Išči

Papež Frančišek je nagovoril zbrane na ekumenskem molitvenem srečanju v protestantski katedrali v Rigi. Papež Frančišek je nagovoril zbrane na ekumenskem molitvenem srečanju v protestantski katedrali v Rigi. 

Papež Frančišek: Nadaljujmo z igranjem glasbe evangelija

»Vesel sem, da se lahko srečam z vami v tej deželi, za katero je značilno, da hoče uresničiti pot spoštovanja, sodelovanja in prijateljstva med različnimi krščanskimi Cerkvami, ki so uspele uresničiti enost, s tem da je vsaka ohranila svoje bogato in lastno posebnost.« S temi besedami je papež Frančišek začel govor na ekumenskem molitvenem srečanju v protestantski katedrali v Rigi. »Upal bi si reči, da je »živ ekumenizem« in predstavlja eno od značilnih posebnosti Litve. Brez dvoma je to razlog za upanje in zahvalo.«

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Hvala nadškofu Jānisu Vanagsu, da nam je odprl vrata tega doma, da bomo lahko imeli molitveno srečanje. Dom katedrale, ki že več kot 800 let gosti krščansko življenje v tem mestu in je priča vere tolikih naših bratov in sester, ki so sem prišli častiti, moliti, podpirati upanje med obdobji trpljenja ter najti pogum, da so se lahko spoprijeli z obdobji polnimi krivičnosti in bolečine. Danes nas gostuje, ker Sveti Duh nadaljuje z mojstrskim tkanjem vezi občestva med nami in tako nareja tudi nas med našimi ljudmi mojstre enosti in to tako, da naše razlike ne postanejo spor. Dopustimo, da nas Sveti Duh opremi z orožjem dialoga, razumevanja, iskanja medsebojnega spoštovanja in bratstva (prim. Ef 6,13-18).

Posnetek srečanja

Najstarejše orgle v Evropi

V tej katedrali se nahajajo ene najstarejših orgel v Evropi in so bile v času otvoritve največje na svetu. Lahko si prestavljamo, kako so spremljale življenje, ustvarjalnost, domišljijo in pobožnost tistih, ki so se pustili prevzeti njeni melodiji. Bile so orodje Boga in ljudi za dvigniti pogled in srce. Danes so simbol tega mesta in te katedrale. Medtem ko so za turista seveda umetniški predmet, ki ga je potrebno poznati in fotografirati. In to je nevarnost, v katero se vedno drvi, ko se preide od domačinov na turiste. Narediti iz tega, kar nam neki predmet poistoveti s preteklostjo, turistično in muzejsko zanimivost, ki spominja na dejanja nekega časa, na veliko zgodovinsko vrednost, a so prenehala zadrhteti srca tistih, ki so jih poslušali.

Domačini-turisti

Z vero se lahko zgodi ista stvar. Lahko nehamo čutiti se kristjani-domačini in postanemo turisti. Še več, lahko potrdimo, da lahko vse naše krščansko izročilo doleti ista usoda, da konča kot predmet preteklosti. Zaprto med stenami naših cerkva lahko preneha intonirati melodijo, ki bi bila sposobna zganiti ter navdihniti življenje in srce tistih, ki jo poslušajo. Vendar pa, kakor potrjuje evangelij, ki smo ga slišali, naša vera ni namenjena temu, da bo ostala skrita, temveč da postane znana in odzvanja v različnih področjih družbe, da bi lahko vsi zrli njeno lepoto in bili razsvetljeni z njeno lučjo (prim. Lk 11,33).

Glasba evangelija

Če naše življenje preneha izvajati glasbo evangelija, se ta spremeni partituro preteklosti in ne bo več zmogla prekiniti dušljivo enoličnost, ki preprečuje poživitev upanja, saj vsa naša prizadevanja dela nerodovitna.

Če glasba evangelija preneha odmevati v naši notranjosti, bomo izgubili: veselje, ki izvira iz sočutja; nežnost, ki se porodi iz zaupanja; sposobnost sprave, ki ima svoj izvor v  vedenju, da nam je odpuščeno in da smo poslani.

Če bo glasba evangelija nehala igrati po naših domovih, po naših trgih, po službah, v politiki in ekonomiji, smo ugasnili melodijo, ki nas spodbuja, da se bojujemo za dostojanstvo vsakega moškega in ženske, pa naj prihaja od koder koli, saj nas bo zaprla v »moje«, da bomo pozabili na »naše«, na skupni dom, ki se tiče vseh.

