Papež Frančišek molil za zaposlene v pogrebništvu. Homilija namenjena posredovanju vere

Papež Frančišek je med današnja mašo, ki jo je zjutraj daroval v kapeli Doma sv. Marte, posebej molil za zaposlene v pogrebništvu, ki predvsem v sedanjem času opravljajo težko delo: »Molimo danes skupaj za osebe, ki opravljajo pogrebne storitve. Zelo je boleče, zelo žalostno to, kar delajo in pri tem od blizu občutijo bolečino te pandemije. Molimo zanje.«

Homilija je bila namenjena posredovanju vere. Papež se je oprl na današnji evangelij (Mr 16, 15-20). Jezus se prikaže učencem in jih spodbudi, naj gredo po svetu oznanjat evangelij. Kdor bo veroval, bo zveličan in spremljala ga bodo znamenja: v Jezusovem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili bodo nove jezike, na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli. Po teh besedah je bil Jezus vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico. Kot je izpostavil sveti oče, vera mora biti misijonarska, sicer ni vera. Vera ni nekaj, kar je samo moje in zame. Posredovati jo je treba drugim, iti iz sebe in pričevati z življenjem. Ne gre za prozelitizem, je opozoril papež. Pričevati vero pomeni služiti in živeti kot kristjani. Gotovost nam daje Jezus, ki je obljubil, da bo z nami vse dni do konca sveta. Pri posredovanju vere torej nisem nikoli sam. Spremlja me Gospod.

Homilija papeža Frančiška

Danes Cerkev obhaja sv. Marka, enega od štirih evangelistov, ki je bil zelo blizu apostolu Petru. Markov evangelij je bil prvi napisan. Je preprost, s preprostim stilom, zelo blizu. Če imate danes kaj časa, vzemite ga v roke in ga berite. Ni dolg, a je prijetno brati preprostost, s katero Marko pripoveduje o Gospodovem življenju.

V evangeliju, ki smo ga zdaj prebrali in ki je navsezadnje konec Markovega evangelija, imamo Gospodovo naročilo. Gospod se je razodel kot rešitelj, kot edinorojeni Božji Sin. Razodel se je vsemu Izraelu in ljudstvu, z več podrobnosti še posebej apostolom, učencem. To je Gospodovo slovo. Gospod odhaja. Vzet je bil v nebo in je sédel na Božjo desnico. A preden je odšel, ko se je prikazal enajsterim, jim je rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu.«

Tu imamo misijonskost vere. Vera je ali misijonska ali ni vera. Vera ni neka stvar samo zame, da bi jaz rastel z vero. To je gnostična herezija. Vera te vedno pelje ven iz tebe. Iti ven. Posredovanje vere. Vero je treba posredovati, ponuditi, predvsem s pričevanjem. »Pojdite, da bodo ljudje videli, kako živite.«

Nekdo mi je rekel, evropski duhovnik iz enega evropskega mesta: »Obstaja veliko nevernosti, veliko agnosticizma v naših mestih, saj kristjani nimajo vere. Če bi jo imeli, bi jo zagotovo predali ljudem.« Manjka misijonskost. Kajti v korenini manjka prepričanje. »Ja, sem kristjan, sem katoličan, ampak ...« Kakor da bi šlo za neko družbeno držo. Na osebni izkaznici se imenuješ tako in tako in »sem kristjan«. Je nek podatek na osebni izkaznici. To ni vera. To je kulturna stvar. Vera te nujno pelje ven, vodi te, da jo daješ, kajti vero je treba v bistvu posredovati. Ni tiha. »Aha, vi hočete reči, da moramo vsi biti misijonarji in iti v oddaljene dežele?« Ne, to je le del misijonskosti. Pomeni, da, če imaš vero, moraš nujno izstopiti iz sebe, ti moraš iti ven iz sebe in družbeno pokazati vero. Družbena vera je za vse. »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu.« In to ne pomeni prozelitizma, kakor da bi bil neko nogometno moštvo, ki opravlja prozelitizem, ali pa bi bil neko dobrodelno društvo. Ne, vera pomeni »nič prozelitizma«. Pomeni pokazati revolucijo, da bo Sveti Duh lahko deloval v ljudeh, s pričevanjem in kot priča s služenjem. Služenje je način življenja. Če pravim, da sem kristjan, živim pa kot pogan, to ne gre. To nikogar ne prepriča. Če pa pravim, da sem kristjan in živim kot kristjan, to pritegne. To je pričevanje.

Na Poljskem me je nek univerzitetni študent vprašal: »Na univerzi imam veliko tovarišev ateistov. Kaj naj jim povem, da jih prepričam?« »Nič, dragi moj, nič! Zadnja stvar, ki jo moraš narediti, je, da karkoli poveš. Začni živeti in ko bodo videli tvoje pričevanje, te bodo vprašali: 'Zakaj tako živiš?'.« Vero je treba posredovati, a ne s prepričevanjem, ampak s ponujanjem zaklada. »Tam je, ga vidite?« To je tudi ponižnost, o kateri je govoril sv. Peter v prvem berilu: »Preljubi, v medsebojnih odnosih se vsi navzemite ponižnosti, ker se Bog prevzetnim ustavlja, ponižnim pa daje milost.« Kolikokrat so v Cerkvi, v zgodovini, nastala gibanja, skupine, moški in ženske, ki so hoteli prepričevati v vero, spreobračati. Pravi prozelitisti. In kako so končali? V pokvarjenosti.

Tako zelo nežen je ta evangeljski odlomek. A kje je gotovost? Kako sem lahko prepričan, da bom rodoviten pri posredovanju vere, ko bom izstopil iz sebe? »Oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu.« Delali boste čudovite stvari. In Gospod bo z vami do konca sveta. Spremlja nas. Pri posredovanju vere je vedno z nami Gospod. Pri posredovanju ideologije bodo učitelji, vendar pa ko imam jaz držo vere, ki se jo posreduje, je Gospod, ki me spremlja. Pri posredovanju vere nisem nikoli sam. Z mano je Gospod, ki posreduje vero. Obljubil je: »Jaz bom z vami vse dni do konca sveta.«

Prosimo Gospoda, naj nam pomaga živeti naši vero na ta način: vera z odprtimi vrati, transparentna vera, ne prozelitistična, ampak vera, ki daje videti: »Jaz sem tako.« In s to zdravo radovednostjo pomagati ljudem, da sprejmejo to sporočilo, ki jih bo rešilo.

Adoracija in duhovno obhajilo

Ob koncu današnje svete maše je potekalo evharistično češčenje z blagoslovom. Papež je povabil k duhovnemu obhajilu ter pospremil z molitvijo: »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu tvoje ljubezni, evharistiji. Želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem vate, upam vate, ljubim te. Amen.«