
[4] Prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 53.
[5] Prim. Janez XXIII. Okrožnica Pacem in terris, 11. april 1963, 6.
[6] Prim. Govor udeležencem svetovne konference na temo »Ksenofobija, rasizem in populistični nacionalizem v kontekstu svetovnih migracij«, 20. september 2018.