Papež molil za umetnike. Zavest o pripadnosti Božjemu ljudstvu je pomembna

Andreja Červek –Vatikan

Na začetku jutranje maše v Domu sv. Marte je papež ponovno povabil k molitvi za umetnike: »Včeraj sem prejel pismo skupine umetnikov. Zahvalili so se za molitev, ki smo jo jim namenili. Rad bi prosil Gospoda, da jih blagoslovi, kajti umetniki nam pomagajo razumeti, kaj je lepota. Brez lepega se evangelija ne more razumeti. Še enkrat molimo za umetnike.«

Krščanstvo je pripadnost izvoljenemu ljudstvu

Homilijo je sveti oče oprl na današnje berilo iz Apostolskih del (Apd 13, 13-25). Pavel je prišel v Antiohijo v Pizidiji in v shodnici začel razlagati zgodovino Izraelovega ljudstva ter oznanjati, da je Jezus pričakovani Odrešenik.

Ko Pavel razlaga ta novi nauk, da bi oznanil Jezusa, začne govoriti o zgodovini zveličanja: »Bog tega izraelskega naroda je izvolil naše očete in povišal ljudstvo, ko je prebivalo v egiptovski deželi ...« Enako je naredil Štefan pred mučeništvom. In tudi avtor Pisma Hebrejcem pripoveduje zgodovino Abrahama in vseh naših očetov. Enako smo tudi mi danes brali pri Psalmu: »Gospodove milosti bom na veke opeval, vsem rodovom bom oznanjal tvojo zvestobo.« Isto naredita Matej in Luka, ko navajata Jezusov rodovnik.

Gre za to, da za Jezusom obstaja zgodovina, je izpostavil papež Frančišek: »Obstaja zgodovina. Zgodovina milosti. Zgodovina izvolitve. Zgodovina obljube. Gospod je izbral Abrahama in je hodil s svojim ljudstvom. [...] Obstaja zgodovina Boga z njegovim ljudstvom. In zato, ko je Pavel naprošen, naj pojasni razlog vere v Jezusa Kristusa, ne začne z Jezusom Kristusom – začne z zgodovino. Krščanstvo je nauk, ja, a ni samo to. Niso samo stvari, v katere mi verujemo. Je zgodovina, ki prinaša ta nauk, kar je obljuba Boga, zaveza Boga, biti izvoljeni od Boga.«

Zvedati se pripadnosti ljudstvu

Papež je poudaril, da krščanstvo ni samo etika. Res je, da ima moralna načela. A nisi kristjan, če imaš samo etični pogled. Krščanstvo prav tako ni neka elita ljudi, ki so izbrani za resnico. Ta elitni občutek, ki se v Cerkvi kaže, ko kdo pravi: »Jaz sem iz te institucije, jaz pripadam temu gibanju, ki je boljše od tvojega.« Kot je zatrdil sveti oče, to ni krščanstvo. »Krščanstvo je pripadnost ljudstvu, ljudstvu, ki je od Boga izbrano zastonj. Če nimamo zavesti o tej pripadnosti ljudstvu, bi lahko bili ideološki kristjani, z majhnim naukom pritrjevanja resnici, z etiko, z moralo [...], ali kot elita, ko se čutimo del skupine, izbrane od Boga, kristjani, drugi pa bodo šli v pekel ali pa, če se bodo rešili, bo to zaradi Božje milosti, vendar pa so odvrženi. Če nimamo zavesti o pripadnosti ljudstvu, nismo pravi kristjani.«

Pomembno posredovati spomin na zgodovino zveličanja

Kot je nadaljeval papež, zato tudi Pavel pri razlaganju Jezusa začne pri pripadnosti ljudstvu: »Velikokrat pademo v te pristranskosti, bodisi dogmatične, moralne ali elitarne. Občutek elite je ta, ki nam zelo škoduje. In izgubimo tisti čut za pripadnost zvestemu svetemu Božjemu ljudstvu, ki ga je Bog izbral v Abrahamu in mu je obljubil – velika obljuba je Jezus. Dal mu je hoditi z upanjem.« To pomeni imeti zavest ljudstva.

Po papeževih besedah je torej pomembno posredovati zgodovino našega zveličnja, ta spomin ljudstva. »V tej zgodovini Božjega ljudstva, vse do Jezusa Kristusa, so bili svetniki, grešniki in mnogi običajni ljudje, dobri, s krepostmi in z grehi, vsi. Slavna 'množica', ki je sledila Jezusu, ki je imela občutek pripadnosti ljudstvu. Dozdeven kristjan, ki nima tega občutka, ni pravi kristjan, kajti čuti se upravičenega brez ljudstva.« Pripadnost ljudstvu. Imeti spomin Božjega ljudstva. O tem nam govorijo Pavel, Štefan, apostoli. Nasvet avtorja Pisma Hebrejcem je: »Spominjajte se svojih prednikov.« Torej tistih, ki so bili pred nami na tej poti zveličanja.

Ljudstvo – grešno, a nezmotljivo

Najnevarnejši odklon kristjanov, tako danes kot od vedno, je po papeževem prepričanju nedvomno pomanjkanje spomina o pripadnosti ljudstvu. »Ko ta manjka, pride do dogmatizmov, moralizmov, etikizmov, elitnarnih gibanj. Manjka ljudstvo. Ljudstvo, ki je vedno grešno, to smo vsi, a ki se na splošno ne zmoti, ki ima občutek, da je izvoljeno ljudstvo, ki hodi za obljubo in ki je naredilo zavezo, ki je morda ne izpolnjuje, a ve.«

Papež Frančišek je ob koncu homilije povabil, naj Gospoda prosimo za to zavest o ljudstvu, o čemer sta pela Marija v svojem Magnificatu in Zaharija v svojem Benedictusu. »Zavest o ljudstvu. Mi smo zvesto sveto Božje ljudstvo, ki ima v svoji celoti čut vere in je nezmotljivo v tem načinu verovanja.«

Adoracija in duhovno obhajilo

Ob koncu svete maše je potekalo evharistično češčenje z blagoslovom. Pred tem pa je papež povabil še k duhovnemu obhajilu: »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu tvoje ljubezni, evharistiji. Želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem vate, upam vate, ljubim te. Amen.«