Beta različica

Cerca

Vatican News
Papež Frančišek je svoj obisk v Alessanu začel na pokopališču, kjer je pokopan don Tonino Bello Papež Frančišek je svoj obisk v Alessanu začel na pokopališču, kjer je pokopan don Tonino Bello  (ANSA)

Papež v Alessanu na grobu don Tonina: Biti kontempl-aktivni kristjani

Papež Frančišek se je danes dopoldne mudil na pastoralnem obisku v dveh južnoitalijanskih mestih, Alessanu in Molfetti, ki ju je močno zaznamovalo življenje in delo don Tonina Bella. Danes tudi mineva 25. obletnica njegove smrti. In ravno na grobu don Tonina v Alessanu je sveti oče začel svoj obisk. Antonio Bello, znan predvsem kot don Tonino, se je rodil 18. marca 1935 v Alessanu. V duhovnika je bil posvečen leta 1957. V Molfetti je bil škof od leta 1982 dalje. Vrsto let je bil odgovoren za Pax Christi, mednarodno katoliško gibanje za mir. S svojo gorečnostjo pastirja je močno zaznamoval vso Cerkev v Italiji. Umrl je 20. aprila 1993 v Molfetti.

Andreja Červek - Vatikan

Papež Frančišek se je v Alessanu najprej ustavil na don Toninovem grobu. Pozdravil je njegove sorodnike, zatem pa je na trgu pred pokopališčem potekalo še srečanje z verniki. Frančišek je spregovoril o don Toninovem življenju in začel z njegovo pozorno skrbjo za revne. »Razumeti revne je zanj bilo pravo bogstvo. In imel je prav, kajti revni so dejansko bogastvo Cerkve.« Na to nas don Tonino še vedno spominja pred skušnjavo, da bi se postavili v vrsto za mogočneži, ki se menjavajo, da bi iskali privilegije, se prepustili udobnemu življenju. Evangelij pa poziva k precej nelagodnemu življenju, kajti kdor sledi Jezusu, ljubi revne in ponižne. »Cerkev, ki je blizu revnim, ostane vedno naravnana na Božji kanal, nikoli ne izgubi frekvence evangelija in sliši, da se mora vrniti k bistvenemu, da bi tako lahko verodostojno izpovedovala, kako je edino resnično dobro Gospod.«

Don Tonino nas poziva, naj ne teoretiziramo bližine z revnimi, ampak smo jim blizu, kakor jim je bil Jezus, ki je za nas postal ubog, čeprav je bil bogat (glej 2 Kor 8,9). Don Tonino je čutil potrebo, da ga posnema v prvi osebi in se razlasti samega sebe. Prošnje ga niso skrbele, ranila ga je brezbrižnost. Ni se bal pomanjkanja denarja, skrbelo ga je negotovo delo, ki je še danes velik problem, je pripomnil papež. Ni zamudil priložnosti za poudarjanje, da je »na prvem mestu delavec s svojo identiteto in ne profit s svojim pohlepom«. »Ni stal s prekrižanimi rokami. Deloval je lokalno in sejal mir globalno, prepričan, da je najboljši način za preprečevanje nasilja in vojn vseh vrst skrb za potrebne in pospeševanje pravičnosti. Kajti, če vojna povzroča revščino, tudi revščina povzroča vojno. Mir se torej začne graditi s hišami, cestami, trgovinami, kjer se z rokami oblikuje občestvo.«

»Dragi bratje in sestre,« je dejal papež Frančišek, »ta poklicanost k miru pripada vaši zemlji, ki jo je don Tonino imenoval 'zemlja-okno', kajti z juga Italije se na stežaj odpira na mnoge juge sveta, kjer je vedno več revnih, medtem ko so bogati vedno bolj bogati in jih je vedno manj. Ste kakor odprto okno, s katerega se vidi vse revščine, ki pretijo svetu, a predvsem ste okno upanja, da Sredozemlje, zgodovinski bazen civilizacije, ne bi nikoli bilo obok podaljšane vojne, ampak obok miru, ki sprejema.«

Ko Gospod prosi 'da', se ne more odgovoriti z 'morda'

Don Tonino je človek svoje zemlje, kajti na tej zemlji je dozorelo njegovo duhovništvo. Tukaj je zacvetela njegova poklicanost, ki jo je sam rad imenoval 'rotenje' (evokacija): rotenje, saj ima Bog blazno rad naša slabotna življenja; odmev njegovega glasu ljubezni, ki nam govori vsak dan; klic, naj gremo vedno naprej, naj drzno sanjamo, naj decentraliziramo svoje življenje in ga damo na razpolago za služenje; povabilo, naj se vedno zanesemo na Boga, ki edini lahko življenje spremeni v praznik. To je torej poklicanost po don Toninu, je povzel papež: »Klic, naj ne postanemo samo vdani verniki, ampak resnični in pravi Gospodovi zaljubljenci, z gorečimi sanjami, z zagonom daru, z drznostjo, ki se ne zaustavi pri polovičnih merilih. Kajti ko Gospod vname srce, upanja ni mogoče ugasniti. Ko Gospod prosi 'da', se ne more odgovoriti z 'morda'. Dobro bo za vse nas, ne samo za mlade, ampak za vse nas, za vse, ki iščejo življenjski smisel, da poslušajo vedno znova besede don Tonina.«

