Cerca

Vatican News
Papež Frančišek Papež Frančišek  (AFP or licensors)

Poslanica papeža Frančiška kitajskim katoličanom in vesoljni Cerkvi

»Dragi bratje v škofovstvu, duhovniki, posvečene osebe in vsi verniki katoliške Cerkve na Kitajskem, zahvaljujmo se Gospodu, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje in priznajmo, da »nas je on naredil in mi smo njegovi, njegovo ljudstvo, čreda njegove paše« (Ps 100,3).« S temi besedami se začne poslanica papeža Frančiška kitajskim katoličanom in vsej vesoljni Cerkvi.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Poslanica papeža Frančiška kitajskim katoličanom in vesoljni Cerkvi
»Na veke traja njegova ljubezen, od roda do roda njegova zvestoba« (Ps 100, 5)

Dragi bratje v škofovstvu, duhovniki, posvečene osebe in vsi verniki katoliške Cerkve na Kitajskem, zahvaljujmo se Gospodu, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje in priznajmo, da »nas je on naredil in mi smo njegovi, njegovo ljudstvo, čreda njegove paše« (Ps 100,3).

V tem trenutku odmevajo v moji duši besede, s katerimi vas je moj častitljivi predhodnik v pismu 27. maja 2007 spodbujal: »Katoliška Cerkev na Kitajskem, majhna čreda, ki je navzoča in deluje v prostranosti tega ogromnega naroda, ki hodi skozi stoletja zgodovine, kako spodbudno in izzivalno odmevajo zate Jezusove besede: ''Ne boj se majhna čreda, kajti vašemu Očetu je bilo v veselje, da vam da kraljestvo'' (Lk 12,32)… zato ''naj tako sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih'' (Mt 5,16) (Benedikt XVI. Pismo kitajskim katoličanom, 27. maj 2007).

1. Zadnje čase so krožili številni nasprotujoči si glasovi o sedanjosti, predvsem pa o prihodnosti katoliških skupnosti na Kitajskem. Zavedam se, da tak vrtinec mnenj in razmišljanj lahko ustvari ne majhno zmešnjavo, prebujajoč v številnih srcih nasprotujoča si občutja. Nekaterim so se pojavili dvomi in zmedenost; drugi imajo občutek, da jih je Sveti sedež zapustil in istočasno se pojavlja boleče vprašanje o vrednosti trpljenja, s katerim so se morali soočiti, če so hoteli živeti v zvestobi Petrovemu nasledniku. Pri številnih drugih pa prevladujejo pozitivna pričakovanja in razmišljanja, ki jih spodbuja upanje po vedno bolj vedri prihodnosti glede rodovitnega pričevanja vere na kitajskih tleh.

Takšno stanje se je začelo zaostrovati predvsem v povezavi z Začasnim sporazumom med Svetim sedežem in Ljudsko republiko Kitajsko, ki je bil, kakor veste, v preteklih dneh podpisan v Pekingu. V tem usodnem trenutku, tako pomenljivem za življenje Cerkve, vam želim preko te kratke poslanice zagotoviti, da ste dnevno navzoči v moji molitvi ter podeliti z vami čutenja, ki so v mojem srcu.

To sta občutji zahvaljevanja Gospodu in iskrenega občudovanja – ki je tudi občudovanje celotne katoliške Cerkve – za dar vaše zvestobe, stanovitnosti v preizkušnji, v Božji previdnosti zakoreninjenega zaupanja in to tudi tedaj, ko so se nekateri dogodki izkazali za še posebej nasprotne in težke.

Te boleče izkušnje pripadajo duhovnemu zakladu katoliške Cerkve na Kitajskem in vsega Božjega ljudstva, ki roma na tej zemlji. Zagotavljam vam, da Gospod ravno preko kotla preizkušenj, nikoli ne preneha obsipati nas s svojimi tolažbami in nam pripravljati še večje veselje. S 126. psalmom smo bolj kot gotovi, da »tisti, ki seje v solzah, žanje v veselju« (Ps 126, 5)!

