Cerca

Vatican News
Papež Frančišek Papež Frančišek 

Frančišek: Tema večnosti pogosto pozabljena

Danes popoldne je v Vatikanu potekalo XXIII. slovesno zasedanje papeških akademij. Državni tajnik kard. Pietro Parolin je podelil Nagrado papeških akademij. Letos sta jo prejela Stefano Abbate in Francisco Javier Pueyo Velasco. Prebral pa je tudi papeževo sporočilo, poslano kard. Gianfrancu Ravasiju, ki predseduje svetu za koordinacijo med papeškimi akademijami.

Andreja Červek – Vatikan

Tema letošnjega slovesnega zasedanja je Večnost, drugi obraz življenja. Kot zapiše papež Frančišek, je tema večnosti precej zanemarjena tako na področju teološkega raziskovanja zadnjih let kot pri oznanjevanju in formaciji vernikov. Pa vendar gre za bistveno jedro krščanske vere, ki je tesno povezano z izpovedovanjem vere v Kristusa, umrlega in vstalega. Kljub temu pa eshatološki razmislek o večnem življenju in vstajenju pri katehezah in obhajanjih ne najde prostora in pozornosti, ki si ju zasluži. Včasih imamo občutek, da je ta tema namerno pozabljena in opuščena, ker se na videz zdi daleč od vsakdanjega življenja in sodobne občutljivosti.

Zaprtost pred transcendentnimi obzorji

Papež dodaja, da se temu ni treba preveč čuditi: »Eden od pojavov, ki zaznamujejo sedanjo kulturo je namreč ravno zaprtost pred transcendentnimi obzorji, umikanje vase, skoraj izključna navezanost na sedanjost, pri čemer se pozablja ali cenzurira razsežnosti preteklosti in predvsem prihodnosti, ki je še posebej pri mladih razumljena kot temačna in polna negotovosti. Prihodnost onkraj smrti se v tem kontekstu neizogibno zdi še bolj oddaljena, nejasna in povsem neobstoječa.«

Jezik, ki posreduje resnico o večnem življenju

Majhna pozornost do teme večnosti, do krščanskega upanja, ki oznanja vstajenje in večno življenje v Bogu in z Bogom, je lahko odvisna še od drugih dejavnikov. Papež navede tradicionalni jezik, ki se uporablja v pridigah ali pri katehezah, ko se govori o tej resnici vere, in ki se lahko danes zdi skoraj nerazumljiv, pogosto pa posreduje bolj malo pozitivno in privlačno podobo o večnem življenju. Drugi obraz življenja se tako lahko zdi monoton in ponavljajoč, dolgočasen, celo žalosten in navsezadnje nepomemben in irelevanten za sedanjost.

Želja po življenju in po Bogu

Drugačnega mnenja so bili cerkveni očetje. Papež navede Gregorja iz Nise, ki je večno življenje razumel kot eksistencialno stanje, ki ni statično, ampak dinamično in živo. Človeška želja po življenju in sreči, ki je tesno povezana z željo po videti in spoznati Boga, stalno raste in se obnavlja, s tem ko prehaja od enega stadija do drugega, ne da bi našla cilj in izpolnitev. Izkušnja srečanja s transcendentnim Bogom pa osvoji človeško in predstavlja cilj, ki je neskončen in vedno novi.

Obuditi razpravo o lepoti večnosti

»Razmišljanje cerkvenih očetov in velikih teologov bi nam torej moralo pomagati in nas spodbuditi, da bi tako z jezikom, ki ustreza naši vsakdanjosti, kot s primerno poglobitvijo ponovno ponudili središče naše vere, upanje, ki nas spodbuja in nam daje moč za krščansko pričevanje v svetu, to je lepota večnosti,« zapiše Frančišek in izrazi upanje, da se bosta povečala zanimanje in razmišljanje o večnosti. Brez te razsežnosti namreč sedanjost postane brez zadnjega smisla, brez zmožnosti za obnovo in brez upanja v prihodnost.

04 december 2018, 17:10