Beta različica

Cerca

Vatican News
Stvarniku smo dolžni se zahvaliti za občudovanja vreden in čudovit dar velikih voda in vsega, kar vsebujejo. Stvarniku smo dolžni se zahvaliti za občudovanja vreden in čudovit dar velikih voda in vsega, kar vsebujejo. 

Papeževa poslanica za 4. svetovni dan molitve za skrb stvarstva

Danes, v soboto, 1. septembra 2018, poteka 4. svetovni dan molitve za skrb stvarstva na temo: »Voda predvsem z dveh vidikov: spoštovanje vode, kot dragocene prvine in dostop do vode kot človekove pravice«.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Poslanica svetega očeta Frančiška
Dragi bratje in sestre!
Na ta dan molitve se želim predvsem zahvaliti Gospodu za dar skupnega doma in za vse ljudi dobre volje, ki si prizadevajo ohranjati ga. Hvaležen sem tudi za številne projekte, ki so namenjeni pospeševanju študija in zaščite ekosistemov, za prizadevanja namenjena razvoju bolj trajnostnega kmetijstva ter odgovornejšega prehranjevanja, za različne vzgojne, duhovne in liturgične pobude, ki vključujejo v skrbi za stvarstvo številne kristjane po vsem svetu.

Priznati moramo, da nismo znali odgovorno varovati stvarstvo. Stanje okolja na globalni ravni, kakor tudi na določenih krajih, ne moremo imeti za zadovoljivo. Z razlogom se je pojavila potreba po prenovljenem in zdravem odnosu med človeštvom ter stvarstvom, torej prepričanje, da nam bo samo pristen in celosten pogled na človeka omogočil, da bomo bolje poskrbeli za naš planet v korist sedanjim in prihodnjim generacijam, saj »ni ekologije brez primerne antropologije« (Laudato si', 118).

Na ta Svetovni dan molitve za skrb stvarstva, ki ga katoliška Cerkev že nekaj let praznuje skupaj s pravoslavnimi brati in sestrami ter s pridružitvijo nekaterih drugih Cerkva in krščanskih skupnosti, želim opozoriti glede vprašanja vode, tako preproste in dragocene prvine, do katere je žal za nekatere dostop otežen ali pa onemogočen. Čeprav je »dostop do pitne in varne vode v resnici bistvena, temeljna in splošna pravica, ker je od nje odvisno preživetje ljudi in je zato pogoj za uveljavljanje drugih človekovih pravic. Ta svet ima težak družbeni dolg do revnih, ki nimajo dostopa do pitne vode, saj to pomeni, da jim je kratena pravica do življenja, utemeljena na njihovem neodtujljivem dostojanstvu« (Laudato si', 30).

Voda nas vabi, da razmislimo o naših izvirih. Človeško telo je sestavljeno v glavnem iz vode in skozi zgodovino so številne civilizacije vzklile blizu velikih tokov voda, ki so jim dale identiteto. Zgovorna je podoba, ki je uporabljena na začetku Geneze (1Mojzesove knjige), kjer je rečeno, da je na začetku Stvarnikov duh »vel nad vodami« (1,2).

Ko mislim na njeno temeljno vlogo v stvarstvu ter za človeški razvoj, čutim potrebo, da se Bogu zahvalim za »sestro vodo«, tako preprosto in koristno, kot ničesar drugega za življenje na planetu. Ravno zaradi tega je skrb za vodne vire in vodna področja nujna zahteva. Danes bolj kot nikoli prej je potreben pogled, ki gre onkraj neposrednega (prim. Laudato si', 36), onkraj »utilitarističnih meril učinkovitosti in proizvodnje za zaseben profit (ibid., 159). Nujni so skupni projekti in konkretna dejanja, pri tem pa naj velja, da je vsaka privatizacija naravne dobrine vode v škodo človekovi pravici dostopanja do nje, nesprejemljiva.

