Išči

Vatican News
Papež Frančišek med sveto mašo v Domu sv. Marte. Papež Frančišek med sveto mašo v Domu sv. Marte. 

Papež: Da bi vladajoči v trenutkih krize bili enotni za dobro naroda

Med današnjo jutranjo mašo se je posebej molilo za državne voditelje. Homilija je govorila drži, ki jo kristjani moramo zavzeti v trenutkih krize.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte pozval k molitvi za osebe na vodilnih položajih, da bi v trenutku krize bili enotni za dobro naroda: »Danes molimo za vladajoče, ki so odgovorni, da skrbijo za svoje narode v teh trenutkih krize: državne voditelje, predsednike vlad, zakonodajalce, župane, deželne predsednike ... Naj jim Gospod pomaga in jim da moč, kajti njihovo delo ni lahko. In da bi, ko bodo med njimi razlike, razumeli, da v trenutkih krize morajo biti zelo enotni za dobro naroda, kajti enostnost je višja od konflikta.«

Posnetek svete maše

Na začetku maše je sveti oče še spomnil, da se je današnjemu evharističnemu obhajanju pridružilo tudi tristo molitvenih skupin, ki se v španščini imenujejo »madrugadores« ali »zgodnjiki«, torej tisti, ki se zbudijo zgodaj zjutraj, da bi molili.

Sicer pa je o drži v kriznih trenutkih, ki jih vsi živimo, papež govoril tudi pri homiliji. Začel je pri današnjem berilu iz Apostolskih del (Apd 9, 31-42), ki govori o prvi krščanski skupnosti. Živela je v miru in rastla. A obstajajo tudi nemirni časi, težki časi preganjanj, časi krize, o čemer govori današnji evangeljski odlomek (Jn 6, 60-69). Ko Jezus pove, da kdor ne jé njegovega telesa in ne pije njegove krvi, ne bo mogel imeti večnega življenja, ga nekateri izmed učencev zapustijo rekoč, da je njegova beseda trda. Gre za trenutek krize, kar je po papeževih besedah trenutek izbire – postavljeni smo pred odločitev. Vsi v življenju imamo krize, družinske, zakonske, socialne – tudi ta pandemija je trenutek družbene krize. In kako se odzivati v trenutku krize? Odgovor je v evangeliju. Jezus je vedel, da so učenci med seboj godrnjali in je vprašal apostole: »Ali hočete oditi tudi vi?« Odgovoril mu je Peter: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Božji Sin.« V trenutkih krize je torej pomembno biti zelo neomajni v verskem prepričanju, ostati vztrajni in nepremični tam, kjer smo. Ne delati spremembe, ampak vztrajati v zvestobi Bogu. Kristjani se moramo naučiti delovati tako v trenutkih miru kot krize.

Homilija papeža Frančiška

Prvo berilo se začne: »Tedaj je Cerkev po vsej Judeji in Galileji in Samariji imela mir. Krepila se je, živela v Gospodovem strahu in rastla po tolažbi Svetega Duha.« Čas miru. Cerkev, ki raste. Cerkev je mirna, ima tolažbo Svetega Duha, je v tolažbi. Lepi časi. Zatem sledi Enejeva ozdravitev, potem Peter izdravi Gazelo, Tabito ... Stvari, ki se počnejo v miru.

A obstajajo tudi časi brez miru v prvi Cerkvi: časi preganjanj, težki časi, časi, ki vernika postavijo v krizo. Krizni časi. In čas krize je to, o čemer nam danes pripoveduje Janezov evangelij. Ta evangeljski odlomek je konec zaporedja, ki se je začelo s pomnožitvijo kruha, ko so Jezusa hoteli narediti za kralja; Jezus gre molit, oni ga naslednji dan ne najdejo, gredo ga iskat, ga privedejo in Jezus jih graja, ker ga iščejo, da bi jim dal jesti, ne pa zaradi besede večnega življenja. In vsa ta zgodba se konča tukaj. Pravijo mu: »Daj nam ta kruh.« In Jezus pojasni, da je kruh, ki ga bo dal, njegovo lastno telo in lastna kri.

