Papež molil za umetnike in povabil k spominjanju prvega srečanja z Jezusom

Andreja Červek – Vatikan

Na začetku jutranje maše v kapeli Doma sv. Marte je papež povabil k molitvi za umetnike: »Danes molimo za umetnike, ki imajo zelo veliko sposobnost umetnosti in nam po lepoti kažejo pot, ki ji naj sledimo. Naj Gospod vsem podeli milost ustvarjalnosti v tem trenutku.«

Pri homiliji je papež spodbudil k spominjanju prvega srečanja z Gospodom. Izhodišče je bil današnji odlomek in evangelija po Janezu (Jn 6, 22-29). Potem ko je Jezus pomnožil kruh in nasitil ljudi, ki so ga prišli poslušat, ga množica želi postaviti za kralja. Jezus pa njihovo pozornost usmeri nazaj k prvotni drži: »Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje.« Jezus jih torej usmeri nazaj, popravi njihovo hojo, saj so se podali na nekoliko posvetno pot. Kar morajo storiti, je verovati v Sina Božjega. Po papeževih besedah se enako zgodi tudi nam, ko se oddaljimo od poti evangelija in izgubimo spomin na prvotno navdušeno poslušanje Božje besede. Jezus pa nas usmerja nazaj k prvemu klicu, pošilja na kraj prvega srečanja z njim, v osebno Galilejo, ki jo vsak med nami nosi v sebi in kjer je Jezus rekel: »Hodi za menoj.«

Homilija papeža Frančiška

Ljudje, ki so ves dan poslušali Jezusa in zatem prejeli milost pomnožitve kruha ter so videli Jezusovo moč, so ga hoteli narediti za kralja. Najprej so hodili k Jezusu, da bi poslušali besedo in tudi da bi prosili za ozdravitev bolnikov. Ves dan so ostali tam, da bi poslušali Jezusa, ne da bi se dolgočasili, ne da bi se utrudili ... ja, bili so utrujeni, vendar srečni. A ko so videli, da jim je Jezus dal jesti, kar niso pričakovali, so pomislili: »Ta bi nam bil dober voditelj, zagotovo nas bo lahko osvobodil izpod rimske oblasti in naprej vodil deželo.« In so se navdušili, da bi ga naredili za kralja. Njihov namen se je spremenil, saj so videli in pomislili: »Dobro ... saj je oseba, ki je naredila ta čudež, ki daje jesti ljudstvu, lahko dober voditelj.« A v tem trenutku so pozabili navdušenje, ki ga je Jezusova beseda ustvarjala v njihovih srcih.

Jezus se je oddaljil in je šel molit. Vidimo tiste ljudi, ki so ostali tam in naslednji dan iskali Jezusa. »Mora biti tukaj,« so govorili. Videli so namreč, da ni šel v čoln z drugimi. En čoln je namreč ostal tam. Vendar pa niso vedeli, da je Jezus prišel do ostalih tako, da je hodil po vodi. Odločili so se, da gredo na drugi konec Tiberijskega morja in so ga tam iskali. In ko so ga našli, so mu kot prvo rekli: »Učenik, kdaj si semkaj prišel?« Kakor da bi rekli: »Ne razumemo, to se nam zdi čudno.«

Jezus pa jih vrne nazaj k prvemu čustvu, ki so ga imeli pred pomnožitvijo kruha, ko so poslušali Božjo besedo. »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže – kakor na začetku, znamenja besed, ki so jih navduševala, znamenja ozdravitve – ne ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili.« Jezus jim razkrije njihove namene in jim pravi: »Tako je, spremenili ste svojo držo.« Oni pa, namesto da bi se upravičevali »Ne, Gospod, ne«, so ostali ponižni. Jezus je nadaljeval: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom zaznamoval Oče, Bog.« Oni pa, dobri, so rekli: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?« [Jezus jim je odgovoril:] »Verujte v Sina Božjega.« To je primer, ko Jezus popravi držo oseb, množice, kajti na polovici poti se je nekoliko oddaljila od prvega trenutka, od prve duhovne tolažbe in je zgrešila pot, saj ta ni bila prava, bila je bolj posvetna kot evangeljska pot.

To nam daje misliti, kolikokrat v življenju začnemo neko pot hoje za Jezusom, z vrednotami evangelija, a na pol poti dobimo neko drugo idejo, vidimo kakšno znamenje in se oddaljimo in se prilagodimo z neko stvarjo, ki jo bolj časna, bolj materialna, bolj posvetna. In izgubimo spomin na tisto prvo navdušenje, ki smo ga imeli, ko smo poslušali Jezusa govoriti. Gospod vedno vrača k prvemu srečanju, k prvemu trenutku, ko nas je pogledal, ko nam je govoril in v nas ustvaril voljo, da bi mu sledili. To je milost, za katero je treba prositi Gospoda, kajti mi bomo v življenju vedno imeli to skušnjavo, da bi se oddaljili, ker vidimo neko drugo stvar. »Tisto bo v redu, tisto je dobra ideja ...« Oddaljimo se. Milost, da se vedno vrnemo k prvemu klicu, k prvemu trenutku. Ne pozabiti, ne pozabiti svoje zgodovine, ko me je Jezus pogledal z ljubeznijo in mi je rekel: »To je tvoja pot.« Ko mi je Jezus preko mnogih ljudi dal razumeti, katera je pot evangelija in katere so ostale poti, bolj posvetne, z drugimi vrednotami. Vrniti se k prvemu srečanju.

Vedno se me je dotaknilo, da je med stvarmi, ki jih Jezus pravi v jutru vstajenja: »Pojdite k mojim učencem in jim povejte, naj gredo v Galilejo, tam me bodo našli.« Galileja je kraj prvega srečanja. Tam so srečali Jezusa. Vsak ima v sebi svojo Galilejo, prvi trenutek, ko se je Jezus približal in nam rekel »Hodi za menoj.« V življenju se zgodi to, kar se je zgodilo tem ljudem, dobrim ljudem, saj mu zatem pravijo: »Kaj moramo storiti?« Takoj so ga ubogali. Zgodi se torej, da se oddaljimo in iščemo druge vrednote, druge hermenevtike, druge stvari. In izgubimo svežino prvega klica. Avtor pisma Hebrejcem nas prav tako vrača k temu: »Spominjajte se prvih dni.« Spomin, spomin na prvo srečanje, spomin na mojo Galilejo, ko me je Gospod pogledal z ljubeznijo in mi rekel: »Hodi za menoj.«

Adoracija in duhovno obhajilo

Sveti oče je med mašo povabil k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe. Amen.« Ob koncu svete maše je potekalo evharistično češčenje in papežev blagoslov z Najsvetejšim.