Če bo glasba evangelija prenehala igrati, smo izgubili zvok, ki vodi naše življenje v nebo, saj se bomo tako zakopali v najhujše zlo našega časa, v samoto in osamljenost. To bolezen, ki se porodi v tistem, ki nima nobenih vezi, lahko najdemo v ostarelih, ki so prepuščeni svoji usodi, kakor tudi v mladih, ki nimajo nobene oporne točke ter priložnosti za prihodnost.

Da bi bili vsi eno

Oče, »da bi bili vsi eno,… da bo svet veroval« (Jn 17,21). Te besede po milosti Boga z močjo neprenehoma odmevajo v nas. Jezus je, ki pred svojim žrtvovanjem prosi Očeta. Jezus Kristus je, ki gledajoč iz oči v oči svoj križ in križ mnogih naših bratov in sester, ne preneha prositi Očeta. Nepretrgano mrmranje te molitve je, ki zarisuje in nam kaže pot po kateri hoditi. Potopljeni v njegovo molitev kot verniki vanj in v njegovo Cerkev, želeč občestvo milosti, ki jo ima Oče od vse večnosti, bomo našli edino možno pot za ekumenizem, to je v križu trpljenja številnih mladih, ostarelih in otrok, ki so pogosto izpostavljeni izkoriščanju, nesmislu, pomanjkanju priložnosti in osamelosti. Medtem ko gleda Očeta in nas svoje brate, Jezus ne preneha prositi, da bi bili vsi eno.

Današnje poslanstvo nas nenehno prosi in od nas zahteva to enost. Poslanstvo od nas namreč zahteva, da prenehamo gledati rane preteklosti in z držo sklicevanja nase, da bi se osredotočili na Učiteljevo molitev. Poslanstvo zahteva, da glasba evangelija ne neha igrati po naših trgih.

Kristus nas je imel za vredne živeti v tem času

Kakšni bi lahko rekli, da so časi, ki jih živimo težki in zapleteni. Spet drugi bi lahko mislili, da imajo kristjani v naših družbah vedno manj možnosti in vpliva na delovanje zaradi številnih dejavnikov, kot je naprimer sekularizem ali individualistično mišljenje. To pa ne sme voditi v držo zapiranja, obrambe in še manj sprijaznjenosti s tem. Ne moremo, da ne bi priznali, da niso lahki časi, še posebej za naše brate, ki v prvi osebi živijo izgnanstvo in mučeništvo zaradi vere. Njihovo pričevanje nas vodi do tega, da odkrijemo, kako nas Gospod še naprej kliče in vabi živeti evangelij z veseljem, hvaležnostjo in radikalnostjo. Če nas je Kristus imel za vredne živeti v teh časih, to uro, edino, ki jo imamo, se ne smemo pustiti premagati strahu in tudi ne pustiti, da gre mimo, ne da bi ga z veseljem zvestobe sprejeli. Gospod nam bo dal moč, da vsak čas, vsak trenutek, vsako situacijo napravimo za priložnost občestva in sprave z Očetom in z brati, posebno s tistimi, ki jih danes imajo za manjvredne ali za škartirano robo. Če nas je Kristus imel za vredne igrati melodijo evangelija, jo bomo prenehali igrati?

Ekumensko poslanstvo

Enost, h kateri nas Gospod kliče, je enost v misijonskem smislu, ki od nas zahteva, da gremo ven in dosežemo srca naših ljudi in kultur, postmoderne družbe, v kateri živimo, tja »kjer se oblikujejo nove pripovedi in paradigme, da dosežemo z Jezusovo Besedo najgloblja jedra mestne duše« (Veselje evangelija, 74). To ekumensko poslanstvo bomo uspeli uresničiti, če se bomo pustili prežeti s Kristusovim Duhom, ki je sposoben prekiniti dolgočasne sheme, v katere ga hočemo zapreti ter nas presenetiti s svojo nenehno božansko ustvarjalnostjo. Vsakič, ko se vrnemo k izviru in si ponovno pridobimo izvirno svežino evangelija, se pojavijo nove poti, ustvarjalne metode, druge izrazne oblike, bolj zgovorna znamenja, besede, bogate s prenovljenim pomenom za sedanji svet.

Nadaljevati z igranjem glasbe evangelija

Dragi bratje, naj se sredi med nami nadaljuje z igranjem glasbe evangelija! Naj se ne preneha igrati to, kar omogoča našemu srcu, da nadaljuje s sanjami in se stegovati po polnem življenju, h kateremu nas Gospod vse kliče, torej da smo njegovi misijonarski učenci sredi sveta v katerem živimo.

Prisluhni govoru
Ponedeljek, 24. september 2018, 10:38