Beta različica

Cerca

Vatican News
Konzistorij se je odvijal v baziliki sv. Petra Konzistorij se je odvijal v baziliki sv. Petra  (AFP or licensors)

Papež novim kardinalom: Edina verodostojna oblast je služiti Kristusu v drugih

Danes popoldne je papež Frančišek v vatikanski baziliki sv. Petra vodil redni javni konzistorij, med katerim je umestil 14 novih kardinalov. Pri homiliji je izpostavil, da edina verodostojna oblast izvira iz tega, da se postavimo k nogam drugih, da bi tako služili Kristusu.

Andreja Červek - Vatikan

Kardinali so med obredom iz papeževih rok prejeli rdeči kardinalski biret in prstan. Dodeljene so jim bile tudi naslovne cerkve ali diakonije. Kardinali so papežu oz. njegovim naslednikom obljubili zvestobo in pokorščino. Jutri dopoldne, na praznik sv. Petra in Pavla, bodo somaševali s svetim očetom. Maša bo potekala na Trgu sv. Petra.

Video posnetek konzistorija

Na poti v Jeruzalem, Jezus hodi pred svojimi

Papež Frančišek je homilijo začel z besedami iz evangeljskega odlomka, ki se je bral med bogoslužjem: »Bili so na poti v Jeruzalem in Jezus je hodil pred njimi« (Mr 10,32). Začetek tega »paradigmatičnega Markovega odlomka« nam vedno pomaga videti, kako Gospod skrbi za svoje ljudstvo s pedagogiko brez primere. Na poti proti Jeruzalemu, Jezus hodi pred (primerear) svojimi.

Med vami pa naj ne bo tako

Jeruzalem predstavlja trenutek pomembnih odločitev. Vsi vemo, da pomembni in ključni trenutki v življenju pustijo govoriti srcu in kažejo namene in napetosti, ki so v nas. Takšna življenjska križišča nas spodbujajo in v nas sprožajo vprašanja in želje, ki niso vedno jasno vidne človeškemu srcu. In ravno o tem govori odlomek iz Markovega evangelija, v katerem Jezus tretjič napove svoje trpljenje. Evangelist razkrije določene skrivnosti v srcu učencev: iskanje prvega položaja, ljubosumnost, zavist, spletke, sporazumi in dogovori – gre za logiko, ki ne le da od znotraj kvari in razjeda odnose med njimi, ampak jih poleg tega zapira in jih zapleta v nekoristne in nepomembne pogovore.

Jezus pa se ne zaustavi pri tem, ampak gre dalje, hodi pred njimi (primerea) in jim odločno reče: »Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik« (Mr 10,43). S takšno držo želi Jezus ponovno osredotočiti pogled in srce svojih učencev, ko jim ne dovoli, da bi nerodovitne razprave in avtoreferencialnost našli prostor sredi skupnosti. Kaj pomaga pridobiti si ves svet, če je v notranjosti pokvarjenost? Kaj pomaga pridobiti si ves svet, če pa vsi živijo zadušljive spletke, ki dajejo trdoto in sterilnost srcu in poslanstvu? V tej situaciji lahko že vidimo spletke v zgradbi, tudi v cerkvenih ustanovah.

»Med vami pa naj ne bo tako.« Gospodov odgovor je najprej predvsem povabilo in stava, da bi prebudil najboljše, kar je v učencih, da se ne bi prepustili propadu in se uklonili posvetnim logikam, ki odvračajo pogled od tistega, kar je pomembno. »Med vami pa naj ne bo tako,« je Gospodov glas, ki rešuje skupnost, da ne bi preveč gledala samo sebe, namesto da bi pogled, vire, pričakovanja in srce obrnila k tistemu, kar je pomembno: to je poslanstvo.

Spreobrnjenje ni samo sebi namen

Tako nas Jezus uči, da spreobrnjenje, preoblikovanje srca in reforma Cerkve, je in vedno bo v »misijonarskem tonu«, kajti predpostavlja se, da se s tem, ko se neha gledati in skrbeti za lastne interese, gleda in skrbi za Očetove interese. »Spreobrnjenje od naših grehov, naših egoizmov ni in nikoli ne bo samo sebi namen, ampak je predvsem usmerjeno v rast v zvestobi in razpoložljivosti za sprejem poslanstva. In to na ta način, da smo v uri resnice, predvsem v težkih trenutkih naših bratov, pripravljeni in na razpolago za spremljanje in sprejemanje vseh in vsakega,« pri čemer je papež posvaril, da se ne bi spremenili v »odlične odbijalce« ali pa bi to počeli »zaradi utesnjenih pogledov ali, še slabše, ker med sabo razpravljamo in razmišljamo, kdo bo najpomembnejši«.

