Beta različica

Cerca

Vatican News
2018.10.14 Canonizzazione Paolo VIPapež Frančišek je razglasil sedem novih svetnikov katoliške Cerkve na Trgu sv. Petra. Papež Frančišek je razglasil sedem novih svetnikov katoliške Cerkve na Trgu sv. Petra.  (Vatican Media)

Papež med kanonizacijo: Naj nam Gospod pomaga posnemati njihove zglede

»Drugo berilo nam je povedalo, da je "Božja beseda živa, učinkovita in ostra" (Heb 4,12). Prav tako je: Božja Beseda ni le skupek resnic ali spodbudna duhovna pripoved; ne, je živa Beseda, ki zadeva življenje, ki ga preoblikuje. Tam Jezus osebno, On, ki je živa Beseda Boga, govori na naše srce.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med slovesno sveto mašo, ki jo je danes dopoldan daroval na Trgu svetega Petra, in med katero je za svetnike razglasil sedem blaženih: papeža Pavla VI., Oskarja Romera, Frančiška Spinellija, Vincencija Romana, Marijo Katarino Kasper, Nazarijo Ignacijo sv. Terezije Jezusove in Nuncija Sulprizia. Ob tej priložnosti je sveti oče nosil palij in pastoral Pavla VI., cingulum s sledovi krvi Oskarja Romera ter uporabil kelih papeža Pavla VI.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Evangelij nas posebej vabi k srečanju z Gospodom, po zgledu »nekoga«, ki »je pritekel« k njemu (prim. Mr 10,17). Lahko se poistovetimo s tistim človekom, čigar imena besedilo ne navede – skoraj kot bi predlagalo, da bi lahko predstavljal vsakega izmed nas. On vpraša Jezusa, kaj naj stori, da bo »deležen večnega življenja« (v. 17). Sprašuje po življenju za vedno, po življenju v polnosti: kdo izmed nas ga ne bi želel? Vendar pa opazimo, da ga želi kakor dediščino, ki bi jo imel, kakor dobrino, ki se jo pridobi, osvoji z lastnimi močmi. Da bi posedoval to dobrino, je izpolnjeval zapovedi vse od svojega otroštva in za to, da bi dosegel cilj, je pripravljen izpolnjevati tudi druge; zato vpraša: »Kaj moram storiti, da bom imel?«

Od izpolnjevanja zapovedi do zastonjske ljubezni in podaritve

Jezusov odgovor ga potre. Jezus se ozre vanj in ga vzljubi (prim. v. 21). Jezus spremeni perspektivo: od izpolnjevanja zapovedi zato, da bi dobil plačilo, na zastonjsko in popolno ljubezen. Tisti nekdo je govoril v smislu povpraševanja in ponudbe, Jezus pa mu predlaga povest ljubezni. Reče mu, naj preide od izpolnjevanja zakonov na podaritev samega sebe; od tega, da bi delal zase, k temu, da bi bil z Njim. Poda mu »oster« predlog življenja: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim … in pridi ter hodi za menoj!« (v. 21)

Ne hodi za Jezusom le takrat, ko ti ugaja, išči ga vsak dan

Tudi tebi Jezus pravi: »Pridi, hodi za menoj!« Pridi: ne stoj na mestu, saj ni dovolj, da ne delaš nič slabega, za to, da bi bil Jezusov. Hodi za menoj: ne hodi za Jezusom le takrat, ko se ti ljubi ko ti ugaja, ampak ga išči vsak dan; ne bodi zadovoljen z izpolnjevanjem zapovedi, s tem, da daš malo miloščine in zmoliš kakšno molitev: najdi v Njem Boga, ki te vedno ljubi, smisel tvojega življenja, moč, da se daruješ.

Pusti to, kar obtežuje srce, izprazni se dobrin

Jezus pravi tudi: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim.« Gospod ne teoretizira o revščini in bogastvu, ampak gre naravnost k življenju. Prosi te, da pustiš to, kar obtežuje srce, da se izprazniš dobrin. Saj če je srce polno dobrin, ne bo prostora za Gospoda, ki bo postal ena izmed drugih stvari. Zato je bogastvo nevarno in – Jezus pravi – da otežuje celo zveličanje. Ne zato, ker bi bil Bog strog, ne! Problem je z naše strani: to, da imamo preveč, da želimo preveč, nam duši srce in zato postajamo nesposobni ljubiti. Zato sv. Pavel spominja, da je »pohlep po denarju korenina vsega zla« (1Tim 6,10). To vidimo: kjer se postavi v središče denar, ni prostora za Boga in ni prostora niti za človeka.

Jezus da vse in zahteva vse

Jezus je radikalen. On da vse in zahteva vse: da popolno ljubezen in zahteva nedeljeno srce. Tudi danes se nam daje kot živi Kruh; ali mu moremo dati v zameno drobtine? Njemu, ki je postal naš služabnik celo tako, da je šel za nas na križ, ne moremo odgovoriti le z izpolnjevanjem določenih zapovedi. Njemu, ki nam ponuja večno življenje, ne moremo dati le nekega delčka časa. Jezus se ne zadovolji z določenim »odstotkom ljubezni«: ne moremo ga ljubiti 20, 50 ali 60-odstotno. Ali vse ali nič.

