Beta različica

Cerca

Vatican News
Papež Frančišek med srečanjem s člani Neokatehumenske poti Papež Frančišek med srečanjem s člani Neokatehumenske poti 

Papež Neokatehumenski poti: Pojdite skupaj k vsem narodom

Papež Frančišek se je danes srečal s člani gibanja Neokatehumenska pot, ki letos praznuje 50. obletnico nastanka. Dogodek je potekal v Tor Vergati na vzhodu Rima. Papež je tudi blagoslovil križe in jih izročil odgovornim za missio ad gentes. Nekaj skupin je zatem bilo poslanih v misijone na rimske periferije. Sveti oče je člane Neokatehumenske poti spodbudil, naj vedno gledajo v Gospodovo ljubečo zvestobo ter nikoli ne izgubijo zaupanja: »On vas bo varoval in vas obenem spodbujal, da greste kakor ljubljeni otroci k vsem narodom, s ponižno preprostostjo.«

Andreja Červek - Vatikan

Papež Frančišej je Izpostavil pomen zahvaljevanja Bogu za njegovo ljubezen in njegovo zvestobo. Pogosto se mu zahvaljujemo za njegove darove, kar je po papeževih besedah tudi prav. »A še boljše se mu je zahvaljevati za tisto, kar je, kajti Bog je zvest v ljubezni. Njegova dobrota ni odvisna od nas. Kar koli naredimo, Bog nas še naprej zvesto ljubi, to je vir našega zaupanja, velika tolažba življenja.« Papež jih je spodbudil k pogumu, naj se nikoli ne žalostijo: »In kadar se zdi, da se problemi z vso težo zgrinjajo na vaše dni, se spomnite, da zvesta Božja ljubezen vedno sije kakor sonce, ki ne zaide. Spominjajte se njegovega dobrega, ki je močnejše od vsakega našega slabega, in prijeten spomin na Božjo ljubezen vam bo pomagal v vsaki stiski.«

Pomembna zahvala pa gre tistim članom gibanja, ki se odpravljajo v misijone. In ravno njim je Frančišek želel nameniti nekaj besed o misijonstvu in evangelizaciji, ki je lastna današnji Cerkvi. Misijonstvo je namreč dati glas zvesti Božji ljubezni, je oznanjati, da nas Gospod ima rad in da se nikoli ne naveliča mene, tebe, nas in tega našega sveta. Misijonstvo je dati to, kar smo prejeli. Pomeni izpolniti Jezusovo napotilo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19), ob katerem se je papež zaustavil v nadaljevanju govora.

Pojdite

Misijonstvo zahteva, da se odpravimo. A v življenju imamo močno skušnjavo, da bi ostali, da ne bi tvegali, da bi se zadovoljili s kontroliranjem situacij. Lažje je ostati doma, obdani s tistimi, ki nas imajo radi. A to ni Jezusova pot. 

On nas pošilja: »Pojdite!« Ne uporablja polovičnih meril. Ne pooblašča za skrajšane premestitve ali povračilna potovanja, ampak vsem svojim učencem pove samo eno besedo: »Pojdite!« »Pojdite: močan klic, ki odmeva na vsakem zavoju krščanskega življenja; jasno povabilo, naj smo vedno v izhodu, romarji na svetu, ki iščejo brata, ki še ne pozna veselja Božje ljubezni,« je dejal.

Da bi lahko odšli, je treba biti okreten. Ne more se s sabo vzeti celotne domače oprave. Da bi lahko hodili, moramo biti lahkotni. »Za oznanjevanje je potrebna odpoved,« je izpostavil papež. »Samo Cerkev, ki se odpove svetu, dobro oznanja Gospoda. Samo Cerkev, rešena moči in denarja, osvobojena triumfalizmov in klerikalizmov na verodostojen način pričuje, da Kristus osvobaja človeka. In kdor se po njegovi ljubezni nauči odpovedati se stvarem, ki minevajo, objame ta veliki zaklad: svobodo. Ni več zapleten v lastne navezanosti, ki vedno zahtevajo nekaj več, a nikoli ne dajo miru. In čuti, da se srce širi, brez nemira, razpoložljivo za Boga in za brate.«