»Ko pozabimo na poslanstvo, ko izgubimo izpred oči konkreten obraz bratov, se naše življenje zapre v iskanje lastnih interesov in lastnih varnosti,« je poudaril papež. In tako začnejo naraščati nejevolja, žalost in odpor. Počasi je vedno manj prostora za druge, za cerkveno skupnost, za revne, za poslušanje Gospodovega glasu. Tako se izgubi veselje in srce začne usihati.

Avtoriteta v Cerkvi je služenje drugim

»Med vami pa naj ne bo tako,« pravi Gospod, »kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,43,44). To je blagor in magnifikat, ki smo ju vsak dan poklicani uglasiti. Je povabilo, ki nam ga Gospod namenja, da ne bi pozabili, da avtoriteta v Cerkvi raste s to zmožnostjo spodbujanja dostojanstva drugega, maziljenjem drugega, da bi ozdravili njegove rane in njegovo velikokrat prizadeto upanje. Pomeni spomniti se, da smo tukaj zato, ker smo poslani, da »prinesemo blagovest ubogim, oznanimo jetnikom prostost in slepim vid, da pustimo zatirane na prostost, da oznanimo leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18-19).

Papež se je obrnil neposredno na kardinale in na nove kardinale ter dejal: »Medtem ko smo na poti v Jeruzalem, Gospod hodi pred nami, da bi nas še enkrat spomnil, da je edina verodostojna oblast tista, ki izvira iz tega, da se postavimo k nogam drugih, da bi služili Kristusu. Je tista, ki izvira iz tega, da ne pozabimo, da se Jezus, preden je sklonil glavo na križu, ni bal sklonili se pred učenci in jim umiti noge. To je največja odlikovanje, ki ga lahko dosežemo, največja promocija, ki nam je lahko dodeljena: služiti Kristusu v zvestem Božjem ljudstvu, v lačnem, v pozabljenem, v zaprtem, v bolnem, v odvisniku od drog, v zavrženem, v konkretnih osebah z njihovimi zgodbami in upanji, z njihovimi pričakovanji in razočaranji, z njihovim trpljenjem in ranami.«

Samo tako bo avtoriteta pastirja imela okus po evangeliju in ne bo kakor »brneč bron ali zveneče cimbale« (1 Kor 13,1). »Nihče med nami se ne sme čutiti boljšega od drugih. Nihče med nami ne sme gledati na drugega od zgoraj navzdol. Tako lahko gledamo osebo samo takrat, ko ji pomagamo, da vstane,« je poudaril papež Frančišek.

Rojen reven, umreti reven

Homilijo je sklenil z odlomkom iz duhovne oporoke sv. Janeza XXIII., ki je že v starejših letih lahko rekel: »Rojen kot reven, a spodobnim in ponižnim ljudem, sem prav posebej vesel, da lahko umrem reven, saj sem glede na različne potrebe in okoliščine svojega enostavnega in skromnega življenja, v služenju revnim in sveti Cerkvi, ki me je hranila, razdelil, kar mi je prišlo v roke – v precej omejeni meri – v letih mojega duhovništva in mojega škofovstva. Navideznosti bogastva so pogosto zakrivale skrito trnje žalostne revščine in mi preprečevale, da bi vedno dajal s širokosrčnostjo, kakor bi želel. Zahvaljujem se Bogu za to milost revščine, h kateri sem se zaobljubil v svoji mladosti, revščini duha, kakor duhovnik Svetega Srca, in realni revščine; in ker mi je pomagal, da nisem nikoli ničesar prosil, ne položajev, ne denarja, ne uslug, nikoli, ne zase, ne za moje sorodnike ali prijatelje« (29. junij 1954).

Zvočni posnetek

Photogallery

Fotografije
28 junij 2018, 16:30