Naše srce je kot magnet

Dragi bratje in sestre, naše srce je kakor magnet: pusti se privlačiti ljubezni, vendar pa se lahko pritrdi le na enem mestu in mora izbrati: ali bo ljubilo Boga ali bo ljubilo bogastvo sveta (prim. Mt 6,24); ali bo živelo za to, da bo ljubilo ali bo živelo zase (prim. Mr 8,35). Vprašajmo se, na kateri strani smo. Vprašajmo se, na kateri točki smo v naši povesti ljubezni z Bogom. Ali se zadovoljimo s kakšno zapovedjo ali sledimo Jezusu kot zaljubljeni, resnično pripravljeni kaj pustiti zaradi Njega?

Nam zadošča Jezus ali iščemo mnoge druge gotovosti sveta?

Jezus sprašuje vsakega izmed nas in vse nas kot Cerkev na poti: ali smo Cerkev, ki le pridiga o dobrih predpisih ali smo Cerkev-nevesta, ki se za svojega Gospoda vrže v ljubezen? Ali mu resnično sledimo ali se vračamo na stopinje sveta, kakor tisti nekdo? Skratka, nam zadošča Jezus ali iščemo mnoge druge gotovosti sveta?

Prosimo, da bi znali pustiti zaradi ljubezni do Gospoda

Prosimo za milost, da bi znali pustiti zaradi ljubezni do Gospoda: pustiti bogastvo, hrepenenje po vlogah in močeh, strukture, ki niso več primerne za oznanjevanje evangelija, bremena, ki zavirajo poslanstvo, zanke, ki nas privezujejo na svet. Brez skoka naprej v ljubezni, naše življenje in naša Cerkev zbolita za »egocentrično samovšečnostjo« (Veselje evangelija, 95): išče se veselje v nekaterih bežnih užitkih, zapira se v nerodovitno čvekanje; prepusti se enoličnosti krščanskega življenja brez zagona, kjer malo narcisizma zakrije žalost, ker ostanemo neizpolnjeni.    

Srce, ki svobodno ljubi Boga, vedno širi veselje

Tako je bilo za tistega nekoga, ki – kot pravi evangelij – »je žalosten odšel« (v. 22). Zasidral se je v zapovedi in v svoje mnoge dobrine, ni dal srca. In kljub temu, da je srečal Jezusa in prejel njegov ljubezniv pogled, je odšel žalosten. Žalost je dokaz neizpolnjene ljubezni. Je znamenje mlačnega srca. Medtem ko srce, ki je razbremenjeno dobrin, ki svobodno ljubi Boga, vedno širi veselje, tisto veselje, ki je danes zelo potrebno. Sveti papež Pavel VI. je zapisal: »Sredi svojih stisk morajo naši sodobniki poznati veselje in slišati njegov spev« (Apostolska spodbuda O krščanskem veselju, I). Jezus nas danes vabi, naj se vrnemo k izvirom veselja, ki so srečanje z Njim, pogumna izbira, da bi tvegali za to, da bi mu sledili, zadovoljstvo, da bi nekaj pustili, da bi objeli njegovo življenje. Svetniki so prehodili to pot.

Zgled Pavla VI. …

To je storil Pavel VI. po zgledu apostola, čigar ime je privzel. Kakor on je svoje življenje razdal za Kristusov evangelij, premoščal nove meje ter bil njegova priča pri oznanjevanju in dialogu, prerok ekstravertirane Cerkve, ki gleda oddaljene in skrbi za revne. Pavel VI. je tudi v naporu in sredi nerazumevanj z navdušenjem pričeval o lepoti in veselju o popolni hoji za Jezusom. Danes nas še vedno spodbuja, skupaj s koncilom, katerega modri krmar je bil, naj živimo svojo skupno poklicanost: vsesplošno poklicanost k svetosti. Ne k polovičarstvu, ampak k svetosti.

… in ostalih svetnikov

Lepo je, da je skupaj z njim in drugimi današnjimi svetniki in svetnicami msgr. Oskar Romero, ki je zapustil gotovosti sveta, celo svojo varnost, da bi dal življenje, kot uči evangelij, blizu revnim in svojim ljudem, s srcem, ki je bilo namagneteno z Jezusom in z brati. Isto lahko rečemo za Frančiška Spinellija, Vincencija Romana, Marijo Katarino Kasper, Nazarijo Ignacijo sv. Terezije Jezusove in tudi za našega neapeljskega fanta Nuncija Sulprizia. Mlad, pogumen in ponižen svetnik je, ki je znal srečati Jezusa v trpljenju, v tišini in darovanju samega sebe. Vsi ti svetniki so v različnih okoliščinah z življenjem prevedli današnjo Besedo, brez mlačnosti, brez preračunavanja, z vnemo, da bi tvegali in pustili. Bratje in sestre, naj nam Gospod pomaga posnemati njihove zglede.

Prisluhni homiliji
14 oktober 2018, 11:30