Beta različica

Cerca

Vatican News
Papež Frančišek daroval sveto mašo v Molfetti ob 25. oletnici smrti Don Tonina Bella Papež Frančišek daroval sveto mašo v Molfetti ob 25. oletnici smrti Don Tonina Bella  (ANSA)

Papež v Molfetti: Po maši se ne živi več zase, ampak za druge

Po srečanju z verniki v Alessanu je papež Frančišek odšel v Molfetto, kjer je v pristanišču v bližini stolnice daroval sveto mašo. Med homilijo je spregovoril o dveh poglavitnih elementih za krščansko življenje, o katerih govorijo današnja berila: o Kruhu življenja ter Besedi.

S. Leonida Zamuda SL - Vatikan

Krščansko življenje se vedno znova začenja pri oltarni mizi

»Kruh. Kruh je bistvena hrana za življenje in Jezus se nam v evangeliju podarja kot Kruh življenja, kakor da bi nam želel reči: "brez mene ne morete ničesar". Pri tem uporablja močne izraze: "jejte moje meso in pijte mojo kri" (prim. Jn 6,53). Kaj to pomeni? Da je za naše življenje bistveno vstopiti v življenjski, oseben odnos z Njim. Meso in kri. Evharistija je to: ni nek lep obred, ampak najbolj intimno, najkonkretnejše, najbolj presenetljivo občestvo, ki si ga je mogoče zamišljati z Bogom; občestvo ljubezni, ki je tako resnično, da postane hrana. Krščansko življenje se vsakič vedno znova začenja tukaj, pri tej oltarni mizi, kjer nas Bog nasiti z ljubeznijo. Brez Njega, Kruha življenja, je vsak trud v Cerkvi zaman, kakor je spominjal don Tonino Bello: "Dela dejavne ljubezni niso dovolj, če manjka dejavna ljubezen del. Če manjka ljubezen, iz katere izhajajo dela, če manjka izvir, če manjka izhodišče, ki je Evharistija, vsako pastoralno prizadevanje postane le vrtiljak stvari." (prim. »Upodobljeni  po Kristusu, glavi in duhovniku«, Cirenei della gioia, 2004, 54-55).

Živeti za je znamenje tistega, ki jé ta Kruh, "blagovna znamka" kristjana

Jezus v evangeliju doda: "Tisti, ki mene uživa, bo živel po meni" (v. 57). Kot da bi rekel: kdor se hrani z evharistijo, sprejme isto miselnost, ki jo ima Gospod. On je razlomljeni Kruh za nas in kdor ga prejme, postaja tudi sam razlomljeni kruh, ki ni prekvašen z ošabnostjo, ampak se daruje drugim: preneha živeti zase, za lasten uspeh, za to, da bi nekaj imel ali postal nekdo, ampak živi za Jezusa in kakor Jezus, to je za druge. Živeti za je znamenje tistega, ki jé ta Kruh, "blagovna znamka" kristjana. Pred vsako cerkvijo bi lahko izobesili napis, kakor obvestilo: "Po maši se ne živi več zase, ampak za druge." Don Tonino je živel tako: med vami je bil škof-služabnik, Pastir, ki je postal eno z ljudstvom, ki se je pred tabernakljem učil, kako se pustiti použiti od ljudi. Sanjal je Cerkev, ki bi bila lačna Jezusa in netolerantna do vsakršne posvetnosti; Cerkev, ki "zna prepoznati Kristusovo telo v neudobnih tabernakljih bede, trpljenja, osamljenosti". ("So naše evharistije verodostojne?", Articoli, corrispondenze, lettere, 2003, 236.) Saj, kot je govoril, "evharistija ne prenaša, da bi obsedeli" in če ne vstanemo od mize, ostaja "nedopolnjen zakrament" (»Služabniki v Cerkvi za svet«, ibidem.) Lahko se vprašamo: ali se v meni ta zakrament dopolni? Bolj konkretno: ali mi je všeč le, da sem postrežen pri Gospodovi mizi ali vstanem, da bi služil kakor Gospod? Ali podarjam v življenju to, kar prejemam pri maši? In kot Cerkev bi se lahko vprašali: ali smo po tolikih obhajilih postali ljudje občestva?

Kruh življenja, razlomljeni Kruh, je tudi Kruh miru

Kruh življenja, razlomljeni Kruh, je namreč tudi Kruh miru. Don Tonino je trdil, da "mir ne pride takrat, ko vsak vzame samo svoj kruh in gre, da ga poje sam. ... Mir je nekaj več: je druženje". Je "jesti kruh skupaj z drugimi, ne da bi se ločili, sesti za mizo z različnimi osebami," kjer "je drugi obraz, ki ga je potrebno odkriti, zreti, pobožati". (»Nenasilje v nasilni družbi«, Scritti di pace, 1997, 66-67) Spori in vse vojne imajo namreč "svoje korenine v izginjanju obrazov". (»Mir kot iskanje obraza«, Omelie e scritti quaresimali, 1994, 317) In mi, ki smo deležni tega Kruha enosti in miru, smo poklicani, da bi ljubili vsak obraz, da bi zašili vsako raztrganino; da bi bili vedno in povsod graditelji miru.

