Beta različica

Cerca

Vatican News
Molitveno srečanje mladih Italijanov s papežem Frančiškom v Circo Massimo. Molitveno srečanje mladih Italijanov s papežem Frančiškom v Circo Massimo.  (Vatican Media )

Papež mladim Italijanom: Domov se vrnite polni ljubezni, vere in veselja

»Dragi mladi, hvala za to molitveno srečanje, ki je kot priprava na prihodnjo škofovsko sinodo. Zahvaljujem se vam tudi, ker je bilo pred tem srečanjem prepletanje številnih poti, na katerih ste kot romarji, skupaj s svojimi škofi in duhovniki prehodili ceste in poti Italije sredi zakladov kulture in vere, ki so vam ju vaši očetje zapustili kot dediščino.« S temi besedami je papež Frančišek pozdravil in nagovoril mlade, ki so se zbrali na srečanju s svetim očetom v rimskem Circo Massimo. Srečanje so pričeli z glasbeno animacijo in nadaljevali z molitvenim bdenjem, pri katerem se jim je ob 18.30 pridružil tudi papež Frančišek. »Šli ste skozi kraje, kjer ljudje polni vitalnosti in zaznamovani z naporom živijo ter delajo, po mestih, po deželi in po odročnih zaselkih. Upam, da ste z vso globino vdihovali veselje in težave, življenje in vero italijanskega ljudstva.«

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Evangeljski odlomek

Jn 20,1-8

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, ko je bila še tema, h grobu in je videla, da je kamen odvaljen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na njegovi glavi, vendar ni ležal med povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval.

Sobotno srečanje in molitveno bdenje

Razmišljanje papeža Frančiška

V evangeljskem odlomku, ki smo ga slišali, nam Janez pripoveduje o tistem jutru, nepojmljivem jutru, ki je za vedno spremilo zgodovino človeštva. Predstavljajmo si tisto jutro. Dan po soboti ob prvem svitanju jutranje zarje začnejo okoli Jezusovega groba vsi teči. Marija Magdalena teče, da bi obvestila učence; Peter in Janez tečeta proti grobu… Vsi tečejo, vsi čutijo nujno potrebo, da se premaknejo. Ne sme se izgubljati časa, potrebno je pohiteti. Kakor je to storila Marija, se spomnite? Komaj je spočela Jezusa, že je šla pomagat Elizabeti.

Vzroki za tek

Toliko vzrokov je, da tečemo. Pogosto samo zato, ker je toliko stvari za postoriti in nimamo zato nikoli dovolj časa. Spet drugič hitimo, ker nas privlači nekaj novega, lepega in zanimivega. Nasprotno pa spet drugič se teče, da se uide grožnji, nevarnosti…

Janez teče hitreje od Petra

Jezusova učenca tečeta, ker sta prejela novico, da je Jezusovo telo izginilo iz groba. Srca Marije Magdalene, Simona Petra in Janeza so polna ljubezni in sedaj po ločitvi, ki se je zdela dokončna, noro bijejo. Morda se bo v njih ponovno prižgalo upanje, da bodo videli Gospodovo obličje. Kakor tistega prvega dne, ko je obljubil: »Pridita in bosta videla« (Jn 1,39). Tisti, ki hitreje teče, je Janez, saj je mlajši, pa tudi, ker ni prenehal upati tudi tedaj, ko je s svojimi očmi videl umreti Jezusa na križu. Bil pa je tudi ob Mariji, in je bil okužen z njeno vero. Ko čutimo, da izgubljamo vero ali da postaja mlačna, pojdimo k njej.

Od tistega jutra nič ni več isto

Od tistega jutra, dragi mladi, zgodovina ni več ista. Ura, ki se je zdela za smrt zmagoslavna, se je v resnici pokazala kot ura njenega poraza. Tudi tisti težki mlinski kamen, postavljen pred grob, ni vzdržal. In od tiste zarje prvega dne po soboti, se v vsakem kraju, kjer se zatira življenje, v vsakem prostoru, kjer prevladuje nasilje, vojna, beda, se tja, kjer je človek ponižan in poteptan, torej v takem kraju lahko ponovno prižge upanje življenja.

Srca bijejo za Jezusa

Dragi prijatelji, podali ste se na pot in prišli na to srečanje. Vesel sem sedaj, ko čutim, da vaša srca bijejo iz ljubezni do Jezusa, kakor ona Marije Magdalene, Petra, Janeza. In ker ste mladi, sem jaz, kot Peter vesel, ko vas vidim teči hitreje, kakor Janez, gnani po ritmu svojega srca, občutljivega za glas Svetega Duha, ki poživlja vaše sanje. Zato vam pravim, ne bodite zadovoljni s previdnim korakom tistega, ki se postavi na konec vrste. Da tvegamo skok naprej, je potreben pogum, drzen in smel odskok, da bi sanjali in uresničili, kakor Jezus, Božje kraljestvo in si prizadevali za bolj bratsko človeštvo. Potrebujemo bratstvo, tvegajte in pojdite naprej