Skupaj

»Pojdite« je glagol misijonstva, ki se sprega tudi v množini. Gospod ne pravi »Pojdi ti in potem pojdi ti«, ampak »Pojdite« vsi skupaj. Popolnoma misijonar ni tisti, ki gre sam, ampak kdor hodi skupaj. Hoditi skupaj je umetnost, ki se je vedno uči. Treba je biti pozoren, da se drugim ne določa koraka. Boljše je spremljati in čakati, pri tem pa ne pozabiti, da pot drugega ni ista kot moja pot. »Kakor v življenju nihče nima popolnoma enakega koraka kot nekdo drug, tako je tudi pri veri in misijonstvu: naprej se gre skupaj, brez izoliranja in brez vsiljevanja svojega smisla hoje, združeni kakor Cerkev, s pastirji, z vsemi brati, brez pobegov naprej in brez pritoževanja nad tistim, ki ima bolj počasen korak. Smo romarji, ki spremljamo brate, kar je dobro početi osebno, s skrbjo in spoštovanjem do poti vsakega in brez siljenja v rast kogarkoli, kajti odgovor Bogu zori samo v pristni in iskreni svobodi.«

Naredite za učence

Vstali Jezus pravi: »Naredite za učence.« Ne pravi: osvojite, zavzemite, ampak naredite učence, kar pomeni podelite z drugimi dar, ki ste ga prejeli, srečanje ljubezni, ki vam je spremenilo življenje. Kot je dejal papež Frančišek, je srce misijonstva »pričevati, da nas Bog ljubi in da je z njim mogoča resnična ljubezen, tista, ki vodi v darovanje življenja vsepovsod, v družini, na delu, kot posvečeni in kot poročeni. Misijonstvo je vrniti se kot učenci z novimi Jezusovimi učenci. Je ponovno odkriti del Cerkve učenke. Seveda, Cerkev je učiteljica, a ne more biti učiteljica, če prej ni učenka, kakor tudi ne more biti mati, če prej ni hči. To je naša Mati: ponižna Cerkev, Očetova hči in Učiteljeva učenka, srečna, da je sestra človeštva. In ta dinamika 'biti učenec' – učenec, ki naredi učence – je popolnoma drugačna od dinamike prozelitizma.«

In ravno v tem je po papeževih besedah moč oznanila, da bo svet veroval. Ne štejejo argumenti, ki prepričajo, ampak življenje, ki privlači, ne zmožnost uveljavljanja, ampak pogum za služenje. Člani Neokatehumenske poti imajo v svojem DNA-ju to poklicanost za oznanjevanje, s tem ko ga živijo v družini po zgledu svete družine: v ponižnosti, preprostosti in slavljenju. »Ponesite to družinsko ozračje na mnoge zapuščene kraje, kjer primanjkuje ljubezni. Dajte se prepoznati kot Jezusovi prijatelji. Vse imenujte prijatelji in vsem bodite prijatelji,« jim je dejal sveti oče.

Vse narode

Ob koncu je opozoril na še en poudarek Jezusovega naročila: Pojdite in naredite za moje učence »vse narode«. Ko Jezus reče vse, se zdi, kot da želi poudariti, da je v njegovem srcu prostora za vsak narod. Nihče ni izključen. Kakor otroci za očeta in mater, čeprav jih je veliko, je vsak ljubljen z vsem srcem. »Kajti ljubezen se s tem, da se daje, ne zmanjšuje, ampak se povečuje. In je vedno upajoča.« Misijonarji pri narodih, ljubljenih od Boga, ne postavljajo na prvo mesto negativnih vidikov in stvari, ki jih je treba spremeniti, ampak »vidijo s srcem«, s pogledom, ki ga ceni, s pristopom, ki ga spoštuje, z zaupanjem, ki potrpi. »Tako pojdite v misijone, predstavljajoč si, da se 'igrate doma',« je papež spodbudil misijonarje. »Kajti Gospod je doma pri vsakem narodu in njegov Duh je sejal že pred vašim prihodom. Mislite na našega Očeta, ki zelo ljubi svet, in bodite goreči v človečnosti, sodelavci veselja vsem, zanesljivi in zmožni poslušati kot bližnji. Ljubite kulture in tradicije narodov, brez vnaprej določenih modelov. Ne začnite pri teorijah in shemah, ampak pri konkretnih situacijah: tako bo Duh oblikoval oznanilo v skladu s svojimi časi in svojimi modeli. In Cerkev bo rasla po njegovi podobi: zedinjena v različnosti narodov, darov in karizem.«

Zvočni posnetek

Photogallery

Fotografski utrinki
05 maj 2018, 12:32