Jezus ne išče naših premišljevanj, ampak naše spreobrnjenje

Skupaj s Kruhom, Beseda. Evangelij opisuje ostre razprave glede Jezusovih besed: "Kako nam more ta dati svoje meso jesti?" (v. 52) V teh besedah se čuti malodušje. Mnoge naše besede so jim podobne: kako more evangelij razrešiti probleme sveta? Kakšen smisel ima delati dobro sredi tolikega zla? In tako zapademo v zmoto tistih ljudi, ki so postali hromi, ker so razpravljali o Jezusovih besedah, namesto da bi bili pripravljeni sprejeti od Njega zahtevano življenjsko spremembo. Niso razumeli, da je Jezusova beseda namenjena temu, da bi v življenju hodili, ne pa sedeli in govorili o tem, kaj gre in kaj ne. Don Tonino je prav v velikonočnem času vabil, da bi sprejeli to novost življenja ter končno prešli od besed k dejanjem. Zato je žalosten spodbujal tiste, ki niso imeli poguma, da bi se spremenili: "strokovnjaki obotavljanja. Preračunljivi dlakocepci razlogov za in proti. Previdni preračunljivci vse do bolečine preden se premaknejo". (»Stari kvas in novo testo«, Vegliare nella notte, 1995, 91) Jezusu se ne odgovarja glede na preračunavanja in trenutne ugodnosti, odgovori se mu z "da" za vse življenje. On ne išče naših premišljevanj, ampak naše spreobrnjenje. Cilja na srce.

Vstani ...

K temu vabi Božja beseda sama. V prvem berilu se vstali Jezus obrne na Savla, vendar pa mu ne ponudi ostroumnih dokazovanj, ampak mu reče, naj zastavi življenje. Reče mu: "Vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti." (Apd 9,6) Predvsem: "Vstani." Prva stvar, kateri se je potrebno izogniti, je ostati na tleh, podleči življenju, ostati vkleščeni zaradi strahu. Kolikokrat je don Tonino ponavljal: "Pokonci!", saj "je pred Vstalim dovoljeno biti le stoje". (Zaključni pozdrav ob koncu krizmene maše, 8. april 1993). Vedno ponovno vstati, gledati v višave, saj Jezusov apostol ne more životariti z majhnimi zadovoljstvi.

Vsi smo poklicani biti prinašalci velikonočnega upanja, "cirenejci veselja"

Gospod nato reče Savlu: "Pojdi v mesto". Tudi vsakemu izmed nas pravi: "Pojdi, ne ostani zaprt v svojih pomirjujočih prostorih, tvegaj! Tvegaj!" Krščansko življenje mora biti vloženo za Jezusa in uporabljeno za druge. Po srečanju z Vstalim se ne more čakati, se ne more prelagati; potrebno je iti, stopiti ven, kljub vsem težavam in negotovostim. Vidimo npr. Savla, ki po tem, ko je govoril z Jezusom, kljub temu, da je bil slep, vstane in gre v mesto. Vidimo Ananija, ki, čeprav prestrašen in negotov, reče: "Tukaj sem, Gospod" (v. 10) in gre takoj k Savlu. V kakršnikoli situaciji se nahajamo, smo vsi poklicani biti prinašalci velikonočnega upanja, "cirenejci veselja," kakor je pravil don Tonino; služabniki sveta, vendar pa kot tisti, ki so vstali in ne kakor uslužbenci. Ne da bi bili kdajkoli potrti, ne da bi se kadarkoli vdali. Lepo je biti "glasniki upanja", preprosti in veseli delilci velikonočne aleluje.

Božja Beseda: osvobaja, ponovno dviguje, pomaga, da gremo naprej

Na koncu Jezus reče Savlu: "Izvedel boš, kaj moraš storiti". Savel, odločen in uveljavljen mož, je tiho in gre, poslušen Jezusovi Besedi. Sprejme, da bo ubogal, postane potrpežljiv, razume, da njegovo življenje ni več odvisno od njega. Nauči se ponižnosti. Ponižen namreč ne pomeni plah ali zadržan, ampak poslušen Bogu in prazen samega sebe. Tedaj tudi ponižanja, kot tisto, ki ga je doživel Savel na tleh po poti v Damask, postanejo del Božje previdnosti, saj nas oklestijo ošabnosti ter Bogu dopustijo, da nas ponovno dvigne. In tako dela Božja Beseda: osvobaja, ponovno dviguje, pomaga, da gremo naprej, ponižno ter hkrati pogumno. Ne naredi nas za uveljavljene protagoniste in prvake lastnih sposobnosti. Ne, ampak za pristne priče mrtvega in vstalega Jezusa v svetu. Kruh in Beseda.

Dragi bratje in sestre, pri vsaki maši se hranimo s kruhom življenja ter z Besedo, ki rešuje: živimo to, kar obhajamo! Tako bomo, kakor don Tonino, izviri upanja, veselja in miru.

Prisluhni homiliji papeža Frančiška
20 april 2018, 15:12