Z Božjim ljudstvom se čutiš varnega, imaš identiteto

Srečen bom, če vas bom videl teči hitreje od tistih, ki so v Cerkvi bolj počasni in boječi, pritegnjene od tega ljubljenega Obličja, ki ga častimo v sveti evharistiji in ga pripoznamo v mesu trpečega brata. Pri tem teku vas spodbuja Sveti Duh. Cerkev potrebuje vaš zagon, vašo intuicijo, vašo vero. In ko boste prišli tja, kamor mi še nismo prišli, nas potrpežljivo počakajte, kakor je Janez počakal Petra pred praznim grobom. Ko ste te dni hodili skupaj, ste skusili, koliko truda je potrebno, da sprejmete brata ali sestro, ki ti je ob strani, pa tudi, koliko veselja mi lahko da njegova, njena navzočnost, če ga (jo) sprejmem v svoje življenje brez predsodkov in zaprtosti. Hoditi sami, omogoča biti rešeni vsega, a s tem, ko hodimo skupaj postajamo ljudstvo, Božje ljudstvo. In z Božjim ljudstvom se čutiš varnega, imaš identiteto. V pripadnosti Božjemu ljudstvu imaš identiteto. Afriški pregovor pravi: »Če hočeš iti hitro, teci sam. Če hočeš iti daleč, pojdi skupaj še s kom.«

Videti in verovati

Evangelij pravi, da je Peter prvi vstopil v grob in videl povoje na tleh ter prtič posebej zvit na drugem mestu. Zatem je vstopil tudi drugi učenec, ki je »videl in veroval« (v. 8). Zelo pomemben je ta par glagolov: videti in verovati. Skozi ves Janezov evangelij se omenja, da so učenci videli znamenja, ki jih je Jezus storil in so verovali Vanj. O katerih znamenjih je govor? O vodi spremenjeni v vino za svatbo, o nekaterih ozdravljenih bolnikih, o sleporojenem, ki je spregledal, o veliki množici, nasičeni s petimi hlebi in dvema ribama, o vstajenju prijatelja Lazarja, ki je bil že štiri dni mrtev. V vseh teh znamenjih Jezus razodeva obličje nevidnega Boga.

Skrbno zvit prtič razodeva, da smrt nima oblasti nad Njim

V Jezusovih znamenjih ne odseva toliko predstavitev plemenite božanske popolnosti, temveč pripoved o človeški krhkosti ob srečanju z Milostjo, ki jo povzdigne. Ranjeno človeštvo je, ki je ozdravljeno ob srečanju z Učiteljem; padli človek je, ki najde stegnjeno roko, katero lahko zagrabi; je izgubljenost poraženih, ki odkrijejo upanje odkupitve. Janez namreč, ko vstopi v Jezusov grob, nosi v očeh in srcu ta znamenja, ki jih je Jezus storil in se s tem potopi v ponovno vzdignjeno človeštvo. Jezus Kristus ni heroj, imun na smrt, temveč On, ki jo preoblikuje z darom svojega življenja. In ta skrbno zvit prtič razodeva, da ga ne bo več potreboval, saj smrt nima več nobene oblasti nad Njim.

Kristusov grob odseva dokončno zmago Življenja

Dragi mladi, je mogoče srečati Življenje tam, kjer kraljuje smrt? Pride nam, da odgovorimo ne, saj se je bolje držati stran od tega. Pa vendar, to je revolucionarna novost evangelija, saj prazen Kristusov grob postane poslednje znamenje, v katerem odseva dokončna zmaga Življenja. Zato se ne bojmo! Ne stojmo daleč stran od krajev trpljenja, poraza, smrti. Bog nam je dal veliko večjo moč od vseh krivic in šibkosti zgodovine, večjo od našega greha. Jezus je premagal smrt s tem, da je dal svoje življenje za nas. In pošilja nas oznaniti našim bratom, da je On Vstali, da je Gospod, in nam podarja svojega Duha, da bi z Njim sejali Božje kraljestvo na svetu.

Z močjo Duha je moč premakniti kamne

Koliko grobov pričakuje naš obisk! Koliko ranjenih oseb, tudi mladih, je zapečatilo svoje trpljenje, kot se reče,  da se je pokrilo s kamnom. Z močjo Duha in Jezusovo Besedo lahko premaknemo te kamne in omogočimo žarkom svetlobe vstopiti vanje, od teme strte.

Domov se vrnite polni ljubezni, vere in veselja

Lepa in naporna je bila pot do Rima; prav tako lepa in naporna bo pot vrnitve na vaše domove, v vaše kraje, v vaše skupnosti. Prehodite jo z Janezovim zaupanjem in energijo, z »ljubljenim učencem«. Da, vsa skrivnost je v tem, da sem in vem, da sem ljubljen (ljubljena) od Njega, od Jezusa, Gospoda! Gospod me ljubi, ljubljen sem, ljubljena sem. Začutite Jezusovo nežnost, ki me ljubi. Tedaj bo življenje postalo dober tek, brez stisk, brez strahu. Tek proti Jezusu in proti bratom, s srcem polnim ljubezni, vere in veselja. Takšni pojdite!

11 avgust 2018, 20:19