Preprosta in pristna odprtost za evangelij

Na tej zemlji se je Antonio rodil kot Tonino in postal don Tonino. To preprosto in domače ime, ki je napisano tudi na njegovem grobu, nam še vedno govori. Pripoveduje o njegovi želji, da bi postal mali in da bi tako postal blizu, da bi zmanjšal razdalje, da bi ponudil iztegnjeno roko. »Vabi k preprosti in pristni odprtosti za evangelij,« je dejal papež in spomnil, da jo je don Tonino zelo priporočal in jo svojim duhovnikom pustil v dediščino. Govoril je: »Ljubimo svet. Imejmo ga radi. Primimo ga pod roko. Dajmo mu usmiljenje. Ne nasprotujmo mu vedno z ostrinami zakona, če jih nismo prej izostrili z dozami nežnosti.« Kot je dodal sveti oče, so to besede, ki razkrivajo željo po »Cerkvi za svet«: ne »posvetni«, ampak »za svet«. Cerkev, ki je očiščena avtoreferencialnosti, je ekstrovertirana, iztegnjena, ni zavita sama vase; ne pričakuje, da bi prejemala, ampak da bi dajala prvo pomoč; ni zaspala v nostalgijah po preteklosti, ampak je razvneta z ljubeznijo do sedanjosti, po zgledu Boga, ki je svet zelo ljubil (glej Jn 3,16).

Zdrava alergičnosti na nazive in časti

Ime don Tonino nam prav tako govori o njegovi »zdravi alergičnosti na nazive in časti«; o njegovi želji, da bi se nečemu odpovedal za Jezusa, ki se je izničil v celoti; o njegovem pogumu, da se osvobodi tistega, kar lahko spominja na »znamenja moči«, in tako dal prostor »moči znamenj«. »Don Tonino tega seveda ni delal iz spodobnosti ali iz želje po soglašanju, ampak je bil spodbujen z Gospodovim zgledom. V ljubezni do njega najdemo moč, da opustimo oblačila, ki ovirajo korak, in se oblečemo v služenje, da bi bili Cerkev s predpasnikom, edinim duhovniškim oblačilom, ki je zabeleženo v evangeliju.«

Kontempl-aktivni kristjani

Papež Frančišek je o don Toninu še dejal, da je bil »vernik z nogami na tleh in z očmi na nebu«, predvsem pa je imel »srce, ki je povezovalo nebo in zemljo«. Med besedami, ki jih je sam skoval, obstaja ena, ki vsakemu med nami dodeljuje pomembno poslanstvo. Rad je govoril, da mi kristjani moramo biti »kontempl-aktivni«, torej ljudje, ki začnejo s kontemplacijo, potem pa pustijo, da se konča z dinamizmom in delovanjem; ljudje, ki nikoli ne ločijo molitve in delovanja. »Dragi don Tonino,« je dejal papež, »posvaril si nas pred podajanjem v vrtinec dogodkov, ne da bi se prej postavili pred tabernakelj, da ne bi zaman delali za kraljestvo. In lahko bi se vprašali, ali začnemo pri tabernaklju ali pri sebi. Lahko bi nas tudi vprašal, če hodimo, ko smo se podali na pot; ali kakor Marija, žena na poti, vstanemo in služimo človeku, vsakemu človeku. Če bi nas to vprašal, bi se morali sramovati za našo nepremičnost in za naša neprestana opravičevanja. Ponovno prebudi našo poklicanost, pomagaj nam biti vedno bolj 'kontempl-aktivna' Cerkev, zaljubljena v Boga in goreča za človeka.«

Sveti oče je sklenil z besedami, da Gospod v vsaki dobi postavlja na pot Cerkve pričevalce, ki utelešajo dobro velikonočno oznanilo, preroke upanja za prihodnost vseh. »Iz vaše zemlje je Bog dvignil enega, kakor dar in preroštvo za naše čase. In Bog želi, da je njegov dar sprejet, da se njegovo preroštvo uresniči. Ne zadovoljimo se samo z beleženjem lepih spominov, ne pustimo se ukrotiti preteklim nostalgijam in niti nekoristnemu čenčanju o sedanjosti ali strahovom pred preteklostjo. Posnemajmo don Tonina, pustimo se ponesti njegovi mladostniški gorečnosti kristjana, prisluhnimo njegovemu vztrajnemu povabilu k življenju evangelija brez popustov. To je močno povabilo, namenjeno vsakemu med nami in nam kot Cerkvi. Naj nam pomaga danes raztresti dišeče veselje evangelija,« je še dejal sveti oče in zatem skupaj z zbranimi molil Zdravamarijo.

Zvočni posnetek

Photogallery

Foto galerija
20 april 2018, 13:46