Tisti čas so mnogi izmed Jezusovih učencev, potem ko so ga poslušali, rekli: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?« Jezus je rekel, da kdor ne jé njegovega telesa in njegove krvi, ne bo mogel imeti večnega življenja. Jezus je tudi rekel: »Če boste jedli moje telo in mojo kri, boste vstali poslednji dan.« To so stvari, ki jih je rekel Jezus. »Ta beseda je trda, preveč je trda. Nekaj tu ne štima. Ta človek je šel čez vse meje.« To je trenutek krize. Bili so trenutki miru in trenutki krize. Jezus je vedel, da so učenci godrnjali. Tukaj imamo razlikovanje med učenci in apostoli. Učencev je bilo 72 ali več, apostolov pa je bilo dvanajst. »Jezus je namreč vedel od začetka, kateri so, ki ne verujejo, in kdo ga bo izdal.« Nadaljuje s tistim »biti pritegnjeni od Očeta«. Oče nas priteguje k Jezusu. In tako se reši kriza.

In od tistega trenutka so mnogi izmed njegovih učencev šli stran in niso več hodili z njim. Vzpostavili so razdaljo. »Ta človek je nekoliko nevaren, nekoliko ... in ti nauki ... ja, je dober človek, pridiga in ozdravlja, a ko pride do teh čudnih stvari ... lepo prosim, pojdimo stran.« Isto sta naredila učenca iz Emavsa na velikonočno jutro: »Ah ja, čudna reč, žene, ki so govorile, da je grob ... tu nekaj smrdi,« sta rekla, »hitro pojdiva stran, saj bodo prišli vojaki in naju bodo križali.« Isto sta naredila vojaka, ki sta varovala grob. Videla sta resnico, potem pa sta raje prodala svojo skrivnost in »bodiva varna, ne vmešavajva se v te zgodbe, ki so nevarne«.

Trenutek krize je trenutek izbire, je trenutek, ki nas postavi pred odločitve, ki jih moramo sprejeti. Vsi smo v življenju imeli in bomo imeli krize. Družinske krize, krize v zakonu, družbene krize, krize dela, mnoge krize. Tudi ta pandemija je trenutek družbene krize.

Kako reagirati v tem trenutku krize? »Odslej je mnogo njegovih učencev odstopilo in niso več hodili z njim.« Jezus se odloči, da bo izprašal apostole: »Jezus je torej rekel dvanajsterim: 'Ali hočete oditi tudi vi? Odločite se.'.« In Peter se drugič izpove: »Odgovoril mu je Simon Peter: 'Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Božji Sin.'.« Peter v imenu dvanajsterih prizna, da je Jezus Sveti Božji, Božji Sin. Prva izpoved, »Ti si Kristus, Sin živega Boga«, je takoj zatem, ko je Jezus začel razlagati trpljenje, ki bo prišlo. In ga zaustavi: »Ne, ne, Gospod, tega ne!« In Jezus ga graja. A Peter je malo dozorel in ga tukaj ne graja. Ne razume, kaj Jezus pravi s tem »jesti meso, piti kri«, ne razume. A se zanese na Učitelja. Zanese se. In naredi to drugo izpoved: »Pa h komu naj gremo, lepo prosim, ti imaš besede večnega življenja.«

To nam pomaga, vsem nam, živeti trenutke krize. V mojih krajih je pregovor, ki pravi: »Ko greš s konjem in moraš prečkati reko, prosim ne zamenjaj konja na sredi reke.« V trenutkih krize – biti zelo neomajni v verskem prepričanju. Ti, ki so odšli, so zamenjali konja, iskali so drugega učitelja, ki ne bi bil tako trd, kot so to zanj rekli. V trenutku krize je vztrajnost, tišina. Ostati, kjer smo, nepremično. Ni trenutek za delanje sprememb. Je trenutek za zvestobo, zvestobo Bogu, zvestobo stvarem, ki smo jih imeli od prej. Prav tako je trenutek spreobrnjenja, da bi nas ta zvestoba navdihnila h kakšni spremembi na bolje, ne pa da bi se oddaljili od dobrega.

Trenutki miru in trenutki krize. Mi kristjani se moramo naučiti delovati v obojem. Obojem. Nek duhovni oče pravi, da je trenutek krize kakor iti skozi ogenj, da bi postal močnejši. Naj nam Gospod pošlje Svetega Duha, da bi se znali zoperstaviti skušnjavam v trenutkih krize, da bi znali biti zvesti prvim besedam, z upanjem, da bomo zatem živeli trenutke miru. Pomislimo na svoje krize: družinske krize, krize v skupnosti, krize na delu, družbene krize v svetu, v državi ... mnoge krize, mnoge krize. Naj nam Gospod da moč v trenutkih krize, da ne bi prodali vere.

Adoracija in duhovno obhajilo

Papež Frančišek je med mašo povabil k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe. Amen.« Ob koncu svete maše je potekalo evharistično češčenje in papežev blagoslov z Najsvetejšim.

Sobota, 2. maj 2020, 12:32
Preberite vse >