Za nas kristjane predstavlja voda bistveno prvino očiščenja in življenja. Misel takoj preide na krst, zakrament našega ponovnega rojstva. Voda, ki jo posveti Sveti Duh, je snov, s katero nas Bog poživlja in prenavlja, je blagoslovljen izvir življenja, ki več ne umrje. Krst predstavlja tudi za kristjane različnih veroizpovedi pravi in neodpovedljiv začetek za bolj bratsko ter pristnejše življenje na poti do polne enosti. Jezus je med svojim poslanstvom obljubil vodo, ki je sposobna za vedno potešiti človekovo žejo (prim. Jn 4,14) in je prerokoval: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije« (Jn 7,37). Iti k Jezusu, odžejati se pri njem, pomeni osebno ga srečati kot Gospoda in zajemati iz njegove Besede smisel življenja. V nas z vso močjo zvenijo besede, ki jih je On izrekel na križu: »Žejen sem« (Jn 19,28). Gospod ponovno prosi, da se ga odžeja, saj ima žejo po ljubezni. Prosi nas, da mu damo piti v vseh tistih, ki jih dandanes žeja, da nam bo potem rekel: »Žejen sem bil in ste mi dali piti« (Mt 25,35). Dati piti v tej naši globalni vasi, ne pomeni samo konkretnih dejanj dejavne ljubezni, temveč konkretne izbire in stalno prizadevanje za zagotovitev vsem osnovne dobrine vode.

Želim se dotakniti še vprašanja morij in oceanov. Stvarniku smo dolžni se zahvaliti za občudovanja vreden in čudovit dar velikih voda in vsega, kar vsebujejo (prim. 1,20-21; Ps 146,6) ter ga hvaliti, da je zemljo prekril z oceani (prim. Ps 104,6). Usmerjanje svojih misli na brezmejne morske širjave v nenehnem gibanju, je v nekem smislu tudi priložnost, da pomislimo na Boga, ki neprestano spremlja svoje stvarstvo, da napreduje ter ga vzdržuje v obstajanju.

Vsakodnevno varovanje te dragocene dobrine danes predstavlja neodložljivo odgovornost in je zares pravi izziv, saj je potrebno dejansko sodelovanje med ljudmi dobre volje za sodelovanje pri nenehnem delovanju Stvarnika. Številna prizadevanja se žal razblinijo zaradi pomanjkanja določanja s predpisi in dejanskega nadzora, še posebej, ko gre za zaščito morskih področij, ki so zunaj narodnih meja. Ne smemo dovoliti, da bi se morja in oceani napolnili s prostranimi sklopi plavajoče plastike. Poklicani smo se z dejavno miselnostjo zavzeti tudi za to izredno stanje tako, da molimo, kakor da je vse odvisno od božanske previdnosti in delujemo tako, kakor da je vse odvisno od nas.

Molimo, da ne bi bile vode znamenje ločitve med ljudstvi, temveč srečanja za vso človeško skupnost. Molimo, da bi bil obvarovan vsak, ki v iskanju boljše prihodnosti na valovih morij tvega svoje življenje. Prosimo Gospoda in tiste, ki opravljajo vzvišeno politično službo, da se o najkočljivejših vprašanjih naše dobe, kot so ta, povezana z migracijami, s klimatskimi spremembami, pravico do uporabe primarnih dobrin, sooča z odgovornostjo, z daljnovidnim pogledom na jutri, z velikodušnostjo in v duhu sodelovanja, še posebej med državami, ki imajo večje možnosti. Molimo za tiste, ki se posvečajo apostolatu morja, za tiste, ki pomagajo pri razmišljanju o problemih, v katerih se nahajajo morski ekosistemi, za tiste, ki prispevajo pri izdelavi in udejanjanju mednarodnih norm glede morij, da bi zaščitili osebe, dežele, dobrine, naravne vire – naprimer, misleč pri tem na ribjo favno in floro, kakor tudi na koralne grebene ali na morske globine – in zagotovitvi celostnega razvoja z vizijo skupnega dobrega za celotno človeško družino in ne posameznih interesov. Spomnimo se tudi tistih, ki si prizadevajo za ohranitev morskih področij, zaščito oceanov ter njihove biotske različnosti, da bi to nalogo opravljali odgovorno in pošteno.

In končno, v srcu nosimo mlade generacije, zato molimo zanje, da bi rastle v spoznanju in spoštovanju skupnega doma ter z željo, da bi začeli v korist vseh skrbeti za temeljno dobrino: vodo. Moja želja je, da bi krščanske skupnosti vedno bolj  ter vedno bolj konkretno prispevale k temu, da bi lahko vsi uporabljali ta nepogrešljiv vir, v spoštljivem varovanju od Stvarnika prejetih darov, še posebej tokov voda, morij in oceanov.

Iz Vatikana, 1. septembra 2018.

Prisluhni poslanici
01 september 2018, 11:51