Papež: Graditi ravnovesje med solidarnostjo in subsidiarnostjo

Andreja Červek – Vatikan

Osebe, ki so se na delovnem mestu ponesrečile in utrpele trajne posledice, prav posebej trpijo, predvsem če jim handicap onemogoča, da bi delale tako kot prej. Papež je dejal, je vsak poklican k solidarnosti in podpori žrtev nesreč na delovnem mestu, pomoč pa se mora razširiti tudi na njihove družine, ki se znajdejo v stiski. Združenje zato opravlja plemenito in bistveno nalogo, ko celotno družbo poziva k dolžnosti, da konkretno pomaga osebam, ki so se ponesrečile med opravljanjem svojega dela. »Pomanjkanje virov, ki vladam upravičeno povzroča zaskrbljenost, se nikakor ne sme dotakniti delikatnih okolij, kot je tole, saj se rezi morajo nanašati na zapravljanje, nikoli pa se ne sme odrezati solidarnosti,« je dejal.

Ravnovesje med solidarnostjo in subsidiarnostjo

Nenadomestljiva skrbstvena razsežnost ne izčrpa nalog družbe in združenja, ki v svojem statutu izpostavlja ponovno poklicno in družbeno vključevanje. Papež je izpostavil, da je solidarnost vedno povezana s subsidiarnostjo, ki predstavlja njeno dopolnitev, in sicer na način, da je vsakemu dovoljeno dati svoj prispevek k skupnemu dobremu. »Družbeni nauk Cerkve stalno poudarja to ravnovesje med solidarnostjo in subsidiarnostjo,« je zatrdil Frančišek. »To ravnovesje je treba iskati in graditi v vsaki okoliščini in v vsakem družbenem okolju, na način, da na eni strani ne bo nikoli primanjkovalo solidarnosti, na drugi pa se ne bo omejilo samo na solidarnost ter s tem naredilo pasivnega nekoga, ki še lahko daje pomemben prispevek v svetu dela, ampak se ga bo aktivno vključilo in izkoristilo njegove potenciale.«

Ta, ki stoji pred nami, ni blago, ampak oseba

Slog subsidiarnosti pomaga celotni civilni skupnosti, da preseže varljivo in škodljivo enakovrednost med delom in storilnostjo, ki vodi v ocenjevanje vrednosti oseb na podlagi količine dobrin ali bogastva, ki jih proizvedejo, s čimer jih omeji na mehanizem sistema in razvrednoti njihovo osebno svojstvenost in bogastvo. Ta bolan pogled v sebi vsebuje klico izkoriščanja in podjarmljenja ter je ukoreninjen v utilitarističnem pojmovanju človeške osebe.

In ravno zato je po papeževih besedah dragoceno prizadevanje združenja za pravice delavcev, začenši pri najšibkejših in manj zaščitenih, med katerimi so neredko ženske, starejši in imigranti. »Naš svet pri tem potrebuje sunek človečnosti, da se bodo odprle oči in bomo videli, da ta, ki je pred nami, ni blago, ampak oseba in brat v človečnosti,« je dejal sveti oče.

Pomembna je družbena formacija

Z odobravanjem je izpostavil sodelovanje združenja s civilnimi institucijami, predvsem z ministrstvom za delo in ministrstvom za izobraževanje, univerzo in raziskovanje. Omenil je številne izobraževalne projekte, namenjene dijakom in šolah, delavcem, delodajalcem in odgovornim v podjetjih, da bi tako povečali zavest o potrebni varnosti in varovanju zdravja delavcev. Pozornost, ki je poleg solidarnega zavzemanja namenjena tudi zakonodajnemu področju, kaže na zavedanje, da pri oblikovanju nove kulture dela ne more manjkati ustrezen zakonodajni okvir, ki bo odgovarjal na realne potrebe delavcev. Pomembno pa je tudi globlje družbeno zavedanje o problemih varovanja zdravja in varnosti, brez česar lahko zakoni ostanejo le mrtva črka. Papež je ob koncu še poudaril, da je skupaj s kulturo dela in varnosti v igri samo bistvo demokracije, utemeljene na spoštovanju in varovanju življenja vsake osebe.