Beta različica

Cerca

Vatican News
Meeting v Riminiju (19. - 25. avgust 2018) Meeting v Riminiju (19. - 25. avgust 2018) 

Meeting v Riminiju. Papež: Kristjan se ne more odpovedati sanjam o boljšem svetu

Včeraj se je začel Meeting v Riminiju. Papež Frančišek je zbranim poslal sporočilo po državnem tajniku, kardinalu Pietru Parolinu. Izpostavil je, da se kristjan ne more odpovedati sanjam o boljšem svetu.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče izraža željo, da bi letošnji Meeting bil za vse udeležence priložnost za poglobitev ali sprejetje povabila Gospoda Jezusa: »Pridite in poglejte.« To je sila, ki,  medtem ko človeka osvobaja suženjstva lažnih neskončnosti, ki obljubljajo srečo brez zagotovila, ga naredi za novega protagonista na prizorišču sveta, poklicanega iz zgodovine narediti kraj srečanja Božjih otrok z njihovim Očetom in brati, zapiše kardinal Parolin v papeževem imenu.

Tema letošnjega srečanja Meeting v Riminiju, ki ga že 39. organizira gibanje Občestvo in osvoboditev, se glasi: Sile, ki premikajo zgodovino, so iste kot tiste, ki osrečujejo človeka. Gre za besede don Giussanija, ki se nanašajo na pomembne družbene preobrate leta 1968, njihovi učinki pa se niso izčrpali niti petdeset let po njih, tako da je tudi papež Frančišek dejal, da danes ne živimo obdobja sprememb, ampak spremembo obdobja.

Prelom s preteklostjo je postal kategorični imperativ generacije, ki je svoja upanja polagala v revolucijo struktur, zmožne zagotoviti večjo pristnost življenja. »Mnogi verniki so podlegli mikavnosti te perspektive in iz vere naredili moralizem, ki se je zanašal na prizadevanja za praktično uresničitev boljšega sveta.« V takšnem ozračju je don Giussani nekemu mladeniču, ki je iskal »sile, ki gospodujejo zgodovini«, dejal: »Sile, ki premikajo zgodovino, so iste kot tiste, ki osrečujejo človeka.«

Kaj je ostalo od tistega poskusa spremeniti vse? Če pogledamo današnjo situacijo na Zahodu, vidimo, da se ponovno postavljajo zidovi, namesto da bi se gradili mostovi. Teži se k zaprtosti, namesto k odprtosti do drugega, ki je drugačen od nas. Narašča brezbrižnost, namesto želje, da bi se spodbujalo spremembe. Prevladuje občutek strahu ob zaupanju v prihodnost. In sprašujemo se, ali je v tej polovici stoletja svet postal prijaznejši za bivanje. To vprašanje se nanaša tudi na kristjane, ki so preživeli čas '68 in ki so zdaj poklicani k premisleku in vprašanju: Kaj smo se naučili? Iz česa lahko naredimo zaklad?

Od vedno je bila človekova skušnjava misliti, da so njegova inteligenca in njegove sposobnosti načela, ki vodijo svet. Ta namišljena predstava se uresničuje na dva načina: prvi je očarljivost gnosticizma, kjer subjekt ostaja zaprt v imanenco svojega lastnega razuma ali svojih čustev. Drugi pa je neopelagianizem tistih, ki se zanašajo samo na svoje lastne moči (prim. Evangelii gaudium, 94).

Ali se torej kristjan, ki se želi izogniti tema dvema skušnjavama, mora nujno odpovedati želji po spremembi? Seveda ne. Ne gre za umik iz sveta, da ne bi tvegali napake in ohranili vero v neke vrste nedotaknjeni čistosti, kajti »pristna vera vselej vsebuje globoko željo po spremembi sveta«, po premikanju zgodovine.

Mnogi se bodo vprašali: Je mogoče? »Kristjan se ne more odpovedati sanjam, da bi se svet spremenil na boljše. Upravičeno ga je sanjati, kajti v osnovi te gotovosti je globoko prepričanje, da je Kristus začetek novega sveta, kar papež Frančišek povzema z besedami: ' Njegovo vstajenje ni stvar preteklosti. Vsebuje življenjsko moč, ki je prepojila svet. Kjer se vse zdi mrtvo, povsod ponovno poženejo znamenja vstajenja. To je moč brez primere. Sredi temine vedno začne kliti nekaj novega' (ibid., 276).«

Kdo bo danes rešil to željo, ki prebiva, četudi zmedeno, v srcu človeka? Samo nekaj, kar je na ravni njenega neskončnega hrepenenja. Če namreč želja ne najde ustreznega predmeta, srce ostane zaprto in nobena obljuba, nobena pobuda ga ne bo mogla premakniti. S tega vidika je »popolnoma razumljivo, da se bo moderna doba, ki se je začela s tako izjemno in obetavno rastjo človeških aktivnosti, končala v najbolj smrtni in najbolj sterilni pasivnosti, ki jo je zgodovina kadar koli poznala« (H. Arendt).

Noben napor, nobena revolucija ne more zadovoljiti človeškega srca. Samo Bog, ki nas je ustvaril z neskončno željo, ga lahko napolni s svojo neskončno navzočnostjo. Zato je postal človek: da bi ljudje lahko srečali Njega, ki rešuje in izpolnjuje željo po srečnih dneh. »Izhodišče za biti kristjan ni etična odločitev ali neka velika ideja, ampak je srečanje z dogodkom, z Osebo, ki življenju daje novo obzorje in s tem odločilno smer,« (Deus caritas est, 1). »Sama narava kristjana je zatorej v tem, da prepozna Jezusovo navzočnost in mu sledi.«

Zvočni posnetek
20 avgust 2018, 13:14