Papež o pripravi na zakon in spremljanju mladoporočencev

Andreja Červek – Vatikan

Papež je izpostavil  potrebo po resni pripravi na krščanski zakon, ki ni omejen na nekaj srečanj. Zakon ni samo 'družbeni' dogodek, ampak je »zakrament, ki obsega tudi ustrezno pripravo in zavestno obhajanje«. »Zakonska zveza namreč s strani zaročencev terja zavestno izbiro, ki postavi v središče voljo, da se skupaj gradi nekaj, kar ne bo nikoli moglo biti izdano ali zavrženo,« je izpostavil Frančišek in spomnil na mnoge iniciative, ki jih razvijajo škofije po vsem svetu, da bi realnim situacijam približale družinsko pastoralo, pod katero se razume predvsem spremljanje zaročencev v zakon. Zaročencem je po papeževih besedah pomembno ponuditi možnost, da se udeležijo seminarjev in molitvenih srečanj, kjer so poleg duhovnikov kot animatorji tudi zakonski pari z utrjenim družinskim življenjem in strokovnjaki psiholoških disciplin.

V zakon stopiti z zavestno odločitvijo

Kot je nadaljeval papež, je »velikokrat glavni razlog problematik, ki pridejo na površje po obhajanju zakramenta svetega zakona, treba iskati ne le v skriti in daljni nezrelosti, ki se je nenadoma sprožila, ampak predvsem v šibkosti krščanske vere in pomanjkljivem cerkvenem spremljanju, v osamljenosti, ki so pogosto prepuščeni novoporočenci po obhajanju zakramenta. Šele takrat, ko so postavljeni pred vsakdanjost skupnega življenja, ki zakonca kliče k rasti na poti darovanja in žrtvovanja, se nekateri zavejo, da niso v polnosti razumeli tega, v kar so se podali. In čutijo se neprimerni, še posebej, če se primerjajo z dometom in vrednotami krščanskega zakona, kar se tiče konkretnega ozadja, ki je povezano z neločljivostjo zveze, z odprtostjo za posredovanje daru življenja in z zvestobo.«

Trajni katehumenat za zakrament zakona

In zato je pomemben trajni katehumenat za zakrament zakona, ki se nanaša na pripravo nanj, na njegovo obhajanje in na prvo obdobje takoj po njem. Gre za pot, ki je razdeljena med duhovnike, pastoralne delavce in krščanske zakonce. Duhovniki, predvsem župniki, so prvi sogovorniki mladim, ki si želijo ustvariti družino in se zakramentalno poročiti. Spremljanje duhovnika bo bodočima zakoncema pomagalo razumeti, da »je zakon med moškim in žensko znamenje poročne zveze med Kristusom in Cerkvijo«, da se bodo zavedali globokega pomena koraka, ki ga želijo narediti.

Čas priprave na zakon kot čas milosti

V tečaje priprave na zakon je treba ponovno vključiti kateheze krščanskega uvajanja v vero, kjer se naj vsebin ne jemlje kot nekaj, kar so zaročenci že osvojili. Kajti nekdo, ki je ostal pri nekem osnovnem razumevanju katekizma za prvo obhajilo ali birmo, lahko krščansko sporočilo na novo odkrije. »Izkušnja nas uči, da je čas priprave na zakon čas milosti, v katerem je par še posebej odprt za poslušanje evangelija in sprejem Jezusa kot življenjskega učitelja.« Z iskrenim sprejemanjem parov, s primernim jezikom in z jasno predstavitvijo vsebin, je mogoče aktivirati dinamike, ki bodo presegle zelo razširjene vrzeli, kot so pomanjkljiva katehetska formacija, pomankanje sinovskega čuta Cerkve, ki je prav tako del temeljev krščanskega zakona.

Spremljanje v prvih letih zakona

Največja učinkovitost pastoralne oskrbe se uresniči, kjer se spremljanje ne konča s poročnim obredom, ampak se nadaljuje vsaj prva leta zakonskega življenja. Preko pogovorov s parom in skupnimi trenutki se mladoporočencema pomaga, da osvojita sredstva in podporo za življenje svoje poklicanosti. Kot je dodal papež, in tega ne more priti drugače kot preko rasti v veri samih parov. Zaradi šibkosti, ki se pogosto ugotavlja pri mladih, ki se približujejo zakonu, je nujno potrebno spremljati njihovo pot tudi po poroki. In to je veselje zanje in za tiste, ki jih spremljajo. »Je izkušnja materinskega veselja, kadar so novoporočenci predmet skrbne oskrbe Cerkve, ki je po zgledu svojega Učitelja skrbna mati, ki ne zapušča, ne odmetava, ampak pristopa z nežnostjo, objema in spodbuja,« je zatrdil papež Frančišek.

Pomoč zakonskim parom v krizi

Spregovoril je še o zakoncih, ki doživljajo resne probleme v svojem odnosu in se znajdejo v krizi. Tem je treba pomagati, da poživijo vero in ponovno odkrijejo milost zakramenta; v določenih primerih, ki jih je treba oceniti s poštenostjo in notranjo svobodo, pa ponuditi primerne napotke za začetek postopka za izničenje zakona. Tisti, ki so spoznali, da njihova zveza ni pravi zakrament zakona in želijo izstopiti iz te situacije, lahko v škofih, duhovnikih in pastoralnih delavcih najdejo potrebno podporo, ki se ne izraža samo v posredovanju pravnih norm, ampak predvsem v poslušanju in razumevanju.

Sveti oče je ob koncu govora izrazil še željo, da bi »obzorje škofijske družinske pastorale bilo vedno bolj prostrano in bi prevzelo slog, ki je lasten evangeliju, s tem pa srečevalo in sprejemalo tudi tiste mlade, ki se odločijo za skupno življenje brez poroke. Njim je treba pričevati o lepoti zakona!«