Nadaljujmo torej s pogledom usmerjenim na zgledu tolikih vernikov in pastirjev, ki se niso obotavljali ponuditi svoje »lepo pričevanje« (prim. 1Tm 6,13) za evangelij, vse do darovanja svojega življenja. Imamo jih lahko za prave Božje prijatelje!

2. Sam sem na Kitajsko gledal kot na deželo z velikimi možnostmi in na kitajsko ljudstvo kot mojstra in varuha neizmerne kulturne in modrostne dediščine, ki se je ob nasprotovanjih prečiščevala in vključevala različnosti in ki ni slučajno v starodavnih časih vstopilo v stik s krščanskim sporočilom. P. Matej Ricci DJ je z veliko ostroumnostjo dejal ter izzval k kreposti zaupanja, kajti »preden se sklene prijateljstvo, je potrebno opazovati, potem ko je bilo sklenjeno, pa je potrebno zaupati«.

Moje prepričanje pa tudi je, da je srečanje lahko pristno in rodovitno le, če se zgodi preko izvajanja dialoga, kar pa pomeni spoznati se, spoštovati se in »hoditi skupaj« za izgradnjo vedno bolj soglasne skupne prihodnosti.

V to brazdo je torej postavljen Začasen sporazum, ki je sad dolgega in zapletenega institucionalnega dialoga Svetega sedeža s kitajskimi vladnimi oblastmi. Dialog se je začel že s svetim Janezom Pavlom II. in se je nadaljeval z Benediktom XVI. Pri tem procesu Sveti sedež ni imel in nima v mislih nič drugega, kot uresničiti duhovne in pastoralne namene lastne Cerkvi, to je podpirati in pospeševati oznanilo evangelija ter doseči in ohraniti polno in vidno enost katoliške skupnosti na Kitajskem.

O vrednosti in o namenih tega Sporazuma bi vam želel predlagati nekaj razmišljanj in vam tako ponudil kakšno pastoralno duhovno izhodišče za na pot, ki smo jo v tej novi fazi poklicani prehoditi.

Gre za pot, ki kakor predhodni odsek poti »zahteva čas in predpostavlja dobro voljo obeh strani« (Benedikt XVI., Pismo kitajskim katoličanom, 27. maj 2007, 4). Vendar pa Cerkev, tako zunaj kot znotraj Cerkve, ne gre samo za sprejetje človeških vrednot, temveč za odgovor na duhovno poklicanost, torej iti iz same sebe, ta bi objela »veselje in upanje, žalost in stiske današnjih ljudi, predvsem revežev in vseh tistih, ki trpijo« (Gaudium et spes, 1), kakor tudi sedanje izzive, ki nam jih Bog daje. Zato je to cerkveni klic, naj postanemo romarji na poteh zgodovine, zaupajoč predvsem v Boga in njegove obljube, kakor so to storili Abraham in naši očetje v veri.

Abraham, poklican od Boga, je ubogal in odrinil v neznano deželo, ki naj bi jo prejel v dediščino, ne da bi pri tem poznal pot, ki je se odpirala pred njim. Če bi Abraham zahteval idealne družbene in politične pogoje preden je odrinil iz svoje dežele, morda ne bi nikoli odpotoval. On pa je zaupal Bogu, njegovi Besedi in je zapustil svojo hišo ter osebno gotovost. Niso mu torej zgodovinske spremembe omogočile zaupanje v Boga, ampak je njegova čista vera povzročila spremembo zgodovine. Vera je namreč »temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Po tej veri so se naši predniki izkazali pred Bogom« (Heb 11,1-2).

3. Kot Petrov naslednik vas želim potrditi v tej veri (prim. Lk 22,32), v Abrahamovi veri, v veri Device Marije, v veri, ki ste jo prejeli ter vas povabiti, da z vedno večjim prepričanjem polagate svoje zaupanje v Gospoda zgodovine ter v razločevanje njegove volje, ki jo izpolnjuje Cerkev. Kličimo za dar Svetega Duha, da bo razsvetlil razum in ogrel srca ter nam pomagal razumeti, kam nas želi privesti in prebroditi neizogibne trenutke zmedenosti ter imeti moč za odločno nadaljevanje poti, ki se odpira pred nami.

