PAPEŽ

Papež Frančišek: Ljubezen do Boga in do bližnjega sta dva obraza iste medalje

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V središču evangelija te nedelje (prim. Mr 12,28b-34) je zapoved ljubezni: ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Neki pismouk je vprašal Jezusa: »Katera zapoved je prva med vsemi?« (v. 28). Odgovori tako, da navede tisto izpoved vere, s katero vsak Izraelec začne in konča svoj dan, ki se začenja z besedami: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini!« (5Mz 6,4). Na ta način Izrael ohranja svojo vero v temeljni resničnosti celostno, saj je samo en Gospod in ta Gospod je »naš« v smislu, da se je vezal z nami z neločljivo pogodbo in nas je ljubil, nas ljubi in nas bo za vedno ljubil. In iz tega vira ljubezni Boga, Gospoda, izhaja za nas dvojna zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (vv. 30-31).

Ljubezen do Boga in do bližnjega sta dva obraza iste medalje

Ko je izbral ti dve Besedi, ki ju je Bog namenil svojemu ljudstvu in ju postavil skupaj, nas je Jezus enkrat za vselej poučil, da sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega neločljivi, ali bolje, še več, podpirata druga drugo. Čeprav sta postavljeni druga za drugo, sta dva obraza iste medalje. Živeti ju skupaj sta resnična moč vernika! Ljubiti Boga, je živeti Njega in za Njega, za to kar On je in za to kar on dela. In naš Bog je podaritev brez zadržkov, je odpuščanje brez omejitev, je odnos, ki spodbuja in daje rast. Ljubiti Boga pomeni vložiti vse svoje moči za to, da smo njegovi sodelavci pri služenju brez zadržkov svojemu bližnjemu, skušati odpuščati brez omejitev in da gojimo odnose občestva in bratstva.

Bližnji ni v naprej izbrana oseba

Evangelist Marko ne posveča skrb temu, da bi nadrobno opisal, kdo je bližnji, kajti bližnji je oseba, ki jo srečam na poti svojega vsakdana. Ne gre za to, da bi že v naprej »izbral« svojega bližnjega. To ni krščansko, da vnaprej izberem bližnjega, to ni krščansko, to je pogansko. Ampak da bi imel oči za videti ga in srce za želeti mu dobro. Če se bomo vadili v gledanju z Jezusovim pogledom, bomo vedno prisluhnili njemu ter se postavili ob njega, ki to potrebuje. Potrebe bližnjega prav gotovo zahtevajo učinkovite odgovore, še prej pa zahtevajo podelitev. S prispodobo lahko rečemo, da lačni potrebuje ne samo krožnik enolončnice, ampak tudi nasmeh, da se mu prisluhne, pa tudi molitev, morda celo skupaj z njim. Današnji evangelij nas vabi, da smo, ne samo usmerjeni na nujnosti najrevnejših bratov, ampak da smo pozorni na njihovo potrebo po bratski bližini, po smislu življenja in po »nežnosti«. To je poziv našim krščanskim skupnostim, saj gre za to, da se izognejo tveganju biti skupnosti, kjer je veliko pobud pa malo odnosov. Tveganje skupnosti je, da postanejo »servisne postaje«, a bolj malo bratovščine v polnem krščanskem pomenu te besede.

Dvojna razsežnost ljubezni je značilnost Kristusovega učenca

Bog, ki je ljubezen, nas je ustvaril za ljubezen in zato lahko ljubimo druge in ostanemo povezani z Njim. Varljivo bi bilo domišljati si, ljubiti bližnjega, ne da bi ljubili Boga. Prav tako pa bi bilo varljivo domišljati si ljubiti Boga, ne da bi ljubili bližnjega. Dve razsežnosti ljubezni do Boga in do bližnjega v svoji enosti, sta značilni za Kristusovega učenca.