Ravno z namenom, da bi podprli in pospeševali oznanjevanje evangelija na Kitajskem in bi ponovno vzpostavili polno in vidno enost v Cerkvi, je bilo temeljnega pomena najprej soočiti se z vprašanjem škofovskih imenovanj. Vsem je znano, da je bila novejša zgodovina katoliške Cerkve na Kitajskem boleče zaznamovana z globokimi napetostmi, ranami in ločitvami, ki so se polarizirale predvsem okoli lika škofa, ki je varuh pristnosti vere in porok cerkvene občestvenosti.

Ko se je v preteklosti hotelo določati tudi notranje življenje katoliških skupnosti, se je v Cerkvi na Kitajskem pojavil pojav ilegalnosti. Takšna izkušnja – naj bo poudarjeno – ni nekaj normalnega za življenje Cerkve in »zgodovina kaže, da se pastirji in verniki zatečejo v to samo v boleči želji, da bi ohranili svojo vero celovito.«

Želim, da bi vedeli, da od takrat, ko mi je bila zaupana petrinska služba, čutim veliko tolažbo ob ugotovitvi, kako iskrena je želja kitajskih katoličanov, da bi živeli svojo vero v polnem občestvu z vesoljno Cerkvijo ter s Petrovim naslednikom, ki je »trajno ter vidno počelo in temelj enosti tako škofov kakor množice vernikov« (LG, 23). Glede te želje so v teh letih prišla do mene številna znamenja in konkretna pričevanja, tudi s strani tistih, tudi škofov, ki so ranili občestvo v Cerkvi zaradi slabosti in zaradi napak, in nemalokrat tudi zaradi močnega in nezakonitega zunanjega pritiska.

Zato, potem ko sem pozorno preučil vsako posamezno osebno situacijo in prisluhnil različnim mnenjem, sem veliko razmišljal in molil ter iskal resnično dobro za Cerkev na Kitajskem. In končno, sem pred Gospodom z jasno sodbo in z nepretrganim nadaljevanjem usmeritve mojih neposrednih predhodnikov, odločil podeliti spravo preostalim sedmim »uradnim« škofom, ki so bili posvečeni brez papeške odobritve ter potem, ko sem umaknil nanašajoč se na to kakršno koli kanonično kazen, jih ponovno sprejel v polno cerkveno občestvo. Istočasno zahtevam od njih, da izrazijo preko konkretnih in vidnih gest obnovljeno enost z Apostolskim sedežem ter s Cerkvami razširjenimi po  vsem svetu in da ne glede na težave ostanejo zvesti.

4. V šestem letu mojega papeževanja, ki sem ga vse od prvih korakov postavil pod znamenje usmiljene Božje ljubezni, vabim zato vse kitajske katoličane, da postanejo mojstri sprave, spominjajoč z vedno znova obnovljeno apostolsko gorečnostjo na Pavlove besede: »Bog nas je spravil s seboj po Kristusu in nam je dal službo sprave« (2Kor 5,18).

Vendar pa, kakor sem napisal ob koncu Izrednega jubileja Usmiljenja: »Ni zakona ne zapovedi, ki bi onemogočila Bogu, da znova objame sina, ki se vrača k njemu s priznanjem, da je pogrešil, a se je odločil, da začne znova. Če se ustavimo zgolj pri postavi, pomeni, da izničimo vero in Božje usmiljenje… Tudi v najbolj zapletenih primerih, kjer nas ima, da bi dopustili prevlado pravičnosti, ki izvira zgolj iz pravil, moramo verjeti v moč, ki izvira iz božanske milosti. (Misericordia et misera, 11).

V tem duhu ter s sprejetimi odločitvami lahko začnemo še neznano pot, ki bo, kot upamo, pomagala zdraviti rane preteklosti, ter vzpostaviti polno občestvo vseh kitajskih katoličanov ter odpreti obdobje bolj bratskega sodelovanja in sprejeti z obnovljeno prizadevnostjo poslanstvo oznanjanja evangelija. Cerkev namreč obstaja zato, da pričuje Jezusa Kristusa ter odpuščajočo in zveličavno ljubezen Očeta.

Se nadaljuje...

26 